395. člen ZPP

Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.

Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo. Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.

Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo. Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.

Obnovitveni razlog po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) je subsidiarne narave (in ga dolžnik ne more uveljavljati v predlogu za obnovo postopka, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku). Ker nepravilno vročitev sklepa o izvršbi dolžnik v predmetni zadevi uveljavlja tudi v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi in ker sodišče prve stopnje o tem predlogu še ni odločilo, uveljavljanje istih navedb tudi v predlogu za obnovo postopka že iz tega razloga v tem trenutku ni dovoljeno, saj primarno pravno sredstvo za odpravo zatrjevanih nepravilnosti pri vročanju predstavlja predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Po stališču teorije in obsežne sodne prakse nepravilno vročanje ne more biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, stranka pa lahko kršitev uveljavlja v okviru pravnih sredstev, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve (in posledične nezmožnosti sodelovanja v postopku). Predpostavka za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je nam

Če je stranka sama kriva, da dejstev in dokazov, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga ni uveljavljala, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je predlog za obnovo postopka nedovoljen in ga sodišče zavrže (drugi odstavek 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP). Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nova dejstva in novi dokazi lahko podlaga za obnovo postopka po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Pravna teorija in sodna praksa sta namreč skladni, da morajo dejstva in dokazi, na podlagi katerih stranka predlaga obnovo postopka, obstajati že v času sojenja, stranka pa zanje do trenutka, ko je še lahko predlaga nova dejstva in dokaze, to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), zanje ni vedela.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da okoliščina, da toženka v primerljivih primerih za nekajurno neopravičeno odsotnost z dela nikdar ni izrekla izredne odpovedi, ne predstavlja novega dejstva. To dejstvo je bilo namreč tožniku znano ves čas postopka, ki je pravnomočno končan.

Stranka mora okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog za obnovo vložen v zakonitem roku, izkazati z dokaznim standardom verjetnosti. Kavzalnost oziroma možnost, da bodo nova dejstva in novi dokazi vplivali na ugodnejšo odločbo, obstoji že takrat, ko obstoji zgolj možnost, da nova dejstva in novi dokazi utegnejo pripeljati do drugačne odločitve sodišča.

Izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano po pravnomočnosti končnega sklepa (po 24. 1. 2017), ne more predstavljati obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, ker mora nov dokaz obstajati že v času glavnega postopka, le da stranka zanj ni vedela. Po presoji pritožbenega sodišča je v okoliščinah tega primera stališče sodišča prve stopnje pravilno. Funkcionalna povezanost zemljišča s stavbo ni dejstvo, ampak gre za zaključek oziroma pravno oceno. Predlagatelji želijo s predlagano obnovo postopka doseči revizijo dokaznega postopka z izvedencem.

V pravnomočno končanem sodnem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica pri B. B. od leta 1970 opravljala gospodinjska opravila, da je isto počela tudi od leta 2007 dalje, ko se je ločila od moža, da je bil njun odnos samo posloven, saj ji je B. B. plačeval storitve, kar je potrdil v notarski listini z dne 20. 2. 2013, podpisani v domu starejših. Upoštevaje pisni izjavi A. A. in . F. F. ter izpovedi tožnice, da sta imela s pričama redne stike, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi tožnica ob primerni skrbi dokaza lahko uveljavljala že v prejšnjem pravnomočno končanem sodnem postopku.

Tožnik mora v primeru, ko pravni interes za ugotovitveno tožbo utemeljuje z možnostjo obnove nekega drugega sodnega postopka, vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo obnova postopka dovoljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podan obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, ker tožnik v pravnomočno končanem postopku ni ravnal (procesno) skrbno glede novih dokazov. Pravilen je tudi zaključek, da dejstvo, da je Specializirano državno tožilstvo zoper tožnika zavrglo kazensko ovadbo oziroma odstopilo od kazenskega pregona, ne predstavlja obnovitvenega razloga po 11. točki 394. člena ZPP, saj je sklep o zavrženju kazenske ovadbe le odločitev tožilstva in ne pravnomočna sodna odločba kazenskega sodišča, na katero bi bilo sodišče vezano.

Presoja skrbnosti stranke je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik je v pravdi očital prvemu tožencu, da je v sodelovanju s preostalimi toženci prenašal in skrival svoje premoženje in ga tako prikrajšal za izpolnitev njegove preživninske terjatve. V enakem položaju bi vsak upnik sam opravil ali predlagal sodišču poizvedbe o celotnem dolžnikovem premoženju in razpolaganju z njim. Tudi tožnik je takšno možnost v dokaznem postopku imel; če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice te opustitve nositi sam. Za odločitev o predlagani obnovi je bistveno, da zdaj ponujeni dokaz ne bi privedel do ugodnejše sodbe za tožnika, tudi če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku.

Če gre za isto dejstvo (ista pogodba), ki je bilo zatrjevano in dokazovano v obeh pravdnih postopkih, potem ni izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odst. 395. člena ZPP:" če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati". Dejstvo je bilo zatrjevano in dokazovano že v prvem postopku, kakšno je bilo vrednotenje in nato subsumpcija tega dejstva v postopku, pa je iz vidika predpostavk za obnovo postopka, povsem brez pomena.

Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v več odločbah, je postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje postopek, ki je vzporeden (akcesoren) postopku o glavni stvari. Tak sklep nima lastnosti končnosti in postopek z njim ni pravnomočno končan, zato predlog za dopustitev revizije v tem delu ni dovoljen. V ostalem predlog za dopustitev revizije ni utemeljen

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pravdna sposobnost je ena temeljnih procesnih predpostavk in sodišče nanjo pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti. Z navedenima sodbama je bilo ugotovljeno, in to izrecno, da ni bilo okoliščin, ki bi utemeljevale upravičen dvom v obstoj toženčeve pravdne sposobnosti. Toženec tako ne more doseči obnove iz razloga, da je bilo v pravnomočno končanem postopku procesnopravno dejansko stanje napačno ugotovljeno ali pravno napačno presojeno.

Pritožbeno sodišče soglaša s ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila 19. 3. 2020 dovoljen in pravočasen. Izpolnjen je tudi pogoj po drugem odstavku 395. člena ZPP, saj navedene odločbe, s katero so bili spremenjeni podatki v javni evidenci GURS ni mogla uveljavljati pred koncem prvega postopka, ki se je končal z zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Ključna odločba, s katero so bili spremenjeni podatki je bila izdana namreč šele 19. 2. 2020 ter na podlagi nje tudi popravljeni podatki v javni evidenci nepremičnin. Na podlagi odločbe z dne 19. 2. 2020 je prišlo do spremembe podatkov, ne sicer v odločbi, temveč v javni evidenci nepremičnin. S tem pa so izpolnjeni pogoji določeni v 9. točki 394. člena ZPP za ugoditev predlogu za obnovo postopka.

Tožnik v predlogu za obnovo postopka ni podal trditev, da brez svoje krivde novo predlaganih dokazov ni mogel predložiti oziroma uveljavljati že v času do pravnomočnega zaključka postopka. Pravno sredstvo obnove postopka ni namenjeno ponovnemu uveljavljanju pritožbenih razlogov, ki jih je stranka že neuspešno uveljavljala v predhodnem pritožbenem postopku, temveč se obnova postopka lahko zahteva zgolj iz taksativno naštetih razlogov.

Zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen zaradi nesklepčnosti, v takem primeru pa obnova postopka zaradi novih dokazov ni dopustna.