VSL Sodba in sklep I Cp 455/2024

I. Pritožbi zoper sklep in sodbo z dne 29. 9. 2023 se zavrneta in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 29. 9. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper sklep in sodbo z dne 29. 9. 2023

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe in nasprotne tožbe (I. točka izreka), odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank (v nadaljevanju: tožnica, toženec) spadajo denarna sredstva v višini 36.294,60 EUR iz naslova kupnine za prodano stanovanje, denarna sredstva 21.759,92 EUR kot sredstva pridobljena po naložbeni polici, osebno vozilo znamke A., leto izdelave 2002, denarna sredstva v višini 200 EUR iz naslova kupnine za prodano vozilo B. (II. točka izreka), kar sta zahtevala več iz naslova skupnega premoženja je zavrnilo (III. in IV. točka izreka), določilo deleža na skupnem premoženju, in sicer 35 % delež tožnice in 65 % delež toženca (V. točka izreka), zahtevek za višji/drugačen delež je posledično zavrnilo (VI. točka izreka), zavrglo ugotovitvene zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi (VII. in VIII. točka izreka), zavrnilo zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi za delitev skupnega premoženja (IX. in X. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve toženca proti tožnici v višini 3.024,50 EUR in neobstoj nasprotne terjatve tožnice proti tožencu (XI. in XII. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni plačati 3.024,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (XIII. točka izreka), v presežku do zahtevanih 8.641,45 EUR pa je zahtevek toženca zavrnilo (XIV. točka izreka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (XV. točka izreka).

2Zoper odločitev sodišča sta obe stranki vložili pravočasni in obširni pritožbi. Tožnica sodbo izpodbija v celoti, razen v točkah I, IV, VIII, X in XIV, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne kot neutemeljen in tožencu naloži plačilo stroškov tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo samo dokaze, ki jih je predlagal toženec, ni pa naložilo tožencu predložitve dokazil o prejeti gotovini iz naslova prodaje zemljišč toženčevega starega očeta, kar je kot dokaz predlagala tožnica. Sodišču zato očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter posledično nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je napačna tudi presoja sodišča glede začetka zunajzakonske skupnosti. Prijava začasnega prebivališča toženca je namreč le formalna okoliščina, medtem ko sta s tožencem že vse od leta 2007 dalje živela kot zunajzakonska partnerja v ekonomski skupnosti, kot so to potrdili tudi starši in brat tožnice, ki so živeli v isti hiši in so jim bile okoliščine odnosa pravdnih strank znane. Prav tako se ne strinja, da je njuna skupnost prenehala že septembra 2016, saj sta, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, živela skupaj vse do junija 2017. Vse do takrat sta navzven in navznoter funkcionirala kot zakonca, zgolj izostanek intimnosti pa tudi ne more biti ključna okoliščina za ugotovitev, da zunajzakonska zveza ni več obstajala. Kot skupno premoženje bi moralo sodišče ugotoviti celotna denarna sredstva izplačane kupnine za stanovanje v višini 127.000 EUR in celotna sredstva izplačanega naložbenega zavarovanja ter nato ugotoviti poplačilo skupnih obveznosti. Ne strinja se, da sta bili obe posojili v višini 65.000 EUR in 36.000 EUR vrnjeni po razpadu zunajzakonske skupnosti. Kredit pri banki se je obročno odplačeval vse od najema dalje. Nadalje graja tudi odločitev glede ugotovljenih deležev na skupnem premoženju. Napačno je sodišče ugotovilo, da je toženec izkazal, da je pri pridobitvi oziroma ohranitvi skupnega premoženja prispeval tudi svoje posebno premoženje. Spregledalo je, da so bile navedbe toženca in njegovega očeta v tem delu neskladne, zato jim je neutemeljeno sledilo. Toženec tako od očeta ni dobil nobenega darila, prav tako ob začetku skupnosti tudi ni imel nobenih prihrankov. Glede na majhna otroka je življenjsko logično, da je bila v času porodniškega dopusta in tudi kasneje v prvih letih življenja velika večina skrbi za otroka na njej. V tem času je na materi tudi večina skrbi za gospodinjstvo, zato jo preseneča, da je sodišče za oba ugotovilo enako skrb. Sodišče pri višini njenih prihodkov ni upoštevalo določenih dodatnih denarnih nakazil, kot so pomoč ob rojstvu otrok, darilo ob rojstvu otrok, izplačilo nadur, višji otroški dodatek. Sodišče pri oceni prispevkov ni natančno pojasnilo, kako je le te upoštevalo pri določitvi deležev, zato je sodba nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistvenima kršitvama določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno napačna je tudi odločitev o zavrženju ugotovitvenih zahtevkov, odločitev o plačilu zneska 3.024,50 EUR in zavrnitev pobotnega ugovora. Ker je sodišče v tem postopku zavrnilo delitev skupnega premoženja, bi moralo zavrniti tudi povračilni zahtevek toženca, saj na njegovi strani še ni prišlo do prikrajšanja. Odločitev sodišča je v tem delu torej prenagljena. Pri pravici do uporabnine je treba upoštevati, ali je bil toženec dobroverni ali nedobroverni uporabnik stanovanja. Iz stanovanja se tožnica ni izselila na podlagi sodne odločbe, temveč jo je toženec iz njega dobesedno napodil. Vse skupno premoženje, razen vozila A., je bilo že odsvojeno, zato bi sodišče lahko delitev opravilo v tem postopku, pri čemer bi napravilo svojo oceno vrednosti vozila in tožencu naložilo izplačilo ustrezne denarne protivrednosti. Ob pravilni odločitvi o tožbenem zahtevku bi moralo sodišče stroške naložiti v plačilo tožencu.

