15. člen ZOR

Razmerje med pravdnima strankama je po vsebini najbližje pogodbi o opremljanju, ki pa v času sklenitve dogovora še ni bila zakonsko urejen tip pogodbe. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta stranki določili obveznost tožene stranke za povračilo stroškov izgradnje komunalne opreme, kolikor bi tak strošek presegal znesek komunalnega prispevka, katerega plačila je bila tožeča stranka oproščena. Takšna obveznost tožene stranke ne izhaja niti iz zakonodaje. Zato tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom, kjer pogojuje prevzem komunalne opreme s plačilom stroškov investicije. Bistveni sestavini prodajne pogodbe sta predmet in cena, ki morata biti določeni tudi v predpogodbi. Sklicevanje na načelo enake vrednosti dajatev ne more nadomestiti dejstva, da stranki kupnine nista določili.

Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne. Niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

Nesprejemljiv je zaključek, da se šteje, da je bila pogodba sklenjena, ker se je izvrševala. Res je pogodba, ki ji manjka zahtevana pisna oblika, veljavna, če je bila v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena (73. člen ZOR), vendar bi se sodišče lahko sklicevalo na teorijo o realizaciji le, če bi pogodbenika sklenila ustno najemno pogodbo; razlogov o tem pa izpodbijana sodba nima. Zgolj bivanje v stanovanju in plačevanje najemnine namreč ne zadošča, saj mora biti pogodba najprej sklenjena, da lahko konvalidira.

Ker je bila sporna pogodba sklenjena kot odplačen pravni posel, tveganje (aleatornost) pa je bistven element takega posla, ni podlage za presojo o njegovi neveljavnosti in pravnem neučinkovanju v razmerju do tožnika (tak zahtevek je postavil tožnik, čeprav bi bila pravna posledica kršitve načela enakosti vzajemnih dajatev, na katero se je opiral, razveljavitev pogodbe).

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj predpostavlja situacijo, ko ima upnik denarno terjatev zoper dolžnika, dolžnik pa skuša preprečiti njeno poplačilo. Gre za primere, ko se uveljavlja relativna neveljavnost oz. neučinkovitost dolžnikovega ravnanja zaradi dolžnikove neplačevitosti in se s tožbo zahteva, da pravno dejanje nima učinka do tožeče stranke glede njene terjatve do dolžnika v določenem znesku in da je zato pridobitelj dolžan dopustiti, da tožeča stranka terjatev do dolžnika poplača iz pridobiteljevega premoženja. Če je bila stranka predpogodbe (prodajalec) pri sklepanju predpogodbe v opravičljivi zmoti glede bistvene lastnosti predmeta (od katere je odvisna opredelitev njene vrednosti), lahko odkloni sklenitev bodoče glavne pogodbe. Status nepremičnine (s tem pa njena vrednost) je odločilna lastnost predmeta (in s tem element pred/pogodbe).

Ker sklepanje sodišča druge stopnje o neobstoju tožničine stiske ne temelji na medsebojno sklenjeni verigi indicev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno, je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Pogodbena stranka, ki želi zase pridobiti nesorazmerno premoženjsko korist, ne more postati žrtev oderuštva. O izkoriščanju lastnosti ali položaja prikrajšane pogodbene stranke ne govorimo samo takrat, kadar pogodbena stranka izkoristi drugo pogodbeno stranko z aktivnim ravnanjem, torej tako, da ustvari nesorazmerje med izpolnitvama (v konkretnem primeru napiše pogodbo in določi ceno), ampak tudi, kadar zavestno pristane na že ustvarjeno stanje z namenom pridobiti zase ali koga tretjega premoženjsko korist.

Dogovor med tožnikom in toženo stranko, da bo tožnik še 10 let po končani specializaciji ostal pri delodajalcu oziroma v zdravstvenem sistemu na določenem območju, v kolikor pa bo prej zaključil delovno razmerje, pa bo moral povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja, ni ničen, saj ni v nasprotju z URS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Ničnost pogodbe, določena v 141. členu ZOR, je sankcija, ki jo zakon predpisuje zaradi kršitve načela enake vrednosti dajatev, v skladu s katerimi morata biti ob sklenitvi dvostranske (odplačne) pogodbe vrednosti vzajemnih dajatev načeloma enaki (15. člen ZOR).

