295. člen ZPP

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.

Tako 33. člen ZNP-1 kot 363. člen ZPP jasno določata, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Pravico do pritožbe (zoper katerikoli sklep sodišča) mora zakon torej izrecno izključiti ali omejiti. Izključitev pritožbe po tretjem odstavku 270. člena oz. omejitev po četrtem odstavku 298. člena ZPP je treba razlagati ozko, t.j. da velja le za sklepe, ki se neposredno nanašajo na vodstvo postopka (obravnave), katerega gospodar (dominus litis) je sodnik, ki praviloma samostojno odloča o tem, kako bo vodil postopek. Krog sklepov procesnega vodstva je načeloma odprt, vkolikor so ti sklepi usmerjeni k smotrnemu in ekonomičnemu vodenju postopka, njegovi pospešitvi ob hkratni skrbi za razjasnitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj spornega razmerja in pri tem odločilno ne posegajo v pravice in zavarovane pravne interese strank. Odločanje sodišča po tretjem odstavku 8. člena ZPosS je delno meritorne (in ne zgolj procesne) narave, saj zahteva vsebinsko presojo, ali določena informacija predstavlja poslovno skrivnost (vsaj s stopnjo verjetnosti), takšnim odločitvam pa je težko priznati naravo procesnega vodstva. Sodišče odločitve o obs

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Z zakonom ni mogoče vnaprej predvideti in urediti vseh možnih življenjskih situacij. Naloga sodnika je, da v primeru pravne neurejenosti oziroma pravne praznine ali pravnega standarda, s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora oziroma zapolni vsebino pravnega standarda in razlago ustrezno utemelji. Sodnik v takšnih primerih ne ravna samovoljno, temveč z voljo zakonodajalca. Načina pravdanja udeleženca ni mogoče označiti za običajnega. Gre za nenormalno veliko število vlog v postopkih, obširnih in vsebinsko ponavljajočih se ter le delno povezanih z obravnavanim problemom, v veliki meri pa namenjenih žaljenju (in tudi grožnjam) sodnikov, ostalih sodelujočih v postopku, sodstvu kot celoti, državi RS. Gre za grobe negativne sodbe, omaloževanje in žaljenje sodelujočih v sodnih postopkih, pa tudi širše, ki nimajo zveze s pravico do izjavljanja pred sodiščem in ki v ničemer ne prispevajo k varstvu pravic udeleženca v tem postopku. V postopkih udeleženec tudi množično izloča sodnike, vlaga kazenske ovadbe zoper sodnike z odločitvami katerih se ne strinja, vlaga odškodninske tožbe zoper njih. Vse to nedvomno kaže udeleženčevo nagnjenost k tožbarje

V medsebojnem razmerju pravdnih strank v civilni pravdi (in v razmerju pravdnih strank do sodišča) ni prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače kot s predlogom za izključitev javnosti od obravnavanja oziroma izvajanja dokazov (ter z nasprotovanjem vpogledu v spis tretjim osebam).

Za prisojo odškodnine zaradi nerazumno dolgega sojenja ni podlage, če sodni postopek še traja, saj še ni znan obstoj (obseg) škode.

Pravna kvalifikacija ni del dispozitivnega prava. Če je pogodbeni predmet izdelava in gradnja opreme v obstoječo zgradbo, potem takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbene pogodbe, temveč kot podjemno pogodbo. Tožeča stranka (prevzemnik posla) je toženo stranko (naročnika) pozvala k prevzemu blaga. Tožena stranka je sicer po pogodbi izvršeno delo pregledala in sestavila zapisnik, zapisnika pa potem ni hotela izročiti. Za takšno ravnanje tožena stranka ni navedla kakšnega tehtnega razloga. Zaradi opisanega ravnanja tožene stranke je tožeča stranka zašla v enak položaj, kot če bi tožena stranka stvari sploh ne pregledala. Zato je pravilno, če se v opisanem primeru smiselno uporabi drugi odstavek 614. člena Z-OR. Če tožena stranka noče izročiti zapisnika, velja opravljeno delo za prevzeto. Ali je tožeča stranka sploh opravila kakšna dela in tudi, ali so opravljena dela imela kakšno pomanjkljivost, je dejstvo, ki je de-l dejanskega stanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni revizijski razlog, zato revizijsko sodišče preizkusa drugostopenjske sodbe v tej smeri ne opravi (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Če tožba ne vsebuje vsega, kar mora vsebovati po določbi 186. člena ZPP/77, sodišče ne more meritorno odločati o takšni tožbi, temveč mora v individualnem delovnem sporu takšno vlogo vrniti tožnici v popravo in določiti rok, do katerega jo mora znova vložiti. Če se tožba vrne sodišču brez popravka oz. dopolnitve, pa mora sodišče povabiti stranko, ki je fizična oseba in je ne zastopa odvetnik ali sindikalni predstavnik in ji pomagati vlogo popraviti oz. dopolniti. Če sodišče vsebinsko odloči o zahtevku, ki ni sklepčen (ne vsebuje višine terjatve, datuma zapadlosti, teka zamudnih obresti, itd.), sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je izrek nerazumljiv.