3Toženec je v odgovoru na pritožbo tožnice predlagal zavrnitev pritožbe.

4Toženec vlaga pritožbo zoper celotno izpodbijano sodbo, saj je v posledici kršitev, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, in napačne uporabe materialnega prava nezakonit celoten izrek, oziroma podredno izpodbija odločitev v II., IV., V., VI., VII., X., XI., XIII., XIV. in XV. točki izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek tožnice zavrne in tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Opozarja, da je sodna praksa izoblikovala jasne kriterije, na podlagi katerih se odnos moškega in ženske šteje za zunajzakonsko skupnost. Gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij. Gre za skupno življenje, za skupno gospodinjstvo ter ekonomsko skupnost. V času bivanja v C. med njima ni bilo nobene ekonomske skupnosti, kar so izpovedale vse zaslišane priče. Živela sta skupaj s starši tožnice, kuhala in prala je njena mama, njuna je bila le spalnica. V tem času ni prišlo do nobenega prelivanja na premoženjskem področju. Prav tako se v tem pogledu junija 2008, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo začetek obstoja zunajzakonske skupnosti, ni nič spremenilo. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preveriti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama je nastala s selitvijo v D., saj sta takrat prvič ustvarila ekonomsko skupnost. Do pete pripravljalne vloge je celo sama tožnica navajala, da je zunajzakonska skupnost nastala avgusta 2010. Sodišče je zato napačno prepričano, da mora zunajzakonska skupnost obstajati že nekaj časa pred rojstvom otroka, saj rojstvo ni pogoj za njen nastanek oziroma obstoj. Dokazna ocena sodišča je v tem delu pomanjkljiva in nepopolna, posledično je podana tudi zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Gre za sodbo presenečenja. Vztraja, da stanovanje v E. predstavlja njegovo posebno premoženje. Pri nakupu le tega je šlo za izključno osebno odločitev toženca in ne za skupno odločitev bivših partnerjev. Stanovanje je bilo tudi kupljeno v pretežni meri iz sredstev njegovega očeta. Vse obroke v času trajanja zunajzakonske skupnosti v znesku 9.073,50 EUR je poplačal iz sredstev, ki mu jih je podaril oče. Tožnica je bila v pogodbo vključena zgolj zato, ker njegov oče ali teta zaradi svoje starosti nista smela v kreditni pogodbi sodelovati kot poroka. Pri vlaganju ali odplačevanju kredita ni bila pripravljena sodelovati. Takoj po razpadu zunajzakonske skupnosti se je tožnica pri banki odvezala obveznosti kreditojemalke. Zaradi napačne odločitve glede pričetka trajanja zunajzakonske skupnosti je napačna tudi odločitev, da denarna sredstva po polici naložbenega življenjskega zavarovanja spadajo v skupno premoženje. Polico je toženec sklenil 1. 1. 2009. Toženec je izplačilo iz police prejel 16. 1. 2019, 31. 1. 2019 pa je dvignil 24.000 EUR, s katerimi je poplačal posojilo F. F. Ker torej teh denarnih sredstev ni več, le ta ne spadajo v skupno premoženje, saj jih ni mogoče deliti. V sodbi o tem ni nobenih razlogov, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je napačna in protispisna dokazna ocena sodišča, da toženec ni dokazal, da je svojih 5.000 EUR prihrankov vložil v polico. Materialnopravno napačna je tudi odločitev, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstva, vplačana v naložbeno polico še po razpadu zunajzakonske skupnosti. Opozarja, da je ob v sodbi zavzetem stališču napačna nadaljnja odločitev, da izpolnjevanje obveznosti iz sklenjenega zavarovanja ni skupna obveznost v smislu 82. člena Družinskega zakonika². Sodišče bi moralo kot skupno premoženje upoštevati le sredstva, ki so bila vplačana v polico v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Pri posojilu F. F. tožnica ni sodelovala niti zanj ni vedela. Posojilo je bilo dano tožencu osebno in ga je tudi sam vrnil iz sredstev naložbenega zavarovanja. Na F. F. je toženec tudi vinkuliral svojo zavarovalno polico. Ne strinja se tudi, da v skupno premoženje spada zgolj kupnina od prodaje osebnega vozila B. v višini 200 EUR. Tožnica ni predložila nobenega dokaza (npr. izpiska iz svojega TRR, zaslišanje kupca), ki bi izkazoval, da je takšen znesek tudi dejansko prejela. Sam je z zgodovino tehničnih pregledov vozila dokazal, da so bili vsi tehnični pregledi uspešno opravljeni, kar pomeni, da je bil avto brezhiben. Cena 200 EUR je zato nerealna, saj so se takšni avtomobili po avto.net oglaševali za 1.600 do 3.100 EUR. Nadalje ne drži, da je stanovanje prodal brez soglasja tožnice. Tožnica prodaji stanovanja ni nikoli nasprotovala, prodaja tudi ni bila samovoljna odločitev toženca, temveč se je stanovanje prodalo zaradi selitve tožnice v C. in izvajanja starševske skrbi, saj sta se dogovorila za deljeno skrbništvo. Nepravilna je tudi odločitev glede deležev na skupnem premoženju. Sodišče pri njihovi določitvi ni upoštevalo denarnih sredstev v višini 22.000 EUR, ki so bila vložena kot posebno premoženje toženca. Prav tako njegovi dohodki niso bili zgolj za 30 % višji, temveč so bili bistveno višji. Tožnica je s svojim zahtevkom uspela manj kot v 50 %, zato je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe toženca.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Svojo odločitev o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

