78. člen ZZZDR-UPB1

Po neizpodbijani odločitvi v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je skupna mladoletna hči B. B. zaupana v varstvo in vzgojo materi, zato z očetom v skladu z določbo tretjega odstavka 78. člena ZZZDr obdrži stike. V5. alineji točke III sodbe sodišča prve stopnje je nepravilno opredeljen čas poletnih počitnic kot čas, v katerem preživlja otrok z materjo stike, saj je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo in materi, stike pa ima torej le z očetom. Sledilo je njuni izpovedbi glede višine mesečnih zaslužkov in sledilo je njuni izpovedbi glede dejstev o višini njunih lastnih stroškov preživljanja in stroškov bivanja, te stroške je za obe pravdni stranki ugotovilo na enaki dokazni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje te stroške preverjati in ugotoviti njihovo resničnost na podlagi računov. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo glede dohodkov tožnice opraviti uradne poizvedbe, saj je glede dohodkov obeh pravdnih strank, kot je povedano že zgoraj, pravdnima strankama verjelo.

Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi. Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tože

Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč je otrokova korist prvotna (temeljna) predpostavka za določitev obsega in načina stikov otroka s staršem, s katerim ne živi. Drugoten, vendar zelo pomemben namen stikov pa je ta, da starš, pri katerem otrok ne živi, uresniči svoje čustvene potrebe do otroka ter se seznanja z otrokovim razvojem. Ne le otrokova pravica stika s staršem, temveč tudi pravica starša do stikov s svojim otrokom je ustavnopravno varovana osebnostna pravica. Gre za starševsko pravico, ki jo Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (glej 53. in 54. člen Ustave RS), ki jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 8. členu posebej opredeljuje kot pravico do družinskega življenja. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZPP je za zlorabo procesnih pravic dopustno kaznovati tistega udeleženca pravdnega postopka (stranke, intervenient, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci), ki stori takšno zlorabo.

Materialnopravna podlaga za določitev stikov otrok s starši je podana v določbi prvega odstavka 106. člena ZZZDr. Stiki med otrokom in staršem se na podlagi citirane določbe določajo zato, da otrok, pa tudi starš s katerim otrok ne živi, preko stikov ohrani občutek medsebojne čustvene povezanosti in pripadnosti, zraven tega pa lahko starš v času stikov neposredno sodeluje tudi pri vzgoji otroka.

V primeru razpada zunajzakonske skupnosti pa lahko sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev samostojno, brez odločanja o dodelitvi otroka enemu izmed roditeljev, odloča o preživljanju otrok.

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

S polnoletnostjo sina toženka ni (več) aktivno legitimirana, da zahteva od tožnika plačilo preživnine za sina. Okoliščina, da sin ni odgovoril na poziv sodišča, ali vstopa v pravdo, zanj nima nobenih pravnih posledic, ker je s polnoletnostjo pridobil vsa procesna upravičenja, kar pomeni, da le on lahko tožbo umakne, ali pa vztraja pri tožbenem zahtevku, ki ga lahko tudi spremeni. Premoženjski spor med staršema glede (uporabe) skupnega premoženja je relevantna okoliščina le glede ugotavljanja materialnih zmožnosti (posameznega) starša, ni pa pravna podlaga za izključitev preživninske obveznosti starša, ki zatrjuje, da skupnega premoženja ne more uporabljati. Pravila 27. poglavja ZPP, ki se uporabljajo v sporih med starši in otroki, ne izključujejo litispendence kot procesnega instituta. Ker je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal, da se mu določi preživninska obveznost od pravnomočnosti sodbe, je pravica toženke terjati preživnino za otroka pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje vezana na datum vložitve nasprotne tožbe.

Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.

Pri odločanju o tem, kateremu izmed staršev naj se mladoletni otrok zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo je sodišče dolžno ugotavljati največje otrokove koristi. V tem pogledu je potrebno ugotavljati tudi posledice in vpliv morebitne ločitve sorojencev.

Pritožbena zatrjevanja, da je sodišče posredno dodelilo stanovanje tožencu, je zmotno. Zahtevek glede premoženjskih vprašanj pravdnih strank sploh ni bil postavljen, zato sodišče o tem tudi ni moglo odločati. Vprašanja v zvezi s premoženjskimi zahtevki zakoncev se rešujejo v posebnih postopkih, ne pa v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši ter v zakonskih sporih.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da zavrne predlagateljev predlog za določitev stikov med njim in njegovima hčerama oprlo na izraženo voljo N. in M. glede stikov z očetom, ki sta jo podali na CSD in na sodišču na neformalnem razgovoru. Ocenilo je, da sta dekleti dovolj stari in sposobni razumeti izraženo voljo ter posledice in je v njuno korist, da nimata stikov z očetom. Pritožbeno sodišče odločitev in vse argumente prvostopenjskega sodišča sprejema.

