293. člen ZPP

Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za prevzem dela stanovanjske hiše v naravi je od solastnikov interes izrazil zgolj pritožnik. Čeravno mu glede na okoliščine na njegovi strani, upravičenega interesa za prevzem dela sporne nepremičnine v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ ne gre oporekati, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da delitev stanovanjske hiše v naravi ni mogoča že iz razloga, ker pritožnik nima finančnih zmožnosti za izplačilo idealnega deleža tretje solastnice. Delitev nepremičnine v naravi, kadar so za to kot v obravnavani zadevi potrebna investicijska vlaganja za vzpostavitev samostojnih etažnih enot, je mogoča le ob soglasju vseh solastnikov za izvedbo za to potrebnih del.

Da predlogu za preložitev naroka ne bo ugodeno, sodišče tožnika ni bilo dolžno obvestiti. Tožnik je bil o naroku pravilno obveščen (osebna vročitev); opozorjen pa je bil tudi na posledice svojega izostanka. Dolžnost tožnika, ki išče sodno varstvo, je, da je v postopku aktiven in se odzove na vabilo sodišča za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Vprašanje, ali je bilo dejstvo o razpisu naroka (pravočasno) objavljeno na spletni strani sodišča, je nepomembno. Objava naroka na spletni strani je namenjena seznanitvi splošne javnosti o naroku. Objava tako predstavlja izvedbo načela javnosti pravdnega postopka (1. odstavek 4. člena in 1. odstavek 293. člena ZPP) ter ni prvenstveno namenjena, da se na takšen način o naroku obvesti in o njem seznani stranke v postopku. Stranke v postopku se morajo razpisanega naroka udeležiti ne glede na morebitno (ne)objavo na spletni strani. Sodišče namreč stranke seznani o razpisanem naroku pisno z vabilom, skladno z določbami ZPP o osebnem vročanju (1. odstavek 142. člena ZPP), kot je to storilo v tem primeru.

Načelo javnosti ne velja za interne seje, na katerih odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Pogoji za izdajo zamudne sodbe so se morali presojati po predpisih, veljavnih pred ZPP/99, konkretno po ZPP/77. 1. odst. 286. čl. ZPP/77 v zvezi s 4. odst. 293. čl. ZPP/77 res določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, najmanj pa 8 dni od prejema vabila, vendar pa je treba upoštevati, da je v obravnavanem primeru bil narok za glavno obravnavo opravljen 15.10.2002, torej v času veljavnosti ZPP/99. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča za vprašanje pravočasnosti vabila na narok za glavno obravnavo treba uporabiti določbe ZPP/99.

Za vročitev tožbe je predpisana osebna vročitev, ne pa tudi za vročitev vabila (na prvi narok za glavno obravnavo).

Toženec je v redu povabljen, če je povabljen v skladu z drugim in četrtim odstavkom 293. člena v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP/77. Rok osmih dni od prejema vabila tako zadostuje in pomeni, da je imela tožena stranka za pripravo (na narok za glavno obravnavo) dovolj časa.

Kršitev zaradi nepravilnega vabljenja stranke na zaslišanje ni našteta med absolutnimi bistvenimi kršitvami v drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, temveč je relativnega značaja, se pravi, da jo sodišče upošteva samo tedaj, ko ugotovi, da bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa je dovoljena revizija samo tedaj, če jo stori sodišče druge stopnje. Zato bi morala tožena stranka v pritožbi izrecno navesti kršitev postopka, ki je bistvena, a je relativnega značaja. Če stranka v pritožbi take kršitve ne uveljavlja, je sanirana in je v reviziji ni več mogoče uveljavljati.

Sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (1. odst. 15. čl. ZPP/77), vendar pa se sme po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (2. odst. 20. čl. ZPP/77). Tožencu zaradi nepravilnega vabljenja na glavno obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pooblaščenka in toženec nista imela zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo, kar pomeni kršitev 4. odst. 293. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 286. čl. ZPP/77 in zaradi opustitve pravilne vročitve uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2.odst. 354. čl. ZPP/77.

Določba četrtega odstavka 293. člena oziroma prvega odstavka 286. člena ZPP o 8 dnevnem roku za pripravo na narok, velja tudi za postopek v gospodarskih sporih (488. člen ZPP). Tudi iz določil tretjega in četrtega odstavka 495. člena ZPP o možnostih hitrega in poenostavljenega vabljenja strank na glavno obravnavo ne izhaja, da bi pri tem sodišču ne bilo treba spoštovati omenjenega roka 8 dni.

Skopo in pozno opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, še ni opravičljiv razlog za to, da bi sodišče preložilo narok. Stranka mora navesti opravičljive razloge za to, da je tako pozno poiskala pooblaščenca, pooblaščenec pa dokazila o tem, da je imel druge obveznosti dogovorjene, preden je izvedel za datum naroka, in tudi opravičljive razloge za to, da je predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišču poslal šele na dan, ko je bil narok za glavno obravnavo razpisan. V pravdnem postopku, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok, sta zaradi ustavnega načela o posebnem varstvu otrok (prvi odstavek 56. člena URS) v večji meri uveljavljeni preiskovalno načelo in načelo oficialnosti. Sodišče namreč ob razvezi zakonske zveze odloči o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok tudi, če nobeden od zakoncev ni postavil takega zahtevka (prvi odstavek 78. člena ZZZDR). Pri tem pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki med zakoncema niso sporna (prvi odstavek 73. člena ZZZDR). Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati, s kakšno odločitvijo o vzgoji in varstvu ter preživljanju otroka bo najbolje zaščitil

Izdaja sodbe zaradi izostanka, če vabilo za narok za glavno obravnavo ni bilo toženi stranki pravočasno vročeno, predstavlja bistveno kršitev določb ZPP (čl. 354/II tč. 7, ZPP/77).

Za pravilno odločitev o začasni nezmožnosti za delo je potrebno najprej ugotoviti pogoje dela, na katerem bi moral delavec v obravnavanem obdobju delati, ugotoviti zdravstveno stanje delavca in šele nato presoditi, ali je bil delavec glede na zdravstveno stanje in pogoje dela zanj začasno nezmožen ali ne. Ker je bila delavcu z odločbo ZPIZ priznana III. kategorija invalidnosti in pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki se opravlja pretežno sedeče, bi morala zdravniška komisija ugotavljati delavčevo delovno zmožnost za takšno, pretežno sedeče delo, ne pa za delo, ki ga je opravljal pred izdajo odločbe ZPIZ.

Čeprav so za izdajo zamudne sodbe izpolnjene predpostavke tako na strani tožeče stranke kot tudi na strani tožene stranke, pa takšne sodbe ni mogoče izdati, če predpostavke niso izpolnjene na strani sodišča (prve stopnje). Stroge posledice, ki za toženo stranko nastanejo na podlagi zamudne sodbe, namreč lahko nastopijo le, če je sodišče pravilno izpeljalo postopek; torej le, če je razpisalo prvi narok za glavno obravnavo.

Zgolj vpis prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico, ne da bi delodajalec izdal - vročil delavcu pismeno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, kot to določa 78. člen ZTPDR, pomeni nezakonit način prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru je delavec dolžan uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu v 15 dneh odkar je zvedel za kršitev pravice, kar je pogoj za uveljavljanje sodnega varstva.

Če toženec prejme vabilo na narok za glavno obravnavo več kot osem dni pred narokom in ga odvetniku nato izroči samo štiri dni prej, sodišče ni dolžno ugoditi predlogu za preložitev naroka; z zavrnitvijo takega predloga ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Če bi bil predlog zavrnjen neutemeljeno, bi bila lahko storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi toženec v pritožbi izkazoval, v čem bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Nižji sodišči sta potrdili sklepa disciplinskih organov toženca, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje. Kršitev je imela tudi znake kaznivega dejanja, prizadet pa je bil ugled toženca, zaradi specifičnosti njegove dejavnosti. Ker je tožilec obtožbo umaknil, je bil kazenski postopek ustavljen. Tožnica je menila, da ni podlage za prenehanje delovnega razmerja, saj kazensko ni bila obsojena, umik pa kaže tudi na neznatnost kršitve. Revizija je bila zavrnjena, saj za kaznovanje po pravilniku ni bilo določeno, da je kršitev dana, če je storilec storil kaznivo dejanje. Postopek je bil verjetno ustavljen zaradi velikega razvrednotenja denarja, kar nima nič skupnega s prizadetim ugledom toženca.

Stranki se lahko med postopkom sporazumeta, da v gospodarskem sporu sodi sodnik posameznik ne glede na vrednost spornega predmeta. Vendar mora biti takšen sporazum jasen in izrečen. Volje za sklenitev navedenega sporazuma torej ni mogoče pravno veljavno izraziti s konkludentnimi dejanji, npr. s tem, da stranka tekom postopka na prvi stopnji ne ugovarja sojenju po sodniku posamezniku. Če dolžnik ne izpolni obveznosti niti v dodatnem roku, je pogodba razdrta po samem zakonu. To pomeni, da ni potrebna posebna izjava upnika. Prav tako pa pomeni, da v takem primeru ni v dispoziciji dolžnika, ali privoli v razdrtje pogodbe ali ne.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Zakona o javnem pravobranilstvu in je vročalo vsa pisanja neposredno toženi stranki (občini). Ni tudi upoštevalo predloga javnega pravobranilca za preložitev glavne obravnave, v katerem je javni pravobranilec navedel, da je bil od občine obveščen o datumu glavne obravnave šele dva dni pred glavno obravnavo.

Enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem imata pravdni stranki zagotovljeno le tedaj, če je obema dana možnost sodelovanja v postopku.