- da je zunajzakonska zveza med pravdnima strankama trajala od junija 2008 do septembra 2016; v tem času sta se jima rodila dva otroka;

- da je v tem času, to je 18. 4. 2014, toženec kot kupec sklenil prodajno pogodbo za stanovanje v E. in se v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik; ob nakupu stanovanja je bila dana prodajalcu ara v znesku 2.000 EUR, za preostali znesek kupnine pa je bil najet kredit pri G. banki v višini 65.000 EUR, pri katerem je tudi tožnica nastopala kot kreditojemalka, 30.000 EUR pa si je toženec izposodil pri F. F.³; stanovanje je toženec po razpadu zunajzakonske skupnosti dne 10. 9. 2018 prodal za kupnino v višini 127.000 EUR;

- da je toženec 1. 1. 2009 sklenil naložbeno zavarovanje H. pri zavarovalnici I. d. d. (sedaj ...) za dobo 10 let; sredstva v višini 21.759,92 EUR so mu bila izplačana na njegov TRR 16. 1. 2019;

- da je toženec leta 2009 kupil osebno vozilo A. in tožnica leta 2012 osebno vozilo B., katerega je ... 2022 prodala za kupnino 200 EUR;

- da so mesečni prejemki tožnice v času trajanja zunajzakonske skupnosti znašali približno 700 EUR in toženca približno 1.000 EUR, da je bila njuna skrb za otroka in gospodinjstvo približno enaka in da je toženec del svojega posebnega premoženja prispeval v skupno premoženje; deleža na skupnem premoženju je ocenilo na 65 % v korist toženca in 35 % v korist tožnice.

Zaključilo je, da niso podani pogoji za ugotovitvene zahtevke ter delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, delno pa je ugodilo toženčevemu zahtevku na plačilo po prenehanju zunajzakonske skupnosti plačanih obrokov kredita.

O procesnih kršitvah

8Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev pravno pomembnih navedb strank, svojo oceno je obrazložilo v zadostni meri, da je njen preizkus mogoč, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana v pritožbah očitana protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je napaka povsem tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa med tem, kaj izhaja iz dokaza, in tem, kaj je o tem dokazu v izpodbijani odločbi navedeno, pri katerem se sodišče vrednostno ne opredeljuje. Ta kršitev tako ni podana, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen, kar pravzaprav sodišču prve stopnje očitata pritožbi. Sodišče prve stopnje je odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), sprejeti dokazni oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

9Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku. Za sodišče iz te pravice stranke izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede (213. člen ZPP). Neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa lahko zavrne dokazne predloge, s katerimi bi se dokazovala dejstva, ki med strankama niso sporna, nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna (drugi odstavek 287. člena ZPP). Dokaz je mogoče zavrniti kot nepotreben, če bi se z njim dokazovalo sporno dejstvo, ki ga sodišče že brez njegove izvedbe šteje za dokazano, kot je bil tudi primer v konkretni zadevi pri zaslišanju priče J. J., ki bi lahko potrdil toženčeve navedbe o dodatnem zaslužku z igranjem nogometa.⁴ Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokazni predlog tožnice, da tožencu naloži predložitev dokazil o prejeti gotovini od prodaje nepremičnin starega očeta. Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila. Vsi dokazi (tako ustni kot pisni) so enakovredni. Toženec je dejstvo prejema gotovine s strani očeta dokazoval z zaslišanjem predlaganih prič, da bi imel tudi pisna dokazila o prejemu denarnih zneskov ni izkazano, s predložitvijo pisnih pogodb o prodaji zemljišč starega očeta pa bi se ugotavljalo zgolj prodajo zemljišč in ne tudi dejanske izročitve denarja tožencu. Prav tako kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga postavitve izvedenca avtomobilske stroke, ki bi podal realno oceno vrednosti prodanega osebnega vozila B. Takšna ocena glede na postavljene trditve toženca ni pravno pomembna za odločitev o postavljenem zahtevku, kot je obrazloženo v točki 17 te obrazložitve.

O trajanju zunajzakonske skupnosti

10Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice tudi na premoženjskem pravnem področju, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih⁵; 4. člen DZ). Zunajzakonska skupnost je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera.⁶ Gre za življenjsko skupnost, ki zadovoljuje čustvene, materialne in druge potrebe partnerjev in je navzven zaznavna. Konstitutivni elementi zunajzakonske skupnosti so torej skupno življenje, ekonomska skupnost in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Pomembna pa je tudi notranja komponenta, med partnerjema mora obstajati vzajemna želja po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.

11Pri presoji vprašanja, kdaj je zunajzakonska skupnost nastala, je bistveno vprašanje, kdaj je življenjska skupnost dveh partnerjev postala tako intenzivna, da je dosegla kriterije za zunajzakonsko skupnost. Odločilen je trenutek, ko sta partnerja začela življenje v smislu kontinuiranega nadaljnjega skupnega ustvarjanja. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji kljub drugačnemu stališču pritožnikov pravilno oprlo na okoliščino, da je junija 2008 toženec na naslovu staršev tožnice v C. prijavil svoje začasno prebivališče. Takrat sta očitno tožnica in toženec⁷ tudi sama ocenila, da je njuna skupnost prerasla zvezo fant - punca, ki le zaradi želje po druženju prebivata drug pri drugem, temveč gre pri njima za trajno vzajemno zadovoljevanje tako čustvenih (odločila sta se tudi za otroka)⁸ kot socialnih in ekonomskih potreb. Kljub dejstvu, da sta živela le v eni sobi pri tožničinih starših, s katerimi sta si delila tudi skupno gospodinjstvo, pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Glede na prihajajoče rojstvo prvega otroka avgusta 2010 sta svoja denarna sredstva nedvomno namenjala tudi skupnemu nakupu otroške opreme, prispevala sta delno tudi k stroškom bivanja, ustvarjala sta prihranke. Okolica ju je dojemala kot zunajzakonska partnerja.⁹ Pravilna je tudi odločitev sodišča glede trajanja oziroma prenehanja zunajzakonske skupnosti. Če bivša partnerja bivata skupaj le po sili razmer¹⁰, brez intimne povezanosti in želje po sobivanju, o zunajzakonski skupnosti ne moremo več govoriti.¹¹ Pri tožnici in tožencu so konec leta 2015 oziroma leta 2016 njune medsebojne težave in nesoglasja prerasla do te mere, da nista več spala skupaj v isti postelji, nista imela več intimnih odnosov, vsak je živel po svoje, sta pa skupaj še naprej prebivala zaradi skrbi in varstva otrok. Med njima torej že od takrat dalje ni bilo več voljne odločitve za skupno zadovoljevanje medsebojnih vsakodnevnih partnerskih potreb¹². Oktobra 2016 je bil opravljen tudi posvetovalni razgovor pri centru za socialno delo. Do sporazuma o varstvu in vzgoji otrok takrat ni prišlo, zato sta v aprilu in maju 2017 vsak vložila ločeni tožbi za dodelitev otrok, v katerih sta kot razpad zunajzakonske skupnosti oba opredelila september 2016. Obe pritožbi tako neutemeljeno izpodbijata zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti za čas od junija 2008 do septembra 2016.

