VSRS Sodba II Ips 514/99

Revizija se zavrne.

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da se zakonska zveza, ki jo je sklenila dne 21.3.1987 s tožencem, razveže in naj se mladoletna hči in sin njej dodelita v vzgojo in varstvo. Zahtevala je tudi, naj sodišče razsodi, da je toženec dolžan za vsakega od mladoletnih otrok plačevati mesečno preživnino v višini 28.000,00 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 396. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je opravilo glavno obravnavo 11.3.1998, čeprav je pooblaščenec pravočasno prijavil pooblastilo in predlagal preložitev glavne obravnave, in ker ni upoštevalo, da sta bila pravočasno vložena nasprotna tožba in odgovor na tožbo. Toženec opozarja, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagal toženec. Toženec v kratkem roku, ki mu je bil na razpolago, ni mogel dobiti drugega pooblaščenca, pooblaščenec pa tudi ne substituta. Zato toženec meni, da je sodišče kršilo drugi odstavek 296. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnika ni bilo na glavni obravnavi, zato tudi ni mogel ničesar povedati o svojem odnosu do otrok in o okoliščinah v zvezi s plačevanjem preživnine. Izključitev pravice do izbire pooblaščenca in do njegove pomoči pa po mnenju toženca predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Toženec zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji najprej opozarja, da je v preživninskih zadevah revizija dopustna, nadaljnje navedbe v obrazložitvi revizije pa se tudi nanašajo le na odločitev sodišča druge stopnje o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok. Zato je revizijsko sodišče štelo, da toženec vlaga revizijo le proti tistemu delu odločbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na odločitev o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok, ne pa tudi proti delu, v katerem je sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se zakonska zveza razveže. Sicer pa v skladu z 76. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št.14/89, v nadaljevanju ZZZDR) tudi ni mogoče spremeniti odločitve o prenehanju zakonske zveze na podlagi izrednih pravnih sredstev.

V pravdnem postopku je uveljavljeno načelo obojestranskega zaslišanja (5. člen ZPP/77). S tem temeljnim načelom je v pravdnem postopku uveljavljena ustavna pravica do enakega varstva (22. člen URS), na katero opozarja toženec v reviziji. Načelo obojestranskega zaslišanja pomeni, da mora sodišče vsaki stranki omogočiti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ne pomeni pa, da sodišče mora stranke zaslišati. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 265. člena določa, da sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu.

Sodišče prve stopnje je v skladu s četrtim odstavkom 293. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP razpisalo narok za glavno obravnavo tako, da je tožencu ostalo za pripravo osem dni od prejema vabila. Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 89. člena določa, da stranke lahko opravljajo pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. Zakon torej ne predpisuje obveznega zastopanja po pooblaščencu. Stranka, ki želi, da jo v pravdi zastopa pooblaščenec, pa si mora v osmih dneh zagotoviti njegovo zastopanje. Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje tožencu omogočilo, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, in ni kršilo načela obojestranskega zaslišanja.

Sodišče je na dan, ko se je začela glavna obravnava, prejelo predlog za preložitev obravnave z obrazložitvijo, da ima pooblaščenec tega dne druge obveznosti. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v prvem odstavku 116. člena določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi. Skopo in pozno opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, še ni opravičljiv razlog za to, da bi sodišče preložilo narok. Stranka mora navesti opravičljive razloge za to, da je tako pozno poiskala pooblaščenca, pooblaščenec pa dokazila o tem, da je imel druge obveznosti dogovorjene, preden je izvedel za datum naroka, in tudi opravičljive razloge za to, da je predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišču poslal šele na dan, ko je bil narok za glavno obravnavo razpisan. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno odločili, da stranka ni navedla opravičljivih razlogov za preložitev naroka.

Toženec bi se naroka za glavno obravnavo lahko udeležil brez pooblaščenca in se izjavil o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, zato sodišče ni kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ko je odločilo, da bo obravnavo vseeno opravilo. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je namreč načelo dispozitivnosti, ki pomeni, da je pravdna stranka tista, ki odloča o začetku, razvoju in koncu pravde. Zato ZPP ne predpisuje, da se mora stranka udeležiti naroka. Stranka sama odloča o tem, ali se bo naroka udeležila ali ne. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v 295. členu določa, da se obravnava vseeno opravi, če na prvi narok ne pride toženec pa ni pogojev, da bi se izdala sodba zaradi izostanka.

Zato, ker se toženec naroka za glavno obravnavo ni udeležil, sodišče prve stopnje tudi ni moglo kršiti 296. člena ZPP/77. Le v primeru, ko se stranka skuša izjaviti o zadevi, lahko sodišče sploh ugotovi, da se stranka ne more jasno in določno izjaviti o zadevi. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 189. člena ZPP/77, ker ni upoštevalo nasprotne tožbe, ki je bila vložena po koncu glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je z izvedenimi dokazi ugotovilo vsa potrebna pomembna dejstva za odločitev o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok in da zaradi morebitnega zaslišanja toženca ni treba preložiti naroka. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo in ne more biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Kljub temu pa ni odveč opozoriti, da sta v pravdnem postopku, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok, zaradi ustavnega načela o posebnem varstvu otrok (prvi odstavek 56. člena URS) v večji meri uveljavljeni preiskovalno načelo in načelo oficialnosti. Sodišče namreč ob razvezi zakonske zveze odloči o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok tudi, če nobeden od zakoncev ni postavil takega zahtevka (prvi odstavek 78. člena ZZZDR). Pri tem pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki med zakoncema niso sporna (prvi odstavek 73. člena ZZZDR). Sodišče torej mora po uradni dolžnosti ugotavljati, s kakšno odločitvijo o vzgoji in varstvu ter preživljanju otroka bo najbolje zaščitilo koristi otroka, torej ne glede na to, kakšen je tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju, ali bo tožnica, ki je zahtevala, naj se otroka zaupata njej, res lahko primerno skrbela za otroke, upoštevalo tudi okoliščine na strani toženca, čeprav se ta naroka za glavno obravnavo ni udeležil, niti ni do konca glavne obravnave na tožbo odgovoril oziroma vložil nasprotne tožbe.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo. Po uradni dolžnosti pa je tudi preverilo pravilno uporabo materialnega prava. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljena dejstva o razmerah na strani obeh bivših zakoncev (ki jih toženec v pritožbi niti ni izpodbijal) in glede na dogovor bivših zakoncev na centru za socialno delo, pravilno uporabilo določbo 78. in 79. člena ZZZDR, ko je otroke zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici, tožencu pa naložilo plačilo mesečne preživnine v znesku 28.000,00 SIT za vsakega od otrok.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.