Volga, s katero je tožnik umaknil tožbo, je bila na sodišče poslana s priporočeno poštno pošiljko dan pred glavno obravnavo, ki je bila opravljena v sredo 9.10.2015, med 10.30 uro in 10.40 uro. Vloga je v pisarno družinskega oddelka prišla šele po zaključeni glavni obravnavi. Tedaj, ko stranka pošilja vlogo tako kratek čas pred obravnavo (v konkretni zadevi je šlo le za en delovni dan prej), je pomembna tudi skrbnost same stranke oziroma njenega kvalificiranega pooblaščenca, da opozorita na pomembnost vloge in tako omogočita takojšnjo reakcijo sodnih oseb nanjo in ustrezno postopanje, da bi se z njo sodišče prve stopnje pravočasno seznanilo. Iz konkretne vloge o umiku tožbe ne izhaja, da bi vsebovala tako opozorilo, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka, ker umika ni upoštevalo in je po zaključeni glavni obravnavi v zadevi meritorno odločilo.

V primeru, ko izvedenec izvedensko mnenje poda in dopolni pisno, stranka pa na tako mnenje poda opredeljene in konkretizirane pripombe, je potrebno izvedenca zaslišati neposredno na obravnavi ali od njega zahtevati, da že podano (tudi dopolnjeno) izvedensko mnenje pisno dopolni in v njem odgovori na pripombe strank. Nasprotno postopanje sodišča v takem primeru predstavlja kršitev pravice do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se stranki s takim postopanjem onemogoči izjava in obravnava spornega izvedenskega mnenja.

Pravica in dolžnost staršev do stikov z otrokom ni vezana na roditeljsko pravico, saj ta obstaja, tudi če se staršem roditeljska pravica odvzame ali preneha. Če roditelju pravica do stikov ni bila odvzeta, mu je nihče ne sme kratiti. Tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, ima pravico do stikov. To velja tako v primeru, ko otrok živi pri drugem od staršev, kot tudi, če mu je otrok odvzet ali kadar je otrok dan v zavod ali rejništvo.

Potrebno je upoštevati, da ima 15-letni otrok svojo voljo, ki je starša in sodne oblasti ne morejo prezreti. Odrasli moramo otrokom prisluhniti in njihove želje in potrebe vzeti resno. Kadar jih pozovemo, naj izrazijo svoje mnenje, in ocenimo, da so dovolj zreli in sposobni razumeti njegov pomen in posledice, moramo to mnenje tudi upoštevati, sicer pa pojasniti otroku, zakaj ga nismo upoštevali.

A. je zaupana v varstvo in vzgojo očetu, ki je v tem pogledu bolj obremenjen od tožnice, pri čemer so njene materialne zmožnosti nekoliko boljše od toženčevih. Zato je prav, da tožnica prispeva za preživljanje A. v obsegu 55% potrebnih sredstev (toženec pa 45%).

Po polnoletnosti mati ne zastopa več hčere kot zakonita zastopnica in preživnine zanjo ne more utemeljeno zahtevati. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tožbenega zahtevka za preživnino po polnoletnosti je otrok.

Ker je B., ki je že dopolnila 16 let, nedvomno sposobna izraziti svojo pravo voljo o tem, pri katerem od staršev želi v bodoče živeti, je njeno tako izraženo voljo potrebno na podlagi 2. odstavka 78. člena in 3. odstavka 105. člena ZZZDR upoštevati. Glede na navedeno in ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da njena želja ni v nasprotju z njenimi objektivnimi koristmi, je odločitev, da se hči dodeli v varstvo in vzgojo očetu, materialnopravno pravilna.

Ker je obravnavano tožbo v imenu mladoletne tožnice vložil njen oče, kateremu tožnica ni bila zaupana v varstvo in vzgojo, je odločitev sodišča o zavrženju tožbe pravilna.

Mnenje CSD je v nasprotju z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je očitno štelo, da otrok ni sposoben razumeti pomena in posledic svoje želje oziroma odločitve, komu naj se zaupa v vzgojo in varstvo. Pritrditi je treba pritožbeni trditvi, da so navedene okoliščine podlaga za izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bo po analizi osebnosti vsakega od staršev ter njunih ravnanj ter analizi osebnosti otroka, ki se zaradi razveze staršev očitno nahaja v hudem čustvenem zapletu, ugotovil, pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za zagotovitev največje otrokove koristi.