O obsegu skupnega premoženja

12Zunajzakonska skupnost je (tudi) glede premoženjskih pravnih posledic za zunajzakonska partnerja izenačena z zakonsko zvezo. Navedeno pomeni, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in sicer z delom (drugi odstavek 51. člena ZZZDR in 67. člen DZ). Zakonska pogoja za opredelitev določene stvari ali premoženjske pravice kot skupno premoženje sta torej dva: - da je bila stvar ali pravica pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in - da sta jo zunajzakonska partnerja pridobila z delom. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja partnerjev ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga partnerja pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.¹³

13Za nastanek in obseg skupnega premoženja in za deleže zunajzakonskih partnerjev ni pomembno, kdo od partnerjev je podpisal prodajno pogodbo oziroma kdo je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi, kdo od njiju je najel kredit, kdo od njiju je prispeval denar za plačilo obrokov in koliko kredita je bilo odplačanega v času zunajzakonske skupnosti in koliko po njej. Prav tako ni pomembna volja oziroma namen, da naj neko premoženje postane skupno premoženje, saj to nastane po samem zakonu.¹⁴ Drugače je lahko le v primeru, če zunajzakonski partner dokaže, da je bil kredit odplačevan izključno iz njegovega posebnega premoženja, kar pa ni konkretni primer. Toženec tako s svojimi navedbami, da stanovanje v E. predstavlja njegovo posebno premoženje, ne more uspeti. Ker je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, za nastanek skupnega premoženja niti ni bistveno, ali se je tožnica zanimala za nakup oziroma ali je pri njem aktivno sodelovala. Prav tako glede na pojasnjeno ni pomembno, da je bil toženec tisti, ki je odplačeval kredit pri banki. Da je bil kredit vsak mesec plačan izključno iz denarja, ki mu ga je v gotovini podaril oče, toženec med postopkom na prvi stopnji niti ni zatrjeval¹⁵ niti tega ni izkazal. Kredit je toženec mesečno plačeval preko trajnika s svojega transakcijskega računa, kamor je prejemal tudi mesečne prihodke, pridobljene z delom. Gotovino, ki mu jo je oče podaril za lažje pokrivanje mesečnih potreb, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot njegov vložek posebnega premoženja k povečanju oziroma ohranitvi skupnega premoženja. V tem delu ne gre za sodbo presenečenja, kot to v pritožbi očita toženec. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Prepoved sodbe presenečenja tako stranke varuje pred izgubo možnosti do učinkovitega varstva svojih pravic. V konkretnem primeru tožencu takšna možnost ni bila odvzeta.

14Predmet delitve je lahko le premoženje, ki v času delitve še obstaja. Lahko pa skupno premoženje ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. Toženec je stanovanje v E. po prenehanju zunajzakonske skupnosti prodal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da v skupno premoženje spada še obstoječa preostala kupnina v znesku 36.294,96 EUR. Kupnina, ki je bila porabljena za plačilo skupnih dolgov, v konkretnem primeru še preostalega kredita pri banki ter prejetega posojila pri F. F., ne obstaja več, zato le ta ne more biti več skupno premoženje. Nasprotni zahtevek tožnice, da bi moralo sodišče kot skupno premoženje ugotoviti celotno kupnino v znesku 127.000 EUR je zato neutemeljen. Prav tako je neutemeljen zahtevek toženca, da bi moralo sodišče od dogovorjene kupnine odšteti stroške, ki jih je imel zaradi prodaje. Materialnopravno pravilen je pristop sodišča prve stopnje, da v primeru, ko en zunajzakonski partner proda nepremičnino brez soglasja drugega zakonca¹⁶, in mu s tem prepreči uveljavitev stvarne pravice na njej, izgubi pravico do pobotanja stroškov in drugih dajatev, ki jih je imel s takšno prodajo.

