113. člen ZPP

Sodišče prve stopnje prvega odstavka 104. člena SZ-1 ni moglo in smelo uporabiti, saj je šlo v predmetni zadevi za službeno stanovanje, si je pa v toženkino korist pravilno postavilo vprašanje enakosti pred zakonom najemnikov neprofitnih in službenih stanovanj. A je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da tudi če bi uporabilo navedeno določilo v toženkino korist, bi ta morala dokazati dodatni pogoj, ki je zahtevan pri neprofitnih stanovanjih, to je, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in izredne pomoči.

Sodni izvedenec je na podlagi celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu ter po opravljenem osebnem pregledu tožnice menil, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna opravljati svoje delo. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovne objektivne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Procesne sankcije, ki jih določa 282. člen ZPP, nastopijo šele potem, ko sodišče stranki pravilno vabi na narok. Sodišče stranki pravilno vabi na narok tedaj, če določi narok tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP), pri čemer mora sodišče v vabilu posebej opozoriti na zakonite posledice izostanka (tretji odstavek 113. člena ZPP). Sodišče sme vselej izvesti narok za glavno obravnavo, če je pred tem ravnalo skladno z drugim odstavkom 280. člena ZPP in tretjim odstavkom 113. člena ZPP in navajanje pravne podlage za izvedbo naroka ni potrebno, saj sodišče mora izvesti glavno obravnavo, če ni izrecno določeno, da lahko o zadevi odloči brez nje. Glavna obravnava je osrednji del celotnega postopka in navajanje pravne podlage za njeno izvedbo v vabilu ni potrebno. Dolžnost sodišča prve stopnje je, da skladno z določbo 6. člena ZPP, ki določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi in skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, da v primeru, če stranka vloži v spis listine, sestavljene v tuj

Institut začasne odredbe ni namenjen zagotavljanju izvedbe dokazov, saj se mora nevarnost uveljavitve terjatve nanašati neposredno na tožnikovo terjatev oziroma stvar, ki bo, če bo prišlo do izvršbe, predmet izvršbe.

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

Nedvomno je sodišče tisto, ki mora skrbeti za javno komunikacijo z udeleženci postopka o poteku postopka in zato bremena o poteku postopka ne more prevaliti na udeležence postopka, kadar samo bistveno prispeva k nejasnosti poteka postopka.

Vse okoliščine (torej: napačno naveden priimek tožene stranke, napačno označen naslov ter dejstvo, da sta o istem tožbenem zahtevku potekala dva pravdna postopka) so v tej zadevi ustvarile takšno zmedo, da ni mogoče šteti, da je bila toženka na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena.

Sodišče je dobilo odgovor, da je bila pošiljka vročena 9.10.2013 z opombo, da podpisa ni možno pridobiti, in reklamirano vročilnico, na kateri je napisan dan prejema, podpisa prejemnika pa ni, pač pa opomba vročevalca: „Podpisa ni možno pridobiti“ , brez navedbe zakaj. Opisana vročilnica ne dokazuje prejema vabila na glavno obravnavo, saj ni izpolnjena kot bi morala biti. Sodišču ni treba izvajati predvsem dokazov, ki so: a) nepotrebni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri zadnjem razlogu je potrebna posebna previdnost. Ne sme se namreč pretvoriti v t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve in se izjavi o vseh bistvenih dokazih in navedbah toženke. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo pravice tožnika do izjavljanja, s čimer je prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

O preložitvi naroka odloča sodnik. Zato navedbe tožnice, da naj bi ji sodna zapisnikarica po telefonu zagotovila, da bo narok preložen, niso upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Na dobesedno razlago določbe 243. člena ZFPPIPP bi bilo mogoče opreti stališče, da sodišče ni ravnalo napak, ko upnikov ni opozorilo na (novo) procesno zahtevo, ki jo je uveljavila novela ZFPPIPP-C z določbo 123.a člena. Potem, ko je zakonodajalec presodil, da je upnike treba posebej opozoriti na nekatere procesne zahteve in posledice njihovega nespoštovanja, pa ustavi prijazna razlaga ne le omogoča, ampak zahteva od sodišča takšno uporabo določbe 243. člena ZFPPIPP, da v oklicu opozori upnike na vse procesne zahteve, katerih nespoštovanje ima za posledico izgubo pravic. Zaradi pomanjkljivega in delno zavajajočega poziva upnikom, kako naj vložijo prijave terjatev, je bila z zavrženjem prijave, ki je bila sicer vložena v nasprotju z določbo 123.a člena ZFPPIPP, upniku onemogočena možnost obravnavanja obstoja njegove terjatve pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila kršena tudi določba 23. člena Ustave.

Na narok dne 15. 12. 2010 (na katerem je bil določen datum naroka z dne 19. 01. 2011) je pristopila pooblaščenka tožencev (ki je opravičila njuno odsotnost) in bila na njem seznanjena z datumom novega naroka, pri čemer se je s podpisom odpovedala posebnemu pisnemu vabljenju. Tožena stranka je bila tako (po svoji pooblaščenki) na narok nedvomno pravilno vabljena.

Tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v postopku prenehanja delodajalca veljajo glede rokov in razlogov za odpoved splošne določbe iz 88. člena ZDR, izjema je le glede posebnega varstva pred odpovedjo, ki ga ne uživajo predstavniki delavcev in starejši delavci.

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker da bi moralo upoštevati, da je pravilna številka računa v listini „Predlog za kompenzacijo“ 1, ne pa 2; za zatrjevano kršitev gre lahko le takrat, ko sodišče napačno povzame vsebino listine, v obravnavani zadevi pa ni šlo za takšen primer.

Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo 3. odst. 113. čl. ZPP (dolžnost sodišča, da v vabilu opozori na zakonite posledice izostanka) in 1. odst. 115. čl. ZPP (možnost preložitve naroka), so v sporu majhne vrednosti neupoštevni, ker ne gre za nobeno od absolutnih bistvenih kršitev po 2. odst. 339. čl. ZPP.

Tožeča stranka na narok razpisan za dne 15.04.2009 ni pristopila, česar pritožba ne graja, navzoča tožena stranka pa ni predlagala odločitve glede na stanje spisa, kot je to določeno v petem odstavku 282. člena ZPP. Prav nasprotno, navzoča tožena stranka se je strinjala z domnevo umika tožbe, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Večje breme aktivnosti v celotnem postopku je namreč na tožeči stranki, ki je sprožila postopek. Narok razpisan za dne 04.02.2009, za katerega je tožeča stranka sprejela pravilno pisno vabilo z vsemi opozorili na pravne posledice neupravičenega izostanka, je bil preložen na določen čas, torej na dne 15.04.2009, tožeča stranka in njen pooblaščenec pa sta se posebnemu vabilu za ta narok odpovedala. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno zaključilo, da je tožeča stranka bila pravilno vabljena tudi na narok za dne 15.04.2009 in sicer tudi opozorjena na pravne posledice neupravičenega izostanka.

Tožnik na obravnavo ni bil pravilno vabljen, saj ni bil opozorjen na posledice izostanka z naroka, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi.

Kadar sodišče na glavni obravnavi preloži glavno obravnavo, ni potrebno, da stranko vabi z vabilom, saj 115. čl. ZPP določa, da kadar sodišče narok preloži, takoj naznani kraj in čas glavne obravnave. Preživnina v višini 150 EUR za 12 in 9 let stari deklici je glede na premoženjske razmere staršev in ocenjene denarne potrebe primerna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o stroških pravdnega postopka upoštevati 413. čl. ZPP.

Tožena stranka je prošnjo za preklic naroka poslala sodišču po telefaksu. Prav na to številko telefaksa je nato sodišče prve stopnje toženi stranki uspešno poslalo obvestilo, kdaj in kje se bo naslednji narok opravil. S tem, ko je toženo stranko obvestilo po telefaksu, ni postopalo nezakonito (2. odstavek 487. člena ZPP). Že ob priliki prvega vabljenja na glavno obravnavo je namreč strankam poslalo vabilo z opozorilom na zakonite posledice izostanka (3. odst. 113. člena ZPP). Na ta način je bila tožena stranka pravilno seznanjena z vsebino sodnih pisanj, zato ji s postopanjem sodišča ni bila odvzeta možnost obravnavanja in bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila zagrešena (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP).

Uredba o ukrepih proti ZR Jugoslaviji (v nadaljevanju Uredba; Ur.l. RS 33/2002) kot podzakonski akt ne more poseči v status podjetij s sedežem v ZRJ kot upnikov. S podzakonskimi akti namreč že v načelu ni moč ukinjati obligacijskih pravic. Ob takšnem izhodišču bi Uredba morda lahko stečajnemu upravitelju, seveda le v času njene veljavnosti, preprečevala izpolnitev dolžnosti iz 1. odst. 146. čl. ZPPSL/89. Stečajni dolžnik bi se tako lahko izpostavil morebitnemu izvršilnemu postopku, ki bi ga na podlagi sklepa o naknadni razdelitvi stečajne mase (ta sklep je obenem izvršilni naslov) sprožil upnik, in v katerem bi se o vprašanju preprečevanja izplačila po Uredbi šele vsebinsko odločalo. Če ni naznanitve neveljavnosti zavezovalnega posla in s tem povratne cesije, ki jo opravi bivši cesionar - tokrat v vlogi cedenta (prim. 1. odst. 438. čl. ZOR), cesus izpolnitev usmerja, skladno zavedanju o ponovni spremembi upnika, ki temelji na primerni podlagi in 438. čl. ZOR), pri čemer pa se že po naravi stvari lahko sklicuje le na dobroverno izpolnitev ZPPSL/89 nima določb o dokazovanju uresničitve pogoja. V kontradikotornem pravdnem postopku se uresničitev pogoja dokazuje v d