31. člen ZT-UPB4

Tožena stranka je sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje pogojevala z delnim vnaprejšnjim plačilom kupnine, kar utemeljuje odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le-ta temelji na določbi 26. člena ZBP, ki določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Pri presoji, ali je tožena stranka prodajo stanovanja pogojevala z vnaprejšnjim plačilom, kar je pogoj za prisojo obresti za vnaprejšnje plačilo, je potrebno ugotavljati, ali je imel tožnik kot kupec razen nakupa z vnaprejšnjim plačilom še drugo možnost sklenitve pogodbe, in sicer možnost nakupa stanovanja s plačilom kupnine ob prevzemu stanovanja.

Določilo 26. člena ZBP (sedaj 41. člena ZVP), ki je v razmerju do določb ZOR, ki urejajo kupoprodajna razmerja, specialne narave, sankcionira le tiste dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih podjetje prodajo blaga pogojuje z vnaprejšnjim plačilom dela ali celotne kupnine, kupec pa nima drugačnega nakupa (na primer s plačilom ob prevzemu blaga).

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma postavila kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, vnaprejšnje plačilo kupnine. Drugačne revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Višina vnaprej plačane kupnine ni bila sporna, obračun obresti, ki so bile tožnikoma priznane, pa je v skladu z določbo 26. člena ZBP.

V primerih, ki so navedeni v zadnjem odstavku 113. člena ZPP - mednje sodi obravnavana tožnikova terjatev, ker gre za terjatev, ki zastara - ni mogoče zagovarjati razlage, da naj bi za presojo pravočasnosti tožbe ali utemeljenosti morebitnega ugovora zastaranja veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko je bila tožba s priporočeno pošto poslana sodišču, za drugo presojo (npr. tudi za presojo, od katerega dne tečejo procesne zamudne obresti iz 2. odstavka 279. člena ZOR) pa naj bi veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko jo je sodišče prejelo, čeprav mu je bila poslana s priporočeno pošto.

Od vnaprej plačane kupnine pripadajo kupcu blaga obresti, če je vnaprejšnje plačilo kupnine bilo pogoj za prodajo (26.člen ZBP).

Pobotni ugovor ni utemeljen. Tožena stranka je s pogodbo zagotovila nespremenjeno ceno, zato je zdaj ne more spreminjati. Obveznost, da obračuna in izplača obresti na plačani znesek, pa temelji na zakonu, ne na pogodbi. Zato plačilo obresti ni razlog za prenehanje pogodbenih obveznosti.

Če se stranki dogovorita za določen način plačila, če torej med več možnostmi izbereta vnaprejšnje plačilo ali plačilo na obroke, potem je povsem v skladu z ZOR tudi pogodbena določitev sankcij za nepravočasno plačilo.

Za odločitev v tej zadevi je brez pomena revizijska navedba, da bi tožnica lahko uveljavljala le sankcijo za morebitno škodo. Tožnica uveljavlja izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki je nastala po samem zakonu, ne pa v posledici odškodninskega delikta toženke. Gre za povsem različni obveznosti, katerih nastanek je vezan na različni pravni podlagi.

Dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki s predplačilom garantirala ceno na dan plačila, ni pravno odločilno. V obligacijskem pravu velja načelo sočasne izpolnitve (1. odstavek 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Vnaprejšnje plačilo krši to načelo. Določba 26. člena ZBP je le ena od izvedbenih norm tega načela, ki je kogentne narave.

Ugotovitev pogoja prodaje je odločilnega pomena za odločitev, ker predstavlja sestavino dejanskega stanja, potrebnega za uporabo spredaj citiranega določila 26. člena zakona o blagovnem prometu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje razlogov o obstoju navedenega pogoja sploh ne navaja, sodba sodišča druge stopnje pa je kljub pritožbenim trditvam, da obstoja pogoja sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja in da ga toženka tudi ni postavila, ker je imela dva načina prodaje (kot je navajala v postopku na prvi stopnji in o čemer je predlagala zaslišanje strank), zaključilo na tretji strani v drugem odstavku razlogov, da je sodišče prve stopnje to okolnost ugotovilo in kar da izhaja tudi iz toženkinega predračuna, ki pa sam ne izključuje drugih načinov prodaje. Ob taki vsebini razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje je pritrditi reviziji toženke, da sodbi ne navajata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ju ne da preizkusiti. To pa pomeni, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar ju je revizijsko sodišče moralo razveljaviti v

Prodaja avta ob pogoju vnaprejšnjega plačila kupnine opravičenega kupca do obresti od vplačanega zneska po 26. členu zakona o blagovnem prometu.

Prodajalec, ki pogojuje prodajo blaga z vnaprejšnjim plačilom kupnine, mora plačati obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu tudi v primeru, ko kupcu zagotovi nespremenjeno ceno.

Od izsiljenega vnaprejšnjega plačila blaga gredo kupcu zakonske obresti po Zakonu o blagovnem prometu (26. člen) od plačila do dobave blaga po obrestni meri za vpogledne hranilne vloge v banki, kakršno si izbere kupec. Pomisleki o ustavnosti ZBP so neutemeljeni, ker ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91) omenja v 4. členu le zvezne predpise, ki se smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, če ne nasprotujejo pravnemu redu Slovenije, ZBP pa je republiški predpis, ki je veljal v času pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Nadomestil ga je sicer Zakon o trgovini (Ur. l. RS št. 18/93), vendar le ta v 31. členu ohranja v veljavi med drugim tudi 26. člen ZBP. Račun, kot ga je izdala tožena stranka, ni vrednostni papir, saj se ta ne zavezuje z njim, da bo izpolnila obveznost kupcu (234. člen ZOR) in nima niti označbe, da gre za vrednostni papir (1. točka prvega odstavka 235. člena ZOR), zaradi česar že zaradi pomanjkanja teh sestavin ne more šteti za vrednostni papir (tretji odstavek pravkar citiranega člena). Sicer pa obveznost iz vrednostnega papirja niti ne izključuje plačila ob

1. Če je brzojavno pritožbo vložila oseba, ki je pritožbo upravičena vložiti se šteje pritožba za podpisano. Če je iz nje možno ugotoviti katero sodbo izpodbija pritožnik, je pritožba popolna in pritožnik ne more uveljaviti ugodnosti iz 113/3. čl. ZPP. 2. Nejasnost razlogov v sodbi, oziroma nasprotja med njimi, so kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP samo takrat, kadar se nanašajo na dejstva, ki so odločilna za odločitev sodišča. 3. Pravna oseba ne more zahtevati odškodnine v denarju za duševne bolečine. 4. Dejanje nelojalne konkurence je samo tisto nedovoljeno dejanje, ki je bilo storjeno v konkurenci, to je pri nastopanju dveh ali več fizičnih in/ali pravnih oseb, ki zasledujejo na skupnem trgu enak ali vsaj soroden namen.