Pravno podlago za odločitev predstavljajo določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi in ne določila ZDR, oziroma glede izvajanja konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi še v času veljavnosti ZDR/90, in v zvezi s tem glede plačila nadomestila, predstavljajo materialno pravo določila pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila konkurenčna klavzula dogovorjena. To obenem pomeni, da tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo kršitev 15. člena ZOR, tožnik ne bi bil avtomatično upravičen do nadomestila po 39. členu ZDR.

Obresti, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, četudi so kapitalizirane, se po 2. odstavku 39. člena ZPP ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta.

Ker ima zavarovalnica na podlagi pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe, je zmotno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, po katerem ima pravico odkloniti plačilo zavarovalnine le v primeru, če so neresnično prijavljene okoliščine v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Leasingojemalec uveljavlja zahtevke iz naslova garancije ali napak na vozilu proti dobavitelju vozila, ker je leasingodajalec te pravice prenesel nanj. Izjava leasingojemalca, s katero se je odpovedal pravici do odstopa od pogodbe o finančnem leasingu, ni razlog za ničnost tega določila pogodbe v smislu določbe 143. člena ZOR.

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju morata načeloma biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerni. Upoštevana mora biti temeljna značilnost pogodbe, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročenega mu premoženja (in obratno); vrednost njegove izpolnitve je odvisna od negotovega dejstva, zato ima pogodba elemente tveganja. To pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah 15. člena ZOR.

Razmerje med kaznijo, ki bi jo bil v primeru kršitve konkurenčne klavzule dolžan plačati toženec, in denarnim nadomestilom, ki bi ga bila za spoštovanje konkurenčne klavzule dolžna plačati tožnica, je štiri proti ena, oziroma je obveznost toženca, kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju, kar štirikrat večja kot obveznost tožnice. Očitno neenakomerna obremenitev strank ni v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZOR oziroma načelom enake vrednosti dajatev in 12. členom ZOR oziroma načelom vestnosti in poštenja.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil dogovor o višini pogodbene obrestne mere ničen iz razloga, ker je bil v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi in je iz tega razloga tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnilo, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je pogodba nična, ker je bila oderuška.

Tožena stranka je v sporu izrecno zatrjevala, da se je vrednost zavarovane stvari povečala šele po nastanku zavarovalnega razmerja, torej, da je podzavarovanje nastopilo šele naknadno. V skladu z ZOR do podzavarovanja ne more priti zaradi naknadnega povečanja vrednosti, saj je relevanten čas sklenitve pogodbe. Le če je v tem trenutku zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari, mora zavarovalnica povrniti sorazmeren del škode.

V letu 1999 noben prisilni predpis ni omejeval višine obrestne mere pogodbenih obresti med gospodarskimi subjekti. 2. odstavek 399. člena ZOR je v zvezi s tem napotoval na drug zakon, ki pa glede te obrestne mere ni bil sprejet. ZPOMZO je urejal zgolj obrestno mero zamudnih obresti, kar izhaja tudi že iz njegovega naslova, in ne pogodbene obrestne mere, zato 6. člen tega zakona glede regulacije pogodbene obrestne mere ni uporabljiv.

Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR).

Če je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, je do uresničitve tega pogoja negotovo, ali bo pogodba sploh stopila v veljavo. V takem primeru pogodbeni stranki prevzemata tveganje, da se odložni pogoj ne bo uresničil in nobena od pogodbenih strank ne bo stopila v zavezo, da opravi svoje izpolnitveno dejanje, ki sta se ga zavezali s pogodbo. Če pa je učinkovanje pogodbe odvisno od dejstva, ki bo zanesljivo nastopilo, je to okoliščino potrebno obravnavati kot pogodbeno določen rok za učinkovanje pogodbe. V tem primeru pogodbeni stranki v pogodbenem okviru ne prevzemata tveganja, da tovrstna okoliščina, od katere je odvisno učinkovanje pogodbe, ne bo nastopila. Če bi pogodbeni stranki zapisano pogodbeno določilo (vezanost izpolnitvene obveznosti tožene stranke na prejem denarnih sredstev iz državnega proračuna) razumeli kot opredelitev odložnega pogoja, bi to pomenilo, da sta pogodbeni stranki dopuščali tudi možnost, da ta okoliščina ne bo nastopila (negotovo dejstvo). To pa bi pomenilo, da bi s tem tožeča stranka, potem ko je izpolnila svoje pogodbene obveznosti, prevzela celotno tveganje, da bi od tožene stranke kot naročnika v pogodbenem razmerju sploh lahko uveljavljala pr