VSRS Sodba II Ips 130/95, II Ips 130/95

Revizijama se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od prisojene glavnice 142.872,39 SIT spremenita, tako da te obresti tečejo od 21.9.1992 do plačila glavnice, medtem ko se ta obrestni zahtevek za čas od 12.2.1992 do 20.9.1992 zavrne.

V preostalem delu se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka sama trpi revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 142.872,39 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1992 dalje do plačila. O pobotnem ugovoru tožene stranke pa je obenem odločilo z ugotovitvijo, da ne obstaja terjatev tožene stranke proti tožniku v znesku 184.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1991 dalje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta in potrdilo sodbo prve stopnje. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji tožena stranka in stranski intervenient.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v korist tožene stranke, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije izpodbija ugotovitev o pogojevanju prodaje z vnaprejšnjim plačilom in navaja, da so imeli kupci možnost nakupa tudi po cenah na dan dobave brez vnaprejšnjega plačila. Poudarja, da ni šlo za špekulativno ravnanje in sploh za nedovoljeno ravnanje tožene stranke. Opozarja na posebno situacijo tistih kupcev, ki so kupili avto v septembru 1991 po pogojih sejemskega popusta. Pojasnjuje koristi kupcev glede na zajamčeno nespremenjeno ceno v času visoke inflacije. Sklicuje se na splošna načela ZOR in meni, da je z izpodbijano sodbo porušeno načelo enake vrednosti dajatev (15. člen) in sta kršena načelo vestnosti in poštenja (12. člen - v škodo prodajalca) ter načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen). Glede pobotnega ugovora meni, da je utemeljen. Če se kupcu priznajo obresti, katerim se je odpovedal, mora biti prodajalcu omogočeno, da zahteva tisto, kar bi mu šlo v rednem teku dogodkov, če ne bi bilo pogodbenega dogovora o zajamčeni ceni. Nasprotuje tudi obrestni meri, ki jo priznava A banka. Vztraja pri stališču, da je tožnikov zahtevek zastaran, ker je pred vložitvijo tožbe že pretekel enoletni zastaralni rok za tovrstno terjatev. Posebej uveljavlja tudi zmotno uporabo 279. člena ZOR, po katerem se lahko obresti od obresti zahtevajo šele od vložitve tožbe dalje, torej v tožnikovem primeru od 22.9.1992 in ne od 12.2.1992 naprej.

Stranski intervenient poudarja, da se je tožeča stranka odpovedala obrestovanju vnaprej plačane kupnine s pogojem, da tožena stranka garantira fiksno ceno na dan plačila. Dogovor bi bilo treba presojati kot celoto. Sodišči prve in druge stopnje sta s svojo odločitvijo posegli v fiksni dogovor med strankama. V danem primeru ni šlo za več plačil, ampak za eno in dokončno plačilo. Ugovarja tudi obračunu obresti, kot jih priznava A banka za vloge na vpogled. Končno še navaja, da predstavlja vtoževana glavnica obresti in da gredo od nje obresti le od vložitve tožbe dalje in ne od zapadlosti terjatve. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Reviziji zoper odločitev o glavni terjatvi in o pobotnem ugovoru nista utemeljeni, utemeljeni pa sta (revizija tožene stranke pri tem le delno), kolikor se nanašata na zamudne obresti od prisojene glavnice.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Reviziji niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjujeta nobene procesne kršitve.

1) O odločitvi glede zamudnih obresti:

Tožnikova glavna terjatev, kateri je bilo z izpodbijano sodbo pravnomočno ugodeno, je bila terjatev za plačilo obresti od plačane kupnine za osebni avto, kupljen pri toženi stranki, ki so se natekle od plačila do izročitve avtomobila in katerih tožena stranka ni sama obračunala in plačala. Reviziji utemeljeno opozarjata, da je od neplačanih obresti po določbi 2. odstavka 279. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Drugače pa obrestovanje obresti ni dovoljeno (1. odstavek 279. člena ZOR). Zato sta sodbi sodišč prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta prisodili zamudne obresti za čas pred vložitvijo tožbe. Pri tem pa ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da je kot datum vložitve tožbe treba šteti 22.9.1992. Tega dne je, kakor priča dohodna pečatnica na tožbi, sodišče prejelo tožnikovo tožbo. Toda po določbi zadnjega odstavka 113. člena ZPP, v zvezi z njegovim drugim odstavkom je treba upoštevati datum, ko je bila tožba priporočeno oddana na pošto, to pa je bilo 21.9.1992. V primerih, ki so navedeni v zadnjem odstavku 113. člena ZPP - mednje sodi obravnavana tožnikova terjatev, ker gre za terjatev, ki zastara - namreč ni mogoče zagovarjati razlage, da naj bi za presojo pravočasnosti tožbe ali utemeljenosti morebitnega ugovora zastaranja veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko je bila tožba s priporočeno pošto poslana sodišču, za drugo presojo (npr. tudi za presojo, od katerega dne tečejo procesne zamudne obresti iz 2. odstavka 279. člena ZOR) pa naj bi veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko jo je sodišče prejelo, čeprav mu je bila poslana s priporočeno pošto.

Glede na pravkar obrazloženo je bilo treba, na podlagi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP, revizijama ugoditi v tistem delu, v katerem izpodbijata odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od tožniku prisojene glavne terjatve, in sicer s tako delno spremembo sodb druge in prve stopnje, kakršna je razvidna iz izreka te revizijske sodbe. 2) O odločitvi glede glavne terjatve in pobotnega ugovora:

Revizijska graja uporabe materialnega prava v preostalem delu, torej kar zadeva odločitev o tožnikovi glavni terjatvi in odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke, ni utemeljena. To velja tako za izrečne revizijske razloge tožene stranke in stranskega intervenienta kakor tudi za preskus uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki ga je bilo treba opraviti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Neutemeljeno je revizijsko stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče sprejeti njeno sklicevanje na določbe 40. in 41. člena Zakona o trgovini (Ur. l. SFRJ 46/90) in zato ne bi smelo zavrniti njenega ugovora, ki ga tudi v reviziji opredeljuje kot ugovor zastaranja tožnikove terjatve. Sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko nista upoštevali enoletnega roka za tožbo iz 41. člena Zakona o trgovini. Pravzaprav ni kaj dodati k pravilnim in izčrpnim razlogom sodišča druge stopnje o tem, zakaj ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na navedeno zakonsko določbo in zakaj ni utemeljena njena razlaga, kako je treba računati rok za tožbo v primeru, ko gre za terjatev za plačilo obresti. Obresti se pač natekajo dnevno in zato ni mogoče za vse obresti, ki se natečejo v določenem obdobju, računati niti rednega zastaralnega roka (1. odstavek 372. člena ZOR) niti morebitnega posebnega roka za tožbo kar po prvem dnevu, ko so začele teči.

Po določbi 1. odstavka 26. člena ZBP - Zakona o blagovnem prometu (Ur. l. SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini - Ur. l. RS, št. 18/93) je bilo vsem udeležencem v opravljanju blagovnega prometa (26. v zvezi s 3. členom ZBP) naloženo, da v primeru, če izrecno ali molče postavijo kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo določenega dela kupnine, morajo ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj takšne obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Pritrditi je treba stališču tožene stranke, vsebovanemu v revizijskih navedbah, da je bil po tej zakonski določbi pogoj za tam predpisano obveznost prodajalca blaga, to da je kupcu izrečno ali molče pogojeval prodajo s plačilom (določenega dela ali celotne) kupnine. Ni pa mogoče pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da ta pogoj v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil izpolnjen.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovili, da je tožena stranka zahtevala vnaprejšnje plačilo kupnine in da je bil to pogoj za sklenitev prodajne pogodbe. Gre za dejansko ugotovitev, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Zatorej se ni mogoče ukvarjati z revizijskimi razlogi, v katerih tožena stranka trdi drugače in se pri tem sklicuje na računalniški program za drugačne pogoje prodaje ter poskuša prikazati, kako da je le predlagala kupcem (tudi tožniku) sklenitev pogodbe z zagotovljeno ceno in vnaprejšnjim plačilom, kupci pa so tak predlog takoj brezpogojno sprejeli, ker je bil zanje ugoden.

Na sicer dokaj pavšalno zastavljene revizijske razloge o primerih nakupa avtomobila v septembru 1991 po pogojih sejemskega popusta, je treba odgovoriti, ker je bilo ves čas postopka nesporno, da je tožnik kupil avto po pogodbi z dne 19.9.1991 in tedaj tudi plačal kupnino. Odgovoriti pa je treba, da situacija prodaje avtomobila za kupnino po cenah s sejemskim popustom sama še ne ne pomeni situacije, v kateri bi bila izključena uporaba določbe 26. člena ZBP kot prisilnega predpisa. Ob ugotovljenem dejstvu, da je imel tožnik na razpolago le eno možnost, tj. nakup avtomobila s takojšnjim plačilom kupnine ob sklenitvi pogodbe, ne pa tudi kakšne druge možnosti - npr. take, da plača kupnino ob prevzemu avtomobila, vendar zato brez zmanjšanja za sejemski popust (kakor v nasprotju z dejansko podlago izpodbijane sodbe tudi še v reviziji navaja tožena stranka) - na materialnopravno presojo, ki je bila prej obrazložena, ne bi mogla imeti nobenega vpliva okoliščina (s strani tožene stranke zatrjevana, s tožnikove strani niti ne zanikana), da so pri sejemski prodaji v septembru 1991 kupci imeli sejemski popust.

Tožena stranka neutemeljeno terja, da naj se določba 26. člena ZBP v prvi vrsti razlaga kot norma, ki obravnava nedovoljeno špekulacijo. Pri tej določbi gre za normo potrošniškega prava, torej za normo, ki naj potrošniku zagotavlja enak ekonomski položaj v razmerah, ko lahko prodajalci glede na razmere na trgu določajo pogoje prodaje v svojo korist. Zato je namen določbe 26. člena ZBP ta, da prodajalec, ki pogojuje prodajo z vnaprejšnjim plačilom kupnine, plača kupcu odmeno za uporabo njegovega denarja v času, ko kupec po plačilu kupnine čaka na izročitev kupljenega blaga. Glede na pravilo sočasne izpolnitve obveznosti iz dvostranske pogodbe (122. člen ZOR) bi namreč prodajalec moral izročiti kupcu kupljeno stvar iz rok v roke ob plačilu kupnine. V obravnavanem primeru je moral tožnik kot kupec plačati kupnino vnaprej, če je želel skleniti pogodbo, nakar je moral čakati na izročitev kupljene stvari. Kupnino je moral plačati v celoti in do izročitve avtomobila ni imel ne denarja ne kupljene stvari. Prodajalec pa je v tem času razpolagal s kupnino in s tem dosegel kreditiranje poslovanja. Odmena za uporabo tujega denarja so obresti. V tem primeru določa zakon obresti po takorekoč najnižji mogoči obrestni meri. Na dlani je namreč, da obresti, ki jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled, ne prenesejo primerjave s posojilnimi obrestmi in da po tako nizkih obrestnih merah noben gospodarski subjekt ni mogel dobiti kredita tedaj, ko je bila sklenjena prodajna pogodba med pravdnima strankama (pa tudi kdaj drugič ne). Nedvomno je bil prav v tem ekonomski interes tistih prodajalcev avtomobilov, ki so zahtevali od kupcev kupnino vnaprej, saj so si tako zagotovili kreditiranje pod najugodnejšimi pogoji.

Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče stranskega intervenienta, s katerim graja v izpodbijani sodbi vsebovano razlago določbe 26. člena ZBP, po kateri prodajalčeva obveznost obračuna (in plačila) obresti nastopi tudi v primeru, ko je vnaprej plačana celotna kupnina, in ne le v primeru, ko je plačan njen del. Z razlago zakonodajnega namena - potrošniškega varstva kupca, ki mu prodajalec postavi kot pogoj plačilo kupnine vnaprej, namesto da bi bili obveznosti obeh izpolnjeni po pravilu sočasne izpolnitve obveznosti iz dvostranske pogodbe (122. člen ZOR) - ni mogoče priti do take razlage, kot jo zagovarja stranski intervenient. Pravilnost tiste razlage, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, pa sicer nakazuje že besedna razlaga določbe 1. odstavka 26. člena ZBP, ki nalaga prodajalcu dolžnost, da kupcu "ob dobavi blaga pri končnem obračunu prizna oziroma obračuna od plačanega zneska" obresti ... Pravzaprav niti ni videti razloga za uporabo dveh izrazov - "priznati" in (v zvezi: oziroma) "obračunati" obresti, če ne bi imel zakonodajalec v mislih dveh situacij:

- prve, ko v trenutku dobave znesejo vnaprej plačani del kupnine plus obresti od nje manj, kakor znaša dolgovana kupnina (tedaj ustreza izraz "obračunati obresti");

- in druge, ko v trenutku dobave znesejo vnaprej plačani del kupnine (ali celotna kupnina) plus obresti od nje več, kakor znaša dolgovana kupnina (tedaj ustreza izraz "priznati obresti").

Tožena stranka in stranski intervenient grajo uporabe materialnega prava v revizijah utemeljujeta med drugim tudi s sklicevanjem na načelo enake vrednosti dajatev iz 15. člena ZOR. To naj bi bilo kršeno, ker da je tožnik imel korist zaradi zajamčene cene ob vnaprejšnjem plačilu kupnine, znašala pa naj bi (kakor sledi iz pobotnega ugovora tožene stranke) 184.500 SIT. Ta graja ni utemeljena. Tožena stranka je namreč z določitvijo tako pogojene prodaje avtomobila tožniku sama ustvarila tisto situacijo, za katero je ZBP kot specialni predpis v 26. členu določil prej citirano posledico plačila obresti od vnaprej plačanega zneska kupnine.

Tožena stranka je kot prodajalka določila tak način prodaje in to (po ugotovitvah izpodbijane sodbe) kot edini način prodaje. Prodajalci, ki so tako ravnali, so vedeli, da so prikrajšani za možnost podražitve, ki je bila glede na inflacijo pričakovana. Kljub temu so očitno šteli za ugodno, da dobijo kupnino vnaprej - dolžni pa so bili vedeti (ignorantia iuris nocet), da jim to lahko uspe le pod pogoji, ki jih določa 26. člen ZBP. Zato ekvivalenca ni bila porušena v škodo takih prodajalcev - šlo je za njihovo oceno, kateri od možnih načinov prodaje je zanje ugodnejši. Zneski nateklih obresti, ki so bili v določenih primerih sorazmerno visoki (tako tudi v tožnikovem), pa povedo samo to, za koliko je (nekoliko poenostavljeno rečeno) v času kupčevega čakanja na avtomobil denar izgubil na vrednosti (oz. natančneje povedano, na kolikšen znesek bi se povzpela vsota, ki jo je imel kupec pripravljeno za plačilo kupnine, če bi jo imel naloženo v banki na vpogledni hranilni vlogi) - in (spet nekoliko poenostavljeno povedano) koliko je na drugi strani prodajalec pridobil z vnaprejšnjim plačilom. V zvezi s pravkar povedanim ni odveč dodati, da je za pravno razmerje med kupcem in prodajalcem nepomembno, kako je prodajalec ravnal s prejetim denarjem - če ga je nakazal proizvajalcu (po navedbi tožene stranke v obravnavanem primeru stranskemu intervenientu), je to predmet njunega medsebojnega pravnega razmerja, ki za pravno razrešitev razmerja med kupcem (tožnikom) in prodajalcem (toženo stranko) ni pomembno. To velja tudi za tisti del tega razmerja pravdnih strank kot sopogodbenikov prodajne pogodbe, katerega neposredna pravna podlaga je določba 26. člena ZBP.

Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče tožene stranke, da v izpodbijani sodbi vsebovana interpretacija 26. člena ZBP nasprotuje načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Določba 26. člena ZBP je prisilne narave. Samo tako razumljena lahko funkcionira kot norma, ki varuje potrošnika, kar je njen namen. Zato sklicevanje na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij ne more pripeljati do rezultata, ki ga zasleduje revizija, tj. do možnosti pogodbene izključitve posledic določbe 26. člena ZBP za prodajalca. Gre za posebno določbo, ki je ni mogoče uvrstiti v sistem ZOR, torej splošnih obligacijskih določb, na tak način, kakor bi želela tožena stranka in stranski intervenient. Kaže opozoriti, da ta posebna zakonska norma vendarle učinkuje tudi v smislu varovanja nekaterih temeljnih načel obligacijskega prava, zlasti načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in načela enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) - čeprav slednjega seveda drugače, kakor bi to želeli z drugačno razlago doseči reviziji.

Pravilna je bila tudi zavrnitev pobotnega ugovora, vsebovana v sodbi prve stopnje z ugotovitvijo, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 90.000,00 SIT. Ni nobene pravne podlage za to, da bi lahko tožena stranka zvišala pogodbeno določeno ceno avtomobila in jo zaračunala tožniku. Vsekakor take podlage ni mogoče videti v sami tožnikovi odločitvi, da uveljavi pravico do plačilo obresti iz 26. člena ZBP - torej pravico, ki mu jo je dal sam zakon, ker so podani v njem določeni pogoji. Prav za to pa se zavzema v reviziji tožena stranka, češ da ji tožnikova zahteva za plačilo teh obresti daje pravico, da "v zaščito svoje ekvivalentnosti" zahteva ceno na dan dobave (točneje doplačilo do te cene), kar pomeni v pobot uveljavljani znesek. Enako razlago pravnih norm pa terja tudi stranski intervenient v svoji reviziji, sicer z nebistveno drugačnimi formulacijami in s sklicevanjem na načelo pravičnosti, pa zato nič manj neutemeljeno.

Neutemeljena je končno tudi revizijska graja obeh revidentov na račun višine prisojene glavne terjatve. Toženi stranki je treba v tej zvezi odgovoriti, da ima vsakdo in torej tudi državljan, ki je bil pri njej kupec avtomobila, pravico hraniti svoj denar pri kateri koli banki, pač glede na svojo oceno, kje je deležen največjih ugodnosti. Zato ima ima tudi tožnik pri uveljavljanju obresti po 26. členu ZBP pravico do obresti za vpogledne hranilne vloge pri tisti banki, za katero šteje, da mu v takem primeru nudi najugodnejše pogoje. Določba 26. člena ZBP napotuje na obrestno mero, ki jo dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Zato ni v nasprotju z zakonom obrestna mera nobene izmed bank, pri katerih bi kupec (v obravnavanem primeru tožnik) lahko hranil svoj denar.

Sodišče druge stopnje je toženi stranki v izpodbijani sodbi že odgovorilo na njeno zmotno stališče o kraju spolnitve obravnavane prodajne pogodbe - ki ni bil Koper temveč Celje, kjer ima ona sama sedež in kjer je bila pogodba sklenjena. Revizijski očitek tožene stranke, da naj bi "A banka obrestno mero tudi bistveno zaokrožila navzgor v korist tožeče stranke" in povsem pavšalni revizijski očitek stranskega intervenienta, da "je tudi obrestni račun nepravilen" pa že presegata meje dovoljene graje uporabe materialnega prava in posegata v grajo dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki pa v reviziji ni dovoljena (3. odstavek 385. člena ZPP).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da reviziji nista utemeljeni, kolikor izpodbijata odločitev o tožnikovi glavni terjatvi, tj. o kapitaliziranih obrestih od vnaprej plačane kupnine, ki so se natekle od dneva plačila do dneva dobave kupljenega avtomobila. Torej je bilo treba reviziji v tem preostalem delu, na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti.

Odločitev o revizijskih stroških (1. odstavek 166. člena ZPP) tožene stranke (stranski intervenient stroškov revizije ni prijavil) ima podlago v določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je namreč uspela le s sorazmerno majhnim delom revizije, s katerim niti niso nastali posebni revizijski stroški (tako odvetniška kakor taksna tarifa upoštevata le glavno terjatev, ne tudi zamudnih obresti od nje, ki so stranska terjatev).