Če ima stranka v pravdi pooblaščenca, se vabilo na narok za glavno obravnavo vroči njemu; če pooblaščenec stranko prepozno obvesti o naroku, to ni ovira, da narok ne bi mogel biti opravljen v odsotnosti stranke.

Vračanje z obvestilom o vročitvi (142. člen ZPP) in kasnejša vročitev odraslemu družinskemu članu.

Ker sodišče ni dolžno stranke obveščati o svoji odločitvi v zvezi z njenim opravičilom, prav tako pa ni vezano na predlog stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo, stranka ni upravičena čakati na odločitev sodišča o njenem predlogu za preložitev naroka. Ker tožena stranka niti pritožbi ni priložila nikakršnih dokazil o nenadni bolezni njenega pooblaščenca na dan naroka, pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost postopanja prvostopnega sodišča, ko je narok opravilo v odsotnosti tožene stranke na podlagi 295. člena ZPP. Dokazni postopek se izvaja na glavni obravnavi (primerjaj 298. člen in 300. člen ZPP), stranke pa lahko tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge z navedbo dejstev in predložitvijo oziroma predlaganjem dokazov, vendar je vse navedbe in dokaze v teh vlogah šteti le kot napoved procesnih dejanj stranke, ki jih namerava opraviti na glavni obravnavi (primerjaj tretji odstavek 299. člena ZPP). Tožena stranka bi se z vsebino listin, ki jih je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi, torej lahko seznanila na naroku za glavno obravnavo.

Tožena stranka v predlogu za preložitev naroka ni izkazala opravičljivega razloga za preložitev.

Sodišče preloži narok za glavno obravnavo samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. člena ZPP/77). Tožeča stranka je kot razlog za preložitev narokov navedla nujno odsotnost direktorja, vendar opravičljivosti tega razloga ni nikoli izkazala; tako je tudi v pritožbi navedla, da je iz tujine prinesla potrdilo o opravljanju uradne funkcije, vendar ga ni predložila.

Kršitev zaradi nepravilnega vabljenja stranke na zaslišanje ni našteta med absolutnimi bistvenimi kršitvami v drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, temveč je relativnega značaja, se pravi, da jo sodišče upošteva samo tedaj, ko ugotovi, da bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa je dovoljena revizija samo tedaj, če jo stori sodišče druge stopnje. Zato bi morala tožena stranka v pritožbi izrecno navesti kršitev postopka, ki je bistvena, a je relativnega značaja. Če stranka v pritožbi take kršitve ne uveljavlja, je sanirana in je v reviziji ni več mogoče uveljavljati.

Pogoji za izvedbo glavne obravnave so izpolnjeni kljub odsotnosti obeh tožencev in njunega pravnega pooblaščenca - odvetnika, če so bili tako oba toženca osebno kot tudi njun pravni pooblaščenec na obravnavo pravilno vabljeni, nobeden od njih pa ni izostanka pravno upoštevno in pravočasno opravičil.

Najemna pogodba že po svoji pravni naravi ni naslov za pridobitev (so)lastninske pravice.

Skopo in pozno opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, še ni opravičljiv razlog za to, da bi sodišče preložilo narok. Stranka mora navesti opravičljive razloge za to, da je tako pozno poiskala pooblaščenca, pooblaščenec pa dokazila o tem, da je imel druge obveznosti dogovorjene, preden je izvedel za datum naroka, in tudi opravičljive razloge za to, da je predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišču poslal šele na dan, ko je bil narok za glavno obravnavo razpisan. V pravdnem postopku, v katerem se odloča o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok, sta zaradi ustavnega načela o posebnem varstvu otrok (prvi odstavek 56. člena URS) v večji meri uveljavljeni preiskovalno načelo in načelo oficialnosti. Sodišče namreč ob razvezi zakonske zveze odloči o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok tudi, če nobeden od zakoncev ni postavil takega zahtevka (prvi odstavek 78. člena ZZZDR). Pri tem pa lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki med zakoncema niso sporna (prvi odstavek 73. člena ZZZDR). Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati, s kakšno odločitvijo o vzgoji in varstvu ter preživljanju otroka bo najbolje zaščitil

V obravnavanem primeru je na vročilnici zapisan le datum prejema, podpis prejemnika in podpis vročevalca, ni pa nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu, oziroma kakšno je razmerje med naslovnikom (tožencem) in prejemnikom. Iz takšne vročilnice pa v skladu z določbami 149. člena ZPP (1977) izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik pošiljke, torej toženec. Potrdilo o vročitvi (vročilnica) je verodostojna listina in ta velja za resnično, če toženec ne dokaže nasprotno.