15Neutemeljeno toženec izpodbija tudi odločitev, da v skupno premoženje spadajo izplačana sredstva naložbenega zavarovanja. Naložbeno zavarovanje je zavarovanje in varčevanje v enem, kjer se zavarovalna premija investira v izbrano naložbo, ki se vodi na naložbenem računu zavarovanca. Ta denar se nalaga in plemeniti in se ga po poteku zavarovanja lahko porabi za večji nakup. To je naložbeni del. Hkrati pa je zavarovanec tudi življenjsko zavarovan za primer smrti ali hujše bolezni. Po koncu obdobja, za katerega je zavarovanje sklenjeno (če ne pride medtem do zavarovalnega primera), pride do izplačila takrat zbranih sredstev na računu. Njihova višina je odvisna tako od višine vplačanih premij kot od uspešnosti donosa posamezne naložbe. Toženec je zavarovalno polico sklenil 1. 1. 2009, torej glede na zgoraj zavzeto stališče v času trajanja zunajzakonske skupnosti, za obdobje 10 let, mesečni znesek premije je bil 200 EUR, upravičenec za primer smrti ali po poteku časa pa F. F. (priloga B22). Odločitev, da donos v celotnem denarnem znesku iz te naložbe, spada v skupno premoženje pravdnih strank, je pravilna. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je toženec glede na obdobje zavarovanja vplačal približno tri četrtine vseh sredstev. Glede na naravo takšnega zavarovanja, ko se njegov donos dnevno spreminja in ni odvisen le od vplačanih premij, ni mogoče slediti pritožniku, da bi lahko v skupno premoženje spadali le obroki premije po 200 EUR, ki so bili plačani v trajanju zunajzakonske skupnosti oziroma da bi mu morala tožnica povrniti ustrezen del plačanih premij po prenehanju zunajzakonske skupnosti. Zato je pravilnejša odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da se plačila mesečnih premij, ki jih je toženec izplačal iz svojega posebnega premoženja po prenehanju zunajzakonske skupnosti, upoštevajo pri določitvi višine njegovega deleža na skupnem premoženju kot vložek posebnega premoženja. Pritožbeno sodišče tudi ne pritrjuje tožencu, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede zatrjevanega vplačila prihrankov v višini 5.000 EUR v polico napačna in protispisna.¹⁷ Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da toženec ni izkazal, da bi zatrjevane prihranke iz naslova prejetih plačil za igranje nogometa imel že iz časa pred nastankom zunajzakonske skupnosti, ko še ni nastajalo skupno premoženje (in bi torej predstavljali njegovo posebno premoženje). Prihranki, ki jih partnerja ustvarita s prejetimi plačili za delo v času trajanja zunajzakonske skupnosti, namreč spadajo v njuno skupno premoženje.

16Prav tako nista podani očitani bistveni kršitvi zaradi zatrjevanih pomanjkljivih razlogov glede trditev, da izplačanih denarnih sredstev iz naložbenega življenjskega zavarovanja ni več, saj so bila porabljena za poplačilo dolga do F. F., zato jih ni mogoče deliti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bolj verjetno, da je toženec tudi to posojilo vrnil s kupnino, ki jo je prejel pri prodaji stanovanja in ne delno iz naslova unovčenja naložbene police in delno iz lastnih sredstev, kot je zatrjeval. Glede na dejstvo, da gre tako pri kupnini iz prodaje stanovanja kot pri denarnih sredstvih iz naložbenega zavarovanja za skupno premoženje, pa niti ni bistveno, točno iz katerega denarja je bilo posojilo dejansko poplačano¹⁸, da pa je bilo delno poplačano iz njegovega posebnega premoženja, pa toženec ni izkazal.

17Toženec se nadalje ne strinja z ugotovitvijo, da v skupno premoženje spadajo le denarna sredstva v višini 200 EUR iz naslova prejete kupnine zaradi tožničine prodaje osebnega vozila B. Kadar zunajzakonski partner z enostranskim razpolaganjem odtuji predmet skupnega premoženja, spada v skupno premoženje namesto stvari denarni znesek, pridobljen z njegovo prodajo.¹⁹ V skupno premoženje tako ne more spadati višji denarni znesek. Tožnica je s predložitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 7. 3. 2022 (priloga A184) izkazala višino prejete kupnine, zato je bilo na tožencu (in ne na tožnici) dokazno breme, da bi dokazal nasprotno (da je dejansko prejela več). Konkretnejših trditev v smeri, da je tožnica s prodajo avtomobila pod tržno vrednostjo oškodovala skupno premoženje, zaradi česar bi lahko obstajala odškodninska terjatev, pa toženec niti ni podal²⁰.

O deležih na skupnem premoženju

18Odločitev sodišča prve stopnje, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 35 % in delež toženca 65 %, izpodbijata oba pritožnika. Tožnica vztraja, da sta deleža enaka, toženec pa meni, da je njegov delež višji od dosojenega.

19Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zunajzakonskih partnerjev enaka, partnerja pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR in prvi odstavek 74. člena DZ). Pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju se ugotavlja prispevek vsakega partnerja k pridobitvi celotnega skupnega premoženja v trajanju zunajzakonske skupnosti, ne pa na posameznih stvareh ali delih skupnega premoženja. Upoštevani morajo biti vsi prispevki, ustvarjeni z delom, pridobljenimi finančnimi sredstvi in tudi z vložki posebnega premoženja. Celovito je torej treba oceniti vsa razmerja med zunajzakonskima partnerjema, poleg finančno izmerljivih dohodkov, so pomembni tudi denarno neizmerljivi prispevki. Sodišče tako upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi (urejanje zavarovanj, registracij), ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

20Sodišče prve stopnje je pri višjem deležu toženca upoštevalo, da je imel za približno 30 % višji mesečni dohodek, da je v stanovanje vložil 22.000 EUR posebnega premoženja (35. in 44. točka obrazložitve) in da je po prenehanju zunajzakonske skupnosti plačal še preostale obroke premije za zavarovalno polico. Finančno neizmerljive prispevke obeh strank (skrb za otroke ter gospodinjstvo) je ocenilo za enakovredne. Ne držijo tako očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le finančne prispevke in da pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je bilo ob majhnih otrocih večino skrbi in gospodinjstva na tožnici. Tožnica je tudi sama izpovedala, da sta po končanju porodniškega dopusta otroke v vrtec vozila in skrbela za njih oba izmenično glede na službene obveznosti (dopoldansko/popoldansko delo). Določitev deležev na skupnem premoženju ni zgolj matematični obračun, temveč gre za oceno, za celostno vrednotenje vseh zgoraj navedenih prispevkov. Zato za sprejeto odločitev niti ni bistveno, da je sodišče do EUR natančno upoštevalo vse prejete dohodke in prejemke (tako in skupnega kot posebnega premoženja) v celotnem obdobju trajanja zunajzakonske skupnosti.²¹

21Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, ne vlivajo pa ta plačila na velikost deleža na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je tako tožencu utemeljeno priznalo obligacijskopravni zahtevek za plačilo zneska plačanih obrokov, ki presegajo njegov del na skupnem premoženju.²²

O delitvi skupnega premoženja

22V pravdnem postopku se ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleži na njem. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka²³, delitev v pravdi je izjema in je dopustna le, če obstajajo posebne okoliščine, ki jih je treba razlagati ozko. Deli se praviloma hkrati celotno premoženje. V pravdi se tako lahko deli premoženje ob soglasju obeh strank, če je premoženje manjšega obsega (npr. le ena nepremičnina ali le denarni zneski oziroma terjatve), ... Pritožbeno sodišče soglaša, da takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso podane, saj skupno premoženje ne obsega le denarnih zahtevkov. Pravdni postopek pa ni namenjen temu, da bi sodišče samo ugotavljalo vrednost vozila in nato tožnici izplačalo denarno protivrednost.

O ugotovitvenih zahtevkih

23Za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, pri katerih se pravni interes za vložitev tožbe domneva in ga tožniku ni potrebno posebej zatrjevati in dokazovati, mora biti pravni interes pri vložitvi ugotovitvene tožbe utemeljen s posebnimi predpisi (kar je primer v primeru tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem), sicer mora stranka izkazati, da bo imela pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšnega zahtevka. Če tega ni, sodišče takšen zahtevek zavrže. Točno takšna situacija pa je podana tudi v konkretnem primeru, ko je sodišče o postavljenih ugotovitvenih zahtevkih strank odločalo že v okviru presoje ostalih zahtevkov, ko je ugotovitev in poplačilo skupnih dolgov (pasive skupnega premoženja) upoštevalo že pri ugotovitvi obsega skupnega premoženja.

O plačilu uporabnine

24Pravilna je tudi odločitev, da tožnica od toženca ne more zahtevati plačila uporabnine. Določba 198. člena Obligacijskega zakonika²⁴ imetniku stvari, ne glede na pravico do odškodnine, daje pravico, da od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani naslednji elementi: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, ki mora biti vselej konkretno in realno, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni strani in povečanjem na drugi ter pomanjkanje podlage za premik premoženja. Pravice do nadomestila pa nima tisti, ki v svoje prikrajšanje privoli. Tožnica bi tako morala izkazati, da je bila neupravičeno in proti svoji volji izključena iz uporabe stanovanja. Svojo voljo za uporabo stanovanja bi morala tožencu določno izjaviti in ga z njo seznaniti, sicer se šteje da je v svoje prikrajšanje privolila.²⁵ Navedenega tožnica ni izkazala, navajala je, da se je iz stanovanja izselila po odločbi sodišča in da od toženca pisno ali ustno do tega postopka kakršnekoli uporabnine ni zahtevala.

O stroških postopka

25Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Svojo odločitev je pojasnilo z razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Okoliščine obravnavanega primera ne dajejo opore za matematični obračun uspeha pravdnih strank in njunih stroškov. Postavljenih je bilo več zahtevkov (primarni, podredni, ugotovitveni, dajatveni, pobotni ugovor). Uspeh strank glede zahtevkov in ugovorov je bil delni. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na merilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP, ko je o stroških odločilo glede na ugotovljene okoliščine primera. To narekuje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

O pritožbi zoper sklep z dne 29. 9. 2022

26Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za izločitev višje sodnice K. K.

