392. člen ZOR

Odvetnik mora stranki predstaviti tudi tveganja, ki so povezana s posameznimi rešitvami pravnih razmerij, okoliščina, da stranka načeloma odklanja pravno varstvo v sodnih postopkih, pa ne pomeni, da je odvetnik razbremenjen opisane pojasnilne dolžnosti. Interesni pogodbeni temelj tega razmerja je torej tudi vzpostavitev dolžnosti informiranja, kar je izhodiščna faza dolžnostnega (pogodbenega - profesionalnega - skrbnega) ravnanja odvetnika, ki že v začetni fazi pravnoposlovnega razmerja med odvetnikom in stranko zagotavlja potrebno zaščito interesov stranke, ker je to način, ki zagotavlja, da bo stranka lahko izrazila pravo voljo. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo

Ker predmetni izvršilni postopek še ni končan, zastaralni rok ne teče, temveč bo začel znova teči po koncu izvršilnega postopka. Zoper sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ, so ugovorni razlogi omejeni le na novo izvršilno sredstvo in nov predmet izvršbe. Skladno s prvim odstavkom 55. člena ZIZ so relevantni le ugovorni razlogi, ki izvršbo z novim izvršilnim sredstvom preprečujejo.

ZIZ izrecno ne določa, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan. Pri presoji navedenega vprašanja in z njim povezanega začetka teka zastaranja je potrebno izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v realizaciji terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu z namenom izvršilnega postopka se ta konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe. V primeru dovoljene izvršbe na več sredstev izvršbe, se postopek konča z ustavitvijo na zadnje dovoljeno sredstvo.

V skladu s teorijo in sodno prakso ustavitev izvršbe ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, izvršilni postopek ni končan, če upnik pravočasno (pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe) predlaga novo izvršilno sredstvo. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami določilo kot trenutek začetka teka zastaralnega roka ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine, čeprav je izvršba na dolžnikovo plačo še tekla in izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil končan, ko je bil 7. 6. 2018 vložen predlog za izvršbo (torej tožba) zoper toženko.

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to prav

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 20

Na podlagi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 98/19530 prišlo 13. 1. 2007 ter da desetletni zastaralni rok za zastaranje terjatve do vložitve upnikovega predloga za izvršbo v tem postopku še ni potekel in zastaranje ni nastopilo. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo prvega odstavka 389. člena ZOR, po kateri se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja, posledično pa tudi ni ugotavljalo, iz katerega razloga je prišlo do končanja izvršilnega posto

Tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti. Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe). V predmetni zadevi ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu s 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost, v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

Za preteklo materialno škodo, ki se ne določa po cenah na dan izdaje sodne odločbe, se pretrga zastaranje (le) glede istovrstnosti zahtevka po temelju in višini, kot je bil postavljen v tožbi oziroma po popravi ali dopolnitvi tožbe.

Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode. Ta ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka. Tedaj je le vzpostavljeno odškodninsko razmerje, od njegovih učinkov pa je odvisno, ali bo oškodovancu sploh nastala pravno priznana škoda, in nadalje, ali mu gre povračilo škode in v kakšni obliki. Pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v tem, da je oškodovanec poškodovan, pač pa šele v tem, da do določene stopnje in določen čas trpi telesne bolečine ali duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tudi skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega) ali strah. Če je škoda, ki oškodovancu nastane pozneje, predvidljiva že pred njenim nastankom, pa lahko ne glede na tek objektivnega roka prične teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve. Ta po ustaljeni sodni praksi začne teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi

Tožničino ravnanje s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom je takšno upnikovo ravnanje, zaradi katerega pretrganje zastaranja, zaradi katerega pretrganja zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi proti poroku. Toženec je predlagal ustrezen dokaz za svojo trditev o neutemeljenosti terjatve po višini in ga nato umaknil, zato mu je bilo znano, s katerim dokazom bi lahko ovrgel tožničine trditve in dokaze in ni potreboval pomoči sodišča prve stopnje v smislu 285. čl. ZPP.

V zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote je treba opozoriti na stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih (ki časovno sovpadajo s tožnikom škodnim dogodkom), po katerem mora glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic, zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Za revalorizirano vrednost darila v ZD ni podlage. Vrednost darila se (brez izjem) oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. S tem je zagotovljeno enako obravnavanje zakonitih dedičev in drugih obdarjencev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika. Izjava, dana v zapuščinskem postopku, pretrga zastaralni rok iz 41. člena ZD tudi zoper osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka.

Kot navadno (pozitivno, stvarno) škodo ni mogoče opredeliti le izgube določene vrednosti premoženja (zmanjšanja obstoječega premoženja), pač pa tudi prenehanje koristi, ki jo je oškodovanec imel.

Litispendenca, na katero je sodišče sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, je podana le tedaj, ko med istima strankama glede iste terjatve že teče izvršilni postopek z istim izvršilnim sredstvom (189. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Samo dejstvo, da upnik na podlagi dveh izvršilnih naslovov ločeno zahteva poplačilo iste terjatve tako od dolžnika kot od zastaviteljice, ni ovira za vodenje predmetne izvršbe. Pravnomočno je odločeno le o glavnici ter obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.

Kadar je izvršilni naslov izdan v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, izvršilnemu naslovu takoj sledi postopek izterjave terjatve, zato začne (desetletni) zastaralni rok teči šele, ko je ta postopek končan.

Zastaranje je nastopilo z iztekom zadnjega dne zakonsko določenega časa (362. člen ZOR), če ni bilo pretrgano s pripoznavo dolga (po prvem odstavku 387. člena ZOR), ki je bila možna tudi posredno (drugi odstavek 387. člena ZOR). Za takšno (konkludentno) ravnanje, je šlo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka s tem, ko je pri oblikovanju zahtevka za vračilo vloženih sredstev upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin do tožeče stranke slednjega pripoznala. Revidentka se je podrejeno sklicevala na »umik poračuna iz svojega tožbenega zahtevka «, kar naj bi pomenilo preklic konkludentnega priznanja terjatve, vendar neutemeljeno, saj pripoznave ni mogoče preklicati. Za preklic pripoznave namreč ni mogoče uporabiti prvega odstavka 389. člena ZOR in šteti, da zastaranje ni bilo pretrgano, saj je bilo zastaranje večkrat pretrgano (tako po 387. členu ZOR kot po njegovem 388. členu), medtem ko revidentka teh ugotovitev ni (pravočasno) izpodbijala, niti ni substancirano in konkretizirano zatrjevala, da je ob upoštevanju drugega odstavka 392. člena ZOR (ki je določal, da je zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začelo teči znova od pripoznave) vmes nastopilo

Zgolj s tem, da je prisojeni znesek glavnice izražen v protivrednosti nekdanje valute (DEM), ki sta jo tudi pravdni stranki izbrali za merilo vrednosti (tedaj) domačega denarja (SIT) oziroma metodo valorizacije, sodišče ni odločilo o nečem drugem. Odločitev je v okviru (znotraj) istega denarnega tožbenega zahtevka. Bistvo pogodbe je v pristopu novih oseb na strani upnika in dolžnika, kar ni novacija.

Do zastaranja t.i. judikatnih terjatev pride le v primeru, če upnik pridobi pravnomočen izvršilni naslov, nato pa v 10 letih po njegovi pravnomočnosti ne predlaga izvršbe. Vložitev tožbe, smiselno pa tudi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pretrga zastaranje, kar pomeni, da zastaranje med trajanjem postopka za uveljavitev ali izterjavo terjatve, ne teče.