386. člen ZPP

Udeleženec nepravdnega postopka, ki ni državni tožilec, sam nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj jo lahko vloži le Državno tožilstvo, vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče šteti za uresničevanje njegove pravice do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga ne gre za sodno varstvo. Torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP in je pravilna odlločitev toženke, da se zavrne njegova prošnja za dodelitev BPP.

Pravnomočna sodna odločba, s katero je vsebinsko odločeno o v predlogu za izvršbo podani zahtevi za sodno varstvo prisilne izvršbe, veže stranke in sodišče. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je kot načelo ustavna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost oziroma trdnost pravnih razmerij, vzpostavljenih s sodno odločbo, zaradi česar se lahko stranke, na katere se takšna sodna odločba nanaša, nanjo zanesejo. Pravnomočnost kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva je močnejša in pomembnejša od vsebinske kakovosti sodne odločbe. Pravnomočna odločitev se sprejema kot pravilna in resnična, četudi je lahko obremenjena z napakami. Sodišče prve stopnje mora biti pozorno na spoštovanje načela sorazmernosti na način, da bo upoštevalo stopnjevitost posega v dolžničino premoženje. Po uradni dolžnosti bo najprej sledilo možnosti poplačila upnikove (glede na podani umik za glavno terjatev) edine preostale majhne terjatve izvršilnih stroškov iz morebitnih drugih milejših izvršilnih sredstev (3. člen ZIZ ter 2. in 33. člen Ustave in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, sodba ESČP v zadevi Vaskršić). Prodajo nepremičnin sme izvesti le kot zadnjo in skrajno možnost, ko poplačilo iz dru

Tožnik je v tem sporu vtoževal izplačilo odškodnine v višini, ki ne dosega revizijskega praga 40.000,00 EUR, zato revizija na podlagi 367/2 člena ZPP v tem sporu ni dovoljena. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila revizija v tem individualnem delovnem sporu dopuščena (člen 367/4 ZPP). Člen 86/3 ZPP določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba ne velja le v primerih, če ima stranka oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ni vložil revizije po odvetniku, temveč jo je vložil sam, pri čemer pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je bilo potrebno tožnikovo revizijo tudi iz tega razloga zavreči.

Zahteva za varstvo zakonitosti v upravnem sporu ni dovoljena, saj je ZUS-1 ne predvideva.

Zahteva za varstvo zakonitosti je omejeno izredno pravno sredstvo, in to bolj omejeno kakor na primer revizija. V zvezi z zahtevo se sodišče pri odločanju omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi. Revizijsko sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji.

Napake v dokaznem postopku, neskladja v sodbi in neskladja med razlogi sodbe in listinami v spisu se v revizijskem postopku lahko presojajo le, če jih stranka izrecno uveljavlja (386. člen ZPP (1977)).

Če revident niti ne zatrjuje, v čem je zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, preizkus glede tega ni mogoč (386. člen ZPP 1977). Drugostopensko sodišče je ugotovilo, da je zatrjevanje tožene stranke, da je najeta nepremičnina v denacionalizacijskem postopku, nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 496. člena ZPP 1977). Kot takšna ni postala del dejanske podlage sodbe pritožbenega sodišča in je tudi revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Zatrjevanje revidenta v reviziji, da se nepremičnina nahaja v denacionalizacijskem postopku, je torej s stališča revizije novo dejstvo kljub temu, da ga je revident zatrjeval že v pritožbi.

Ugovore zoper tožbeni zahtevek temelječ na dejstvih, podprtih z dokazi, mora tožena stranka utemeljiti z navedbo konkretnih dejstev, navedbe pa podpreti z dokazi. Ta zahteva ni prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko ampak izpolnitev 219. člena ZPP (iz leta 1977).

Tožeča stranka revizijskega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni pojasnila z določnimi navedbami o tem, na katere pritožbene navedbe ni dobila odgovora. Zato tega njenega ugovora revizijsko sodišče ne more preizkusiti. V zvezi s tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da pazi po uradni dolžnosti samo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vse ostale kršitve pa upošteva le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP).

Revizijski predlog in revizijski razlogi se ne nanašajo na sodbo, zoper katero je vložena revizija.

Z najavo dopolnitve pritožbe si pritožbenega roka ni mogoče podaljšati.

Kasneje ugotovljeno pravo dejansko stanje ne predstavlja novega dejstva, ki bi bilo podlaga za obnovo postopka po prvi točki 249. člena ZUP, kar naj bi izhajalo tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. Na podlagi takega stališča pa uporaba prve točke 249. člena ZUP in dovolitev obnove postopka v obravnavani zadevi pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče odloča v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen ZPP). Zato samo ne more iskati morebitnih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revizija določno ne opredeli, razen kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ni naloga ne sodišč prve in druge stopnje pa tudi ne revizijskega sodišča razčiščevati okoliščine kazenske oprostilne sodbe. Ob takšni sodbi se v pravdi samostojno ugotavlja dejansko stanje, ki je podlaga odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 12. člena ZPP/77).

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Ugovor dolžnika, da je podan moratorij na izpraznitev in izročitev bivših vojaških stanovanj, ob predlogu upnika, da se nadaljuje z izvršbo, ni utemeljen ugovorni razlog v smislu določila čl. 50 ZIP/77 in ne čl. 55 ZIZ. Enako tudi ne zakoniti razlog za odlog izvršbe.

Dokazovanje višine deležev zakoncev na skupnem premoženju.

Po določbi 2. odstavka 385. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da se stranka v reviziji ne more sklicevati na prekoračitev tožbenega zahtevka iz sodbe sodišča prve stopnje tudi v primeru, če bi jo sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi.

Ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, če so posredni dokazi med seboj trdno povezani (8. člen ZPP).

Očitek, da je sodišče zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo tako zmotno oceno, ne more biti uspešen revizijski razlog. Po 3. odstavku 385. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V reviziji več ni mogoče predlagati novih dokazov (ob izjemi iz 387. člena ZPP: podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, za kar v obravnavani zadevi ne gre).