27Zoper sklep vlaga tožnica pritožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev sklepa in izločitev razpravljajoče sodnice.

Navaja, da ZPP v petem odstavku 73. člena določa, da je zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev višjega sodnika, dovoljena posebna pritožba. O njej na podlagi 38. člena ZPP odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov. Ne strinja se z obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu, da je sodnica postopala v skladu z zakonskimi določbami. Jasno je, da sodnica tožnici in njemu pooblaščencu ni omogočila izjave in da je pooblaščenca osebno diskreditirala.

28Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je zahtevek za izločitev sodnice neutemeljen in predstavlja zgolj še en tožničin poskus vršitve pritiska na sodišče.

29Pritožba ni utemeljena.

30Tožnica je predlagala izločitev sodnice zaradi očitne pristranskosti pri vodenju postopka, kar je izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Gre za izločitev prvostopenjske sodnice, čeprav ta to funkcijo opravlja v nazivu višje sodnice. Zato ne drži, da bi moralo o posebni pritožbi odločati Vrhovno sodišče.

31Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se obstoj okoliščin in utemeljenost dvoma v nepristranskost po ustaljeni sodni praksi presojata z uporabo objektivnega in subjektivnega preizkusa. S subjektivnim testom se ugotavlja, ali ima sodnica vnaprejšnjo dejansko prepričanje o zadevi, v kateri odloča, oziroma ali je iz njenega vnaprejšnjega prepričanja, nagnjenja, predsodka ali interesa mogoče sklepati na pomanjkanje dolžne intelektualne neoporečnosti (subjektivna pristranskost), medtem ko se z objektivnim testom ugotavlja, ali obstojijo okoliščine, ki vplivajo na videz samega sojenja oziroma ali bi sodničino obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke (objektivna pristranskost). Zato je potrebno za presojo utemeljenosti odklonitvenega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP oceniti, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnice. Da je torej izpolnjen pogoj za izločitev sodnice, mora biti izkazana okoliščina, ki vzbudi resen sum v nepristranost po kriterijih razumnega človeka.

32Izpodbijana odločitev je pravilna. Z odločitvijo in obširnimi razlogi zanjo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Okoliščine oziroma ravnanja, ki jih našteva tožnica, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vzbujajo dvoma v nepristranskost sodnice, temveč gre za očitno nestrinjanje tožnice z odločitvami, ki jih je sprejela sodnica v konkretni zadevi, čemur pa so namenjena druga sredstva v postopku. Glede na sprejeto končno odločitev pa so se izkazali tudi kot neutemeljeni očitki tožnice, da je sodnica v postopku dajala veliko prednost in bolje možnosti za uspeh tožniku.

Sklepno

33V pritožbah uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, obe izpodbijani odločitvi sta materialnopravno pravilni, podane tudi niso nobene uradoma upoštevne procesne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP ter 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

34Pravdni stranki s svojimi pritožbami nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožb (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prav tako sami krijeta svoje stroške za odgovora na pritožbo, ker so bili ti za postopek nepotrebni, saj z njima nista prispevala k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 15/2017, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju DZ, ki se uporablja od 15. 4. 2017.
³ S katerim se je s posojilno pogodbo z dne 11. 6. 2014 dogovoril za vračilo enkratnega zneska 36.000 EUR dne 11. 6. 2019; priloga B8.
⁴ Da je toženec igral nogomet in iz tega prejemal tudi določene dohodke, je sodišče prve stopnje štelo za dokazano.
⁵ Uradni list SRS, št. 15/1976 z dne 4. 6. 1976, v nadaljevanju ZZZDR, ki se še vedno uporablja za razmerja, ki so začela nastajati še v času njegove veljavnosti.
⁶ Življenje je namreč pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj tudi razlikujejo; tako VSRS Sodba II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013. Sodišče torej na podlagi trditev in dokazov strank oceni, kdaj so izpolnjeni vsi potrebni elementi zunajzakonske skupnosti in pri tem ni vezano na pravno opredelitev, ki jo podajo stranke same. Očitki toženca, da je tožnica sprva sama kot začetek zunajzakonske skupnosti navajala leto 2010, tako niso utemeljeni.
⁷ Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se je toženec na obstoj zunajzakonske skupnosti od leta 2008 dalje skliceval tudi v svojem predlogu za prepustitev stanovanja v postopku po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ni pa to edini kriterij za presojo začetka zunajzakonske skupnosti.
⁸ Odločitev za otroka je vsekakor ena od najpomembnejših odločