10. člen ZOR

10. člen ZOR določa, da udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in z moralo. V tej zadevi so se podpisniki Pogodbe (veljavno) dogovorili za 2/3 večino, zgolj zaradi tega pa Pogodba v delu, ki določa odpoved iz krivdnih razlogov, še ni neveljavna.

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave v okviru razlogov, ki jih določa 392. člen ZPP (oziroma izrednim pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti), ne pa s tožbo po OZ.

Ker aneks k pogodbi, v kateri bi stranki določili nepremičnine v vrednosti te razlike oziroma ustrezno plačilo, ni bil sklenjen, je na strani toženke prišlo do neupravičeno pridobljene koristi, za katero ni pravne podlage, zato jo je dolžna skladno z določilom 210. člena ZOR vrniti oziroma nadomestiti njeno vrednost. Ker naturalna restitucija v konkretnem primeru ni mogoča, saj znesek predstavlja razliko med vrednostjo številnih zamenjanih nepremičnin, tožeča stranka utemeljeno vtožuje denarni znesek.

Če v okviru dednega dogovora sklenjena preužitkarska pogodba predstavlja samostojni pravni posel (preužitkarjev odstop dednega deleža za protidajatve in storitve prevzemnika), ki ne vpliva na siceršnjo razdelitev zapuščine med dediči, se usode preostalega dela dednega dogovora ta pogodba ne tiče in je mogoča razveza preužitkarske pogodbe zgolj med pravdnima strankama, ne da bi se s tem posegalo v pravni položaj drugih strank dednega dogovora, zato ni potrebe po uveljavljanju nujnega sosporništva.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust (tudi za delavce tožene stranke), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je nična.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust (tudi za delavce tožene stranke), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je nična.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke. Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno.

Po gramatikalni razlagi prvostopenjskega sodišča je v 4. členu predpogodbe določeno, da je treba v DIN plačane avanse pretvoriti v DEM po menjalnem tečaju na dan 12. 12. 1990. Tožena stranka take razlage pogodbe v pritožbi ni grajala vsebinsko, pač pa je nasprotovala odločitvi na njeni podlagi z argumentom, da je treba upoštevati menjalni tečaj na dan plačila avansov. Ker ji je pritožbeno sodišče pritrdilo, je kršilo načelo avtonomije pogodbenih strank pri urejanju obligacijskega razmerja, ki ni urejeno s kogentnimi predpisi in s tem zmotno uporabilo materialno pravo: materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pri presoji razmerij, ki so z njo urejena, je pogodba (10. člen ZOR). Res je, da je tožena stranka dolžna vrniti le vrednost, ki jo je prejela (210. člen ZOR), a je treba to vrednost ugotoviti na način, določen med pogodbenima strankama.

Dopusten je pogodbeni dogovor, s katerim zakonca posamezno stvar ali pravico skupnega premoženja spremenita v posebno premoženje.

S pogodbo dogovorjeno predkupno pravico sta pravdni stranki lahko omejili z določenimi pogoji, saj je tako ravnanje v okviru splošnega načela o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij. Pogodbena določba je skladna s 527. členom ZOR o vsebini predkupne pravice. Ta zakonska določba tudi ni onemogočala dogovorov o pogodbeni predkupni pravici še v drugih situacijah. Neizpolnjevanje pogodbeno dogovorjenega pogoja za uveljavljanje predkupne pravice je zadostovalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj v takem primeru vprašanje dobrovernosti novega kupca ni pravno pomembno.

Kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve pogodbe, nastopijo te posledice avtomatično. Za prenehanje pogodbe ni potrebno nobeno dejanje pogodbi zveste stranke. Namesto nje pogodbo razvezuje sama pogodbena oziroma zakonska določba. Drugi toženec kot kupec v avgustu 2002, ko se je ustanavljala zastavna pravica, ni mogel veljavno obremeniti spornega stanovanja, saj ni razpolagal niti z veljavnim zavezovalnim poslom. Kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim poslom pa je vplival tudi na neveljavnost razpolagalnega posla. Obe sodišči sta pravilno poudarili že okoliščine, da je bila sporna kupna pogodba sestavni del sporazuma po 250. členu ZIZ in mu je bila tudi priložena. Prvi toženec je zato imel možnost seznaniti se z njeno vsebino in glede na pogojno zemljiškoknjižno dovolilo zahtevati od zastavitelja dokaz, da je pogoj izpolnjen oziroma da je kupnina plačana. Zato samo razpolaganje zastavitelja z originalom pogodbe o pridobitvi nepremičnine v tej zadevi ne utemeljuje dobrovernosti zastavnega upnika.

Za pogodbo o preužitku je značilno, da preužitkar za časa svojega življenja prenese lastninsko pravico na svojih nepremičninah v zameno za skrb oziroma dajatve prevzemnikov (gre za posel inter vivos), kar jo uvršča med pogodbe civilnega in ne dednega prava. 10. člen ZOR uzakonja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejeno (le) z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z omenjeno določbo so ravnali tudi pokojna mati pravdnih strank in toženka (ter njen mož) s tem, ko so formalno preoblikovali neodplačni pravni posel v odplačnega; vse to z namenom, da bi prilagodili pogodbo ex post facto dejanskim razmeram.

Tožnik, kljub temu da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. V pogodbi o leasingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, prav tako je na leasingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na leasingojemalcu. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi zavarovalne pogodbe, je tako pravilna.

Dopustitev revizije glede vprašanja, ali se v primeru nezgodnega zavarovanja tretjega lahko zavarovalna vsota izplača upravičencu brez soglasja tretjega ali pa je potrebna njegova privolitev v smislu prvega odstavka 905. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Podrobnejša medsebojna razmerja v zvezi z najemom 175 m2 kletnih prostorov sta pogodbeni stranki določili s pogodbo, v kateri sta uredili tudi dovoljenje za vlaganja v prostor, za morebitno povračilo teh vlaganj pa sta nato dogovorili zelo natančne pogoje, po katerih je najemnik upravičen do povrnitve vlaganj samo, če pride do sporazumne prekinitve najemnega razmerja v roku petih let po podpisu pogodbe, če pride do prekinitve po krivdi najemnika pa ne. Pri presoji obravnavanega razmerja je bilo sodišče vezano na že pravnomočno sodno odločbo in na določila pogodbe.

Tožnik bi moral, če je menil, da je sodišče kršilo določbe postopka (glede vročanja sodnega pisanja), na to opozoriti najkasneje na zadnji glavni obravnavi, uveljavljanje kršitve v pritožbenem postopku pa ni upoštevno, saj tožnik ne izkazuje, da je brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. V skladu s 47. členom ZN morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v notarskem zapisu, sicer so nične. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno pogodbo, ampak za dogovor, da bosta kupnino, ki je tudi skupno premoženje in jo je prejela toženka, porabila za poplačilo terjatev tretjih. Za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem se v takšnem primeru ne zahteva nobena obličnost. Nobene ovire ni bilo, da bi tožnik najkasneje ob razpadu zakonske zveze v marcu 2000 lahko prišel do podatkov, ali je toženka poravnala kupnino za dogovorjeni namen. Tudi tožnik mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Čas njegove seznanitve (v letu 2006) z izvršilnim postopkom zaradi plačila preživnine in z dejstvom, da toženka (tedaj) še ni v celoti poravnala stanovanjskega posojila, ne more vplivati na

Zgolj priznanje lastninske pravice med posamezniki zaradi absolutnih učinkov lastninske pravice ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice. Za pridobitev lastninske pravice je poleg priznanja v nekem relativnem razmerju potreben (med drugim) še veljaven pravni naslov.