12. člen ZOR

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru je 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen OZ). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena.

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne. Niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

Če tožena stranka situaciji ni ugovarjala v skladu s Pogodbo, obenem pa je ni plačala, to ne pomeni, da višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi morala v pravdi, v kateri tožeča stranka zahteva plačilo začasne situacije, tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo. Drži sicer, da mora biti za uspešen pobot terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), vendar pa je mogoče tudi pobot nelikvidne terjatve (vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti). Tožena stranka se zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave končnega obračuna, saj ugotovitve, da si ob prevzemu ni pridržala pravice do pogodbene kazni, v pritožbi ne izpodbija. Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. Dolžnost plačati začasno situacijo sicer ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te

Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Za tak primer pa gre, ko gre za ravnanja, ki bi tožnika odvračala od tožbe. Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima takšne vsebine.

Sankcija ničnosti je skrajna sankcija že pri obligacijskopravnih pogodbah, za katere je v osnovi določena, in je tudi na obligacijskopravnem področju pridržana le za najhujše kršitve (ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel). Zato je pri njeni uporabi treba ravnati skrajno restriktivno. Nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank, ki je v tem, da je tožena stranka pridobila 100 % lastniški delež v hčerinski družbi tožeče stranke za ceno, ki predstavlja 76% ocenjene vrednosti poslovnega deleža, ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi upravičevala sankcijo ničnosti pogodbe.

Z izgubo zavarovalnih pravic se praviloma izjalovi pogodbeni namen voznika v zvezi z zavarovanjem njegove avtomobilske odgovornosti. Zato je institut izgube zavarovalnih pravic uporaben le v izjemnih primerih voznikovega nedopustnega ravnanja, ki ima praviloma za posledico znatno povečanje rizika nastanka škode.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Tožnica s tem, ko je namesto imetnika stanovanjske pravice plačala kupnino za odkup stanovanja, na stanovanju ni pridobila nobene stvarne pravice. Pridobiti je ni mogla niti z naknadno sklenitvijo predpogodbe o prodaji stanovanja, pri čemer glavna (prodajna) pogodba nikoli ni bila sklenjena. Tedanja lastnica je zato lahko veljavno razpolagala s stanovanjem tako, da ga je prodala tožencu.

Ker sklepanje sodišča druge stopnje o neobstoju tožničine stiske ne temelji na medsebojno sklenjeni verigi indicev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno, je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Pogodbena stranka, ki želi zase pridobiti nesorazmerno premoženjsko korist, ne more postati žrtev oderuštva. O izkoriščanju lastnosti ali položaja prikrajšane pogodbene stranke ne govorimo samo takrat, kadar pogodbena stranka izkoristi drugo pogodbeno stranko z aktivnim ravnanjem, torej tako, da ustvari nesorazmerje med izpolnitvama (v konkretnem primeru napiše pogodbo in določi ceno), ampak tudi, kadar zavestno pristane na že ustvarjeno stanje z namenom pridobiti zase ali koga tretjega premoženjsko korist.

Ker določba 126. člena ZOR ščiti interes upnika kot pogodbi zveste stranke, je prenehanje pogodbe odvisno od njegovih aktivnih ravnanj. Zato zakonodajalec v smislu varovanja izpolnitvenega interesa pogodbi zveste stranke ni izrecno določil roka, v katerem bi moral upnik prvič pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti v dodatnem roku, saj je po sami naravi stvari slednje vezano na vsakokratno naravo pravnega posla ter na njegov izpolnitveni čas. Obvestilo o primernem dodatnem roku glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZOR mora upnik tako logično podati v nekem razumnem času glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera. Sodišče mora namreč pri presoji upnikove pravice do razveze pogodbe po 126. členu ZOR upoštevati tudi spoštovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, in sicer kot (naravno) mejo (še) dopustnega ravnanja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja. Ker je bistvo zastaranja prenehanje pravice do sodnega varstva, upnik glede na dolžnikov izrecni ugovor zastaranja po preteku relevantnega zastaralnega roka ne more več (uspešno) zahtevati prisilne izpolnitve odškodninske terjatve, ki je posledica

