296. člen ZPP

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Zakon z namenom zagotovitve učinkovitega pravdanja strank odločitve o tem, katere dokaze bo izvajalo, na kakšen način in v kakšnem obsegu, do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper končno odločbo prepušča prvostopenjskemu sodišču. Zato zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe.

Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.

Tako 33. člen ZNP-1 kot 363. člen ZPP jasno določata, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Pravico do pritožbe (zoper katerikoli sklep sodišča) mora zakon torej izrecno izključiti ali omejiti. Izključitev pritožbe po tretjem odstavku 270. člena oz. omejitev po četrtem odstavku 298. člena ZPP je treba razlagati ozko, t.j. da velja le za sklepe, ki se neposredno nanašajo na vodstvo postopka (obravnave), katerega gospodar (dominus litis) je sodnik, ki praviloma samostojno odloča o tem, kako bo vodil postopek. Krog sklepov procesnega vodstva je načeloma odprt, vkolikor so ti sklepi usmerjeni k smotrnemu in ekonomičnemu vodenju postopka, njegovi pospešitvi ob hkratni skrbi za razjasnitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj spornega razmerja in pri tem odločilno ne posegajo v pravice in zavarovane pravne interese strank. Odločanje sodišča po tretjem odstavku 8. člena ZPosS je delno meritorne (in ne zgolj procesne) narave, saj zahteva vsebinsko presojo, ali določena informacija predstavlja poslovno skrivnost (vsaj s stopnjo verjetnosti), takšnim odločitvam pa je težko priznati naravo procesnega vodstva. Sodišče odločitve o obs

Ker tožnica ni dokazala, da je bila pri toženi stranki žrtev trpinčenja na delovnem mestu, za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni bilo zakonitega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot neutemeljene zavrnilo vse denarne zahtevke iz tega naslova in iz naslova odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

Iz zapisnika o glavni obravnavi sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje na kratko ustno obrazložilo odločitev o izključitvi javnosti, vendar pa teh razlogov ni vneslo v razloge izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato ne ve, zaradi varovanja katerih osebnih in poslovnih skrivnosti toženke je bila z naroka dne 24. 10. 2016 javnost izključena. Odločitve v pogledu njene pravilnosti in zakonitosti posledično ne more preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavani zadevi gre za tožbo, vloženo zoper eventualna sospornika in vrstni red obravnavanja pri eventualnem sosporništvu ni predviden, potem tudi ni obvezno, da bi moralo sodišče tožbo vročiti obema strankama naenkrat.

Sodišče je, ko je ugotovilo, da za preložitev ni opravičenega razloga, utemeljeno zavrnilo prošnjo za preložitev in obravnavo opravilo v skladu z določbami pravdnega postopka. Poleg tega je imel tožnik kljub prošnji pooblaščenca za preložitev obravnave, možnost, da se obravnave osebno udeleži, postavlja vprašanja priči in s tem na razpisani obravnavi sodeluje. Šele če zadeve sam ne bi obvladal in se o obravnavanih zadevah ne bi mogel izjasniti, bi imel ob smiselni uporabi določb 296. člena ZPP/77 možnost predlagati preložitev obravnave. Zato sodišče s tem, ko ni preložilo obravnave, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki mu jih očita revizija. Ne glede na to, da je obenem z vabilom za glavno obravnavo 9.4.1997 pooblaščenec revidenta prejel tudi zaprošeni zapisnik glavne obravnave z dne 5.3.1997, sta v več kot mesecu dni med obravnavo z dne 5.3.1997 in obravnavo z dne 9.4.1997, tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec imela dovolj časa, da bi lahko vpogledala spis in se seznanila s potekom obravnav. Zato očitek, da revident ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni imel zapisnika glavne obravnave z dne 5.3.1997, ni sprejemljiv. Disciplins

Določilo 296. čl. ZPP/77 ima namen varovati stranko, ki zaradi svojega neznanja in nevednosti ni sposobna uresničevati svojih pravic v pravdnem postopku. Tožena stranka je v pravdi pooblaščenca imela, o glavni obravnavi pa je bila tudi pravočasno obveščena in je imela možnost, da si zagotovi zastopanje. Kršitev 296. čl. ZPP/77 pa ni podana tudi iz razloga, ker se je direktor tožene stranke na obravnavi jasno in določno izjavil o zadevi. Tudi ugovor pasivne legitimacije je trditev. Sodišče v pravdnem postopku dejanskega stanja ne ugotavlja po uradni dolžnosti, materialno pravo pa ugotavlja samo v okviru zatrjevanih dejstev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni oporekala pasivne legitimacije, zato pritožbeno sodišče tega ugovora kot prepovedane pritožbene novote v smislu 496.a čl. ZPP/77 ni vsebinsko obravnavalo.

Skopo in pozno opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, še ni opravičljiv razlog za to, da bi sodišče preložilo narok. Stranka mora navesti opravičljive razloge za to, da je tako pozno poiskala pooblaščenca, pooblaščenec pa dokazila o tem, da je imel druge obveznosti dogovorjene, preden je izvedel za datum naroka, in tudi opravičljive razloge za to, da je predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišču poslal šele na dan, ko je bil narok za glavno obravnavo razpisan. V pravdnem postopku, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok, sta zaradi ustavnega načela o posebnem varstvu otrok (prvi odstavek 56. člena URS) v večji meri uveljavljeni preiskovalno načelo in načelo oficialnosti. Sodišče namreč ob razvezi zakonske zveze odloči o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok tudi, če nobeden od zakoncev ni postavil takega zahtevka (prvi odstavek 78. člena ZZZDR). Pri tem pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki med zakoncema niso sporna (prvi odstavek 73. člena ZZZDR). Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati, s kakšno odločitvijo o vzgoji in varstvu ter preživljanju otroka bo najbolje zaščitil