40. člen ZPP

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Pritožbeno sodišče se ne strinja z materialno pravno presojo, da domača nega in oskrba ne more in ne sme biti dražja od institucionalne oz. da bi bila odškodnina za tujo pomoč, obračunana po urah, v konkretnem primeru nesprejemljivo visoka. Tudi VS RS je zavzelo stališče, da je tožnik vsekakor upravičen do povrnitve stroškov tudi dolgotrajne oskrbe s strani svojcev na svojem domu. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava treba priznati tožniku odškodnino za tujo pomoč upoštevaje potrebno število ur pomoči in cene za uro pomoči (odvisne od intenzitete te pomoči). Ker zahtevana renta predstavlja bodoče dajatve, ki se ponavljajo, bi moralo sodišče prve stopnje k ostalim zahtevanim zneskom prišteti znesek, ki ustreza seštevku obrokov zahtevane rente za dobo petih let (40. člen ZPP).

Po ustaljenih stališčih sodne prakse je v primerih, kot je predmetni, ko sodišče z enim sklepom ugotovi novo vrednost spornega predmeta in se izreče za stvarno nepristojno, pritožba dopustna tudi v delu, ki se nanaša na določitev vrednosti spora. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da bi sodišče prve stopnje odgovor na tožbo, v katerem je tožena stranka ugovarjala vrednosti spora, moralo, preden je določilo novo vrednost spora, vročiti v odgovor tožnici, da se o njem izjavi.

Bistvo za odmero sodne takse v pritožbeno obravnavani zadevi je, da je tožnica 3. in 4. tožbeni zahtevek postavila kot zahtevek za bodoče dajatve, ki se ponavljajo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je že v času do škodnega dogodka opravljal dejavnost samostojnega podjetnika in da je v tistem času iz te dejavnosti pridobival višje prihodke kot po škodnem dogodku. To bi lahko bilo ključno pri odločitvi o višini odškodnine, vendar tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, zato sodišče prve stopnje teh dejstev ni moglo ugotoviti. Brez kakršnekoli trditvene podlage tožnika o višini škode zaradi izpada dohodka, ki naj bi mu nastajala v času čakanja na delo doma, sodišče prve stopnje samo - ne glede na razpolaganje z listinami, iz katerih izhaja dogovorjena plača tožnika - višine škode ne more ugotoviti.

Čeprav ima tožnik brez dvoma pravico do popolne odškodnine (169. člen OZ), pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje navedeno zahtevo ustrezno upoštevalo, saj je višino mesečne rente odmerilo tako, da ta bistveno ne odstopa od cene najdražje institucionalne oskrbe, hkrati pa v razumnem obsegu pokriva tožnikove povečane potrebe.

Določba 40. člena ZPP predvideva, da se vzame vsota zahtevanih dajatev za dobo največ petih let. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upoštevalo maksimalno obdobje zato, ker so vsote za krajše obdobje predvidene za primere, ko se tudi zahtevki za bodoče terjatve nanašajo na krajše obdobje.

Sodišče prve stopnje je tožničin (skupni) uspeh v postopku na prvi stopnji upravičeno ugotavljajo kot aritmetično sredino uspeha glede zahtevanega enkratnega zneska odškodnine in glede zahtevka na plačilo rente (s katerim je tožnica v celoti propadla). Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju tožničinega uspeha glede zahtevka na plačilo (enkratnega) zneska odškodnine upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini.

Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je treba v tem primeru pri razporeditvi stroškovnega bremena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upoštevati tudi uspeh po temelju. Podatki spisa potrjujejo pritožnikovo navedbo, da je bil velik del dokaznega postopka namenjen obravnavanju toženkinega ugovora o tožnikovem 40 % prispevku k nastali škodi in da je bila odločitev o njem tudi predmet pritožbenega postopka. Glede na ugotovitev o tožnikovem 12,5 % prispevku (kar pomeni, da je toženkin uspeh glede ugovora 31,25 %), delež tožnikovega uspeha v zvezi s temeljem zahtevka znaša 68,75 %. Celoten tožnikov uspeh tako znaša (zaokroženo) 63 %.

Prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno navaja, da le v kolikor se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku) in le v tem primeru, če tožeča stranka med drugim navede očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta, o tem odloči na predlog ali po uradni dolžnosti sodišče s sklepom. Sicer pa, ko se v pravdi odloča o denarnem zahtevku, je odločilna vrednost spornega predmeta glede na zahtevani denarni znesek v tožbenem zahtevku (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Pravilo iz 288. člena OZ, po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica, pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Obseg škode oziroma višina denarne odškodnine se namreč določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, prav tako se časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Zakonske zamudne obresti od prisojene (neplačane) odškodnine, ki je zapadla v plačilo pred vložitvijo tožbe, tečejo od vložitve tožbe dalje in ne šele od dneva delnega plačila, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Najkasneje od vložitve tožbe je namreč toženka v zamudi s plačilom prisojenega zneska (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožnik ni navedel, kdaj je toženko pred pravdo pozval k izpolnitvi obveznosti, je pa iz poravnalne ponudbe toženke tožniku z dne 18. 10. 2010 izhajalo, da je bilo to gotovo pred datumom te ponudbe. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik od 18. 10. 2010 dalje upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov iz naslova izgubljenega zaslužk

Na obstoj tožnikove taksne obveznosti ne vpliva okoliščina, kdaj ga je prvo sodišče (ki pravo pozna in zato tudi ve, kaj določa ZDOdv) pozvalo k predložitvi potrdila iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv. Taksni zavezanec je dolžan plačati sodno takso za pravdni postopek v odmerjeni višini tudi v primeru zavrženja tožbe, ne glede na to, kdaj je prišlo do njenega zavrženja.

Ker gre za povezane zahtevke, vrednost celotnega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se v skladu s petim odstavkom 367. člena ZPP ugotavlja s seštevkom vrednosti (delov) zahtevkov, ki so še sporni, pa presega 40.000 EUR, je revizija dovoljena glede vseh zahtevkov. Torej tudi glede zahtevka v zvezi z etažnim načrtom in priklopom elektrike (glede katerih toženec vlaga tudi predlog za dopustitev revizije). Ker je revizija dovoljena, je Vrhovno sodišče ne more dopustitI in je obravnavani predlog nedovoljen. Zato ga je zavrglo.

Iz obrazložitve predloga za dopustitev revizije izhaja, da je sporen le znesek, za katerega je sodišče druge stopnje znižalo preživninsko obveznost, torej 30,00 EUR. Ta znesek predstavlja osnovo za izračun vrednosti revizijsko spornega dela pravnomočne sodbe, ki za obdobje petih let znese 1.800,00 EUR za vsako od hčerk (ki bi bili v primeru neposredne tožbe zoper njiju navadni sospornici). Ta znesek pa ne presega pragu iz četrtega odstavka 367. člena ZPP.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da so se v konkretnem primeru od sklenitve sodne poravnave okoliščine bistveno spremenile, saj aktualne okoliščine (ob odločanju v pravdi zaradi zvišanja preživnine) kažejo, da starša sporazuma o tem, kaj predstavlja večji izdatek, ne moreta več doseči in da s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi, ki morajo biti glavno vodilo pri odločanju o preživnini mladoletnih otrok. Odgovor na dopuščeno vprašanje, ali predstavlja spremenjeno okoliščino po določbi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dejstvo, da se starša ne moreta sporazumeti o tem, kaj predstavlja večji izdatek, h kateremu se je s sodno poravnavo poleg zneska preživnine zavezal tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, je torej pozitiven.

Okrožno sodišče se po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. Nasprotno pa takšna omejitev ne velja za okrajno sodišče, kadar med postopkom ugotovi, da za obravnavanje ni več pristojno. Glede na 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP odločanje okrajnega sodišča v zadevi iz pristojnosti okrožnega sodišča predstavlja celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti niti določila tretjega odstavka 17. člena ZPP o ustalitvi pristojnosti. Ta se uporablja predvsem za krajevno pristojnost, za stvarno pa v delu, kadar tožeča stranka tožbeni zahtevek zmanjša.

Navedba vrednosti spornega predmeta v obravnavani zadevi ni pravno relevantna. Kljub temu, da je tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno v tej pravdi, oblikovalne narave, je bilo z odločitvijo sodišča dejansko odločeno o obstoju ali neobstoju bodočih denarnih dajatev, ki se ponavljajo mesečno. Gre za zrcalen položaj, kot tedaj, ko sodišče določa preživnino.

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o zvišanju na prvi stopnji sojenja določene (znižane) preživnine.

Pravna vprašanja, na katera naj bi revizijsko sodišče odgovorilo, niso oblikovana, ustrezno pa ni utemeljen niti odstop od sodne prakse. Glede slednjega bi moral revident v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbo, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, česar pa ni storil. ZZDej, ki ureja negospodarsko dejavnost (torej drugače kot ZGJS), ne predvideva sprejetja koncesijskega akta, posledično pa ni obvezen niti glede na 36. člen ZJZP. V konkretni zadevi je sodišče v upravnem sporu odločalo o zakonitosti odločbe o podelitvi koncesije, torej pooblastila pravni osebi zasebnega prava za opravljanje javne službe, katerega vrednosti same zase ni mogoče oceniti, ne pa o na tej podlagi pričakovanem plačilu za opravljene storitve. Toženka se zato pri utemeljevanju vrednosti spora, od katerega je odvisna višina priglašenih stroškov, ne more uspešno sklicevati na 40. člen ZPP.