Zaradi obstoja veljavne pogodbe pritožnik tudi z ugovorom, da vodovodnega omrežja zadnja tri leta pred vložitvijo spremembe tožbe ni uporabljal, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da bi tožena stranka infrastrukturo lahko uporabljala (ne pa ali jo je dejansko uporabljala), saj je imela v ta namen veljavno sklenjeno sporno pogodbo, trditve o morebitnem odstopu od pogodbe oziroma v smeri, da je o tem obvestila tožečo stranko pa, ni podala.

Ker imajo terjatve, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev, pravno naravo kolektivne terjatve, kjer sta upnika oba zakonca skupaj, vzajemnost v obravnavani zadevi ni podana. Dolžnik tožene stranke je namreč samo eden od zakoncev, upnika tožene stranke pa sta oba zakonca skupaj. ZOR sicer omogoča (delni) pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 427. člena ZOR, ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, za kolektivne terjatve zakoncev ni mogoče uporabiti. Če pomeni pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, dejanska vzajemnost terjatev ne more biti predpogoj za veljavnost pobota - zadošča dobrovernost imetnika zavarovanja o vzajemnosti (pobotljivosti) terjatev v času ustanovitve zavarovanja.

Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te stvarne napake (prim. 616. člen ZOR). Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana (prim 617. člen ZOR). Zakonodajalec torej za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemikove odgovornosti ne omejuje (več) z obveznostjo po notifikaciji napak.

Breme dokazovanja omejitve (odtegljajev) izvajalčeve pravice do plačila v primeru prenehanja podjemne pogodbe po volji naročnika je na strani tožene stranke. Vendar je trditveno in dokazno breme glede odtegljajev na toženi stranki le, če in dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini ravno na tej podlagi. Če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških in (možnost za) zaslužek drugje, pade na tožečo stranko breme, da utemelji in dokaže, da takšnih prihrankov in možnosti zaslužka ni bilo. Iz tega, kako je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek, nenazadnje tudi iz tega, kako je v prvi odločbi razporedilo trditveno in dokazno breme glede odtegljajev, je razvidno, da ob potrebni skrbnosti tožeča stranka ni mogla računati, da bo to breme nosila ona.

Pravica razdreti pogodbo kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja, njeno uveljavljanje pa je s časovnega vidika vezano na obstoj pravice zahtevati izpolnitev pogodbe. Določba 387. člena ZOR o pripoznavi dolga se nanaša tudi na razmerja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Tožena stranka bi morala kot prevzemnik naročila seznaniti tožečo stranko o zniževanju obrestnih mer na trgu oziroma o tem, da ni sposobna izvajati mandatne pogodbe na način, kot je bilo dogovorjeno (tj. z rastočimi obrestnimi merami na dan obnovitve vezave) in zahtevati njena dodatna navodila, česar pa ni storila, posledično pa je kršila mandatno razmerje, ki se je med pravdnima strankama ustanovilo z dogovorom iz 5. člena pogodbe. Razlika med pričakovanimi in izplačanimi obrestmi zato predstavlja odškodnino zaradi kršitve poslovne obveznosti tožene stranke, in ne zahtevek na izpolnitev pogodbe.

Za razlago, ali gre pri nekem poslu za predpogodbo ali pa že za glavno pogodbo, ni odločilen naziv pravnega posla, marveč vsebina izpolnitvenih ravnanj, h katerim so se zavezale pogodbene stranke. Za predpogodbo je značilno to, da se stranki zavezujeta zgolj skleniti glavno pogodbo in nič več kot to. Smisel predpogodbe je torej v tem, da stranki na zavezujoč način zavarujeta svoj izpogajan pravni položaj (vse bistvene sestavine glavne pogodbe), vendar k izpolnitvenemu ravnanju po glavni pogodbi še nista zavezani. To postaneta šele s sklenitvijo glavne pogodbe.