265. člen ZPP

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.

Pravni interes predlagatelja za samostojni dokazni postopek z izvedencem pred pravdo je podan, če predlagatelj izkaže, da lahko ugotovitve izvedenca služijo izognitvi pravnemu sporu. Za odločitev o utemeljenosti predloga ni bistveno le mnenje nasprotne stranke, temveč se lahko glede na ugotovitve izvedenca tudi za predlagatelja izkaže, da s svojim zahtevkom v pravdi verjetno ne bi uspel in zato tožbe niti ne vloži.

Pritožnik ni uspel podati ustreznih razlogov oziroma konkretno pojasniti utemeljene bojazni (nevarnosti), da predlaganega dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. Trditveno in dokazno breme za utemeljitev predloga je bilo v celoti na predlagatelju. Stranka mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, vključno s tistimi, ki so splošno znana.

Glede na določbo 19. člena ZDSS-1 in ob dejstvu, da ta zakon glede pristojnosti za odločanje v postopkih za zavarovanje dokazov ne določa drugače, je tudi v delovnih sporih treba uporabiti zakon, ki ureja pravdni postopek, to je ZPP, ki takšne posebne določbe vsebuje v členih 264 do 268. a. Za stališče, da se te določbe ZPP v sporih, za katere so pristojna delovna sodišča, ne uporablja, ni podlage.

Vrhovno sodišče je na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča druge stopnje, ker je ugotovilo, da sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja. ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP). ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju. Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.

Vrednost predmeta postopka zavarovanja dokazov ni nujno enaka sporni vrednosti predmeta pravde, v kateri bodo rezultati zavarovanja uporabljeni. Pritožbeni stroški so odmerjeni na podlagi splošnega pravila o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Uporaba 167. člena ZPP, ki določa posebno pravilo o plačilu stroškov zavarovanja, ne pride v poštev, ker pritožnik v pritožbenem postopku ni uveljavljal zavarovanja ali večjega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je sicer prvotni sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem so kot upniki nastopale druge osebe (sedanji upniki), tako spremenjen predlog za izvršbo v osebi upnika po razveljavitvi prvotnega sklepa o izvršbi pa je dejansko štelo kot nov predlog za izvršbo, ki ga je tudi vodilo pod novo opravilno številko (list. št. 80 spisa). Zato po presoji sodišča druge stopnje izpodbijana stroškovna odločitev, da se vsi do tega trenutka nastali izvršilni stroški dolžnikov naložijo v plačilo upnikom (pravnim naslednikom prvotne upnice), pravzaprav niti ne predstavlja odstopa od načela končnega uspeha kot odločilnega načela pri odmeri stroškov postopka, če se kot konec postopka (In 1210/06) šteje razveljavitev prvotnega sklepa o izvršbi.

Namen postopka zavarovanja dokazov je izvedba tistih dokazov, glede katerih obstaja utemeljena bojazen, da se pozneje ne bodo mogli izvesti ali da bo njihova izvedba pozneje težja (1. odst. 265. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Predlagatelj je predlagal ogled premičnin v objektu nasprotne udeleženke, da bi kasneje z lastninsko tožbo zahteval njihovo vrnitev. Dejstvo, da premičnin ni natančno opredelil, ne predstavlja ovire za ugoditev predlogu.

Pristojnost sodišča za postopek zavarovanja dokazov je treba ocenjevati glede na dokaz katerega izvedba se predlaga (podaja izvedenskega mnenja o zdravstvenem stanju predlagateljice).

Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je treba uveljavljati brez kakršnihkoli izjem, sicer pravdni postopek ne bi bil nikdar končan. Izjem in omejitev tega načela je veliko, med njimi je tudi primer, ko se mu pravdni stranki odpovesta, bodisi tako, da nočeta ugotavljati materialne resnice in priznata relevantna dejstva ali razpolagata s tožbenim zahtevkom, bodisi tako, da sodišču ne omogočita, da bi izvedlo predlagane dokaze.

Revidentka se kljub sprejetemu dokaznemu sklepu, ki ji je bil znan, da bo zaslišana kot stranka, ni udeležila razpisane glavne obravnave dne 4.9.1997 (iz spisa ni razvidno, da bi izostanek opravičila), prav tako pa ne obravnave 2.10.1997. Iz predloženega zdravniškega potrdila sicer izhaja, da je revidentka bila 1.10.1997 na bolniškem dopustu, ni pa iz njega mogoče ugotoviti nobenega upravičenega razloga za odsotnost z obravnave razpisane za 2.10.1997. Zato je sodišče prve stopnje odločalo v skladu z določbami ZPP, ko je zaključilo obravnavo brez zaslišanja revidentke (prvi odstavek 304. člena ZPP). Zaradi tega ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

Presoja obstoja okoliščin po 149. členu SZ.

Po določilu 562. člena ZOR mora posojilojemalec vrniti posojilodajalcu enako količino stvari iste vrste in kakovosti v roku, kot je bil dogovorjen. Po določilu 558. člena ZOR pa se lahko posojilojemalec še zaveže, da dolguje poleg glavnice tudi obresti. Primernost teh sta sodišči nižjih stopenj pravilno ocenili.

Ni mogoče šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno, če jo je odvetnica oz. pooblaščenka tožnika poslala zadnji dan pritožbenega roka po telefaksu nepristojnemu sodišču (VDSS), le to pa je odstopilo pritožbo v reševanje pristojnem sodišču (DS v Kopru, Oddelek v Novi Gorici) po izteku pritožbenega roka, saj ni mogoče vložitve pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti pooblaščenca.

Obvestilo, da stranka zaradi službenega potovanja v tujino ne bo mogla pristopiti na narok (za glavno obravnavno), ne učinkuje samo po sebi, ampak samo skupaj s predlogom za preložitev naroka (zaradi predlaganega zaslišanja stranke). Če se ena stranka ne odzove sodnemu vabilu, velja tisto, kar je izpovedala druga (zaslišana) stranka.

Skopo in pozno opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, še ni opravičljiv razlog za to, da bi sodišče preložilo narok. Stranka mora navesti opravičljive razloge za to, da je tako pozno poiskala pooblaščenca, pooblaščenec pa dokazila o tem, da je imel druge obveznosti dogovorjene, preden je izvedel za datum naroka, in tudi opravičljive razloge za to, da je predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišču poslal šele na dan, ko je bil narok za glavno obravnavo razpisan. V pravdnem postopku, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok, sta zaradi ustavnega načela o posebnem varstvu otrok (prvi odstavek 56. člena URS) v večji meri uveljavljeni preiskovalno načelo in načelo oficialnosti. Sodišče namreč ob razvezi zakonske zveze odloči o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok tudi, če nobeden od zakoncev ni postavil takega zahtevka (prvi odstavek 78. člena ZZZDR). Pri tem pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki med zakoncema niso sporna (prvi odstavek 73. člena ZZZDR). Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati, s kakšno odločitvijo o vzgoji in varstvu ter preživljanju otroka bo najbolje zaščitil

Po ZPP nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da namesto nje do skrajnosti išče materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, marveč je pot za dosego cilja: nudenje pravnega varstva pravdnim strankam in s tem vzpostavitev pravnega reda. Sodišče mora pri vodenju postopka upoštevati še druga načela, med njimi načelo, da morata stranki pošteno uporabljati pravice, ki jima gredo po zakonu o pravdnem postopku in da morata omogočiti sodišču, da ob smotrni izrabi časa in sredstev pravočasno opravi svojo nalogo.