122. člen ZOR

Da lahko govorimo o njenem obstoju, ni nujno, da pogodba, ki se nanaša na prodajo nepremičnine, vsebuje tudi razpolagalni del oziroma dovolilo prodajalca za vpis kupca kot lastnika v zemljiško knjigo. Izstavitev le tega pomeni že izpolnitev zaveze (napram kupcu) iz prodajne pogodbe. Dogovor z dne 17. 2. 1991 ima vse značilnosti prodajne pogodbe, v kateri je bilo (upoštevaje pravilo o sočasni izpolnitvi) predvideno, da bosta prodajalca svojo zavezo z izročitvijo za pridobitev lastninske pravice potrebnih listin (zemljiško-knjižnih dovolil) izpolnila v okviru posebne pogodbe, ki naj bi sledila plačilu celotne kupnine. Ta posebna pogodba pa ne bi predstavljala glavne pogodbe v smislu določb o predpogodbi, ampak zgolj način realizacije (izpolnitev) zaveze kupcev iz prodajne pogodbe.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da v primerih, kot je konkretni, do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal, ne pa že z zaključkom vlaganj (primerjaj II Ips 808/2007, VSL I Cp 723/2010, VSL I Cp 2527/2009). Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zaradi vlaganj ne more nastati oz. zapasti, še preden vlagatelj izgubi posest nepremičnine, v katero je vlagal. Ker tožnika nepremičnino, v katero sta vlagala, še vedno uporabljata, še nista prikrajšana in je zato njun zahtevek preuranjen.

Smisel dogovorjene indeksne klavzule je, da si stranke z uporabo indeksa kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dajatev in se tako izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe ni predvidljiv. Indeksna klavzula je bila veljavno dogovorjena, zato jo je potrebno uporabiti tudi v primeru, če se pogodba razdre.

Celo če bi v primeru konkuriranja pogodbenega in zakonskega načina pridobitve lastninske pravice načelno dopustili možnost njenega priposestvovanja, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zaključka o nedobrovernosti tožnikove posesti. Upoštevaje, da je bilo v splošnem in javno objavljenem predpisu določeno, da pravica uporabe preneha po preteku treh let od sklenitve pogodbe, če uporabnik v tem času ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, enako pa je bilo zapisano tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom, ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, ne mogel vedeti, da je njegova pravica uporabe za gradnjo z iztekom treh let od sklenitve pogodbe prenehala in da posledično z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini ni pridobil lastninske pravice.

V 1065. členu ZOR je opredeljena vsebina kreditne pogodbe, v 1066. členu ZOR pa je določeno, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki in da zakon določa, kaj mora taka pogodba vsebovati. Za stranke pogodbenega razmerja je pomembno, da poznata medsebojne pravice in dolžnosti. Za kršitev pravil o obličnosti veljajo sankcije po splošnih pravilih iz prvega odstavka 70. člena ZOR.

Zakonsko določilo tretjega odstavka 45. člena, da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe, pomeni, da sta po njej pogodbeni stranki obvezani, da bosta pozneje sklenili drugo glavno pogodbo. Prav takšna vsebina pa jasno izhaja iz pogodbenih določil predpogodbe z dne 16. 05. 1996 (posebej iz določil 5. člena) in ne le iz same naslovitve listine.

Nobene ovire ni bilo, da tožeča stranka lesa še pred sušenjem ne bi odpeljala, če tožena stranka pred sušenjem ne bi ugodila njeni zahtevi po meritvah količine in vlažnosti lesa. Ker tako posest lesa od tožnika k tožencu ni prešla proti tožnikovi volji, uporaba 1. odstavka 287. člena ZOR ni primerna.

Pravno pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da na obstoječo trditveno podlago, ni mogoče opreti sklepa, da je bila pogodba veljavno, na način, ki ga določa 122. člen OZ, na strani kupca prenesena s tožene stranke na družbo M.

Tožeča stranka kot kreditodajalka se razbremeni ugovora neizpolnitve samo, če dokaže, da je kreditno pogodbo izpolnila tako, kot je bilo dogovorjeno.

V primeru razdrtja pogodbe se glede plačila uporabnine na stvareh, ki se vračajo, uporablja 2. odstavek 38. člena ZTLR, glede na to, da je predmet vrnitve stvar in da je pomembna tudi dobrovernost posesti te stvari in ne določba 4. odstavka 132. člena ZOR. V primeru vzajemnega vračanja stvari, ki so bile izročene na podlagi razdrte pogodbe, se kot specialni predpis uporablja določba 3. odstavka 132. člena ZOR in posledično 122. člen ZOR.

V pritožbi zoper sodbo, izdano v postopku majhne vrednosti, ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica bi lahko terjala toženko le, če bi dokazala, da je sama izpolnila svoje pogodbene obveznosti do toženke (1. odstavek 122. člena ZOR), plačilo bi smela zahtevati tudi vnaprej, če je bilo to dogovorjeno med pogodbenima strankama, in je bila toženkina izpolnitev odložena, pa rok izpolnitve ali odložni pogoj še ni nastopil. Če predmet obveznosti ni mogoč, je pogodba po 47. členu ZOR nična. Kadar je nemožnost izpolnitve nastopila šele po sklenitvi pogodbe, pa obveznost ugasne (1. odstavek 137. člena ZOR), razen če je nemožnost povzročila sama stranka; tedaj pogodbeno razmerje ostane v veljavi, druga stranka pa obdrži svojo terjatev (138. člen ZOR). Ker tožnica ni določno zatrjevala vsebine pogodbe, je brez pomena njeno sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev.

Obveznost vračila kredita ne nastane v primeru, ko banka brez naročila kreditojemalca denar nakaže tretjemu. Določbo kreditne pogodbe, po kateri kreditojemalec soglaša in dovoljuje, da kreditodajalec odobrena sredstva nakaže neposredno dobavitelju blaga, navedenem v potrjenem predračunu, je zato treba razumeti tako, da je banka pokazala potrebno skrbnost pri izvrševanju pogodbene obveznosti le, če je pred nakazilom sredstev iz pogodbe preverila, ali je kreditojemalec dal nalog za nakazilo teh sredstev izdajatelju predračuna.

Stranka je dolžna postaviti ugovor neizpolnjene pogodbe, nasprotno stranko pozvati, naj sočasno izpolni svojo obveznost in podobno. Zgolj molčeče zadrževanje lastne izpolnitve ne pomeni, da stranka ugovarja, marveč jo zaradi tega doleti celo zamuda.

Tožnik sklenitve prodajne pogodbe ni upravičen zahtevati zato, ker niti sam ni izpolnil v celoti svoje pogodbene obveznosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da tožnik ni plačal vsega, kar se je zavezal plačati, saj je vsako od anuitet, ki so zapadle v plačilo po 1. juliju 1999, zmanjšal za prometni davek, kar znaša 32,55 DEM mesečno oziroma skupaj 743,58 DEM. Tako je ravnal zaradi prepričanja, da od spremembe davčnih predpisov 1. julija 1999 dalje (tedaj je namreč stopil v veljavo ZDDV in je prenehal veljati Zakon o prometnem davku, Ur. l. RS. št. 4/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPD) te obveznosti ni imel več. Na tem prepričanju, ki je materialno pravno zmotno, temelji tudi njegova revizija. Tožnik svojih pogodbenih obveznosti s tem, ko je samovoljno ves čas po 1. juliju 1999 plačeval mesečne anuitete v nižjem znesku, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno, ni v celoti izpolnil. Razlog, zaradi katerega svoje obveznosti ni v celoti izpolnil (kar je po leasing pogodbi eden od pogojev za sklenitev prodajne pogodbe), za presojo izpolnitvene dolžnosti nasprotne pogodbene stranke ni pomemben.

Po določbi 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, za vračanje pa ob upoštevanju določbe 122. člena ZOR velja pravilo sočasne izpolnitve. Odločilno je torej vprašanje, kaj je tožeča stranka sploh prejela na podlagi nične pogodbe.

Terjatev za plačilo vode, dobavljene pravnim osebam, nastane z iztekom meseca.

Izpodbijanje dokazne ocene z revizijo ni dopustno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba s strani tožeče stranke ni bila v celoti realizirana, volje, da bi ta del svoje pogodbene obveznosti izpolnila, pa pri tožeči stranki očitno ni, poleg tega pa je tudi že iztekel s rok, za katerega je bila pogodba sklenjena in med strankama tudi ni več interesa za sodelovanje, ki je bit sponzorske pogodbe, zato je ravnalo pravilno in upoštevalo ugovor tožene stranke o (delno) neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus). V primerih, ko nista obe obveznosti pogodbenih strank izraženi v denarju oziroma kadar se ene od obveznosti ne da (enostavno) denarno ovrednotiti, se sodišče pri tehtanju, v kolikšnem delu je bila obveznost te stranke izpolnjena, in primerjavi pogodbenih obveznosti obeh strank sooči s težavo. Ob tem mu je v pomoč (dokazno) pravilo o t. i. prostem preudarku, zapisano v 216. členu ZPP. Ta določba omogoča sodišču, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine/denarnega zneska/nadomestnih stvari, pa se te višine ne da ugotoviti oziroma bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, da odloči po prostem preudarku. Zakon torej v primerih, ki jih navaja, pooblašča sodišče, da višino škode/obveznosti

Neutemeljen je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, če že kupoprodajna pogodba, ki jo je toženka podpisala in podpis overila, vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Toženka je to pogodbeno obveznost izpolnila, zato je njena obveznost prenehala.

V dvostranski pogodbi se lahko stranka sklicuje na ugovor sočasne izpolnitve le za obveznosti, ki so medsebojno povezane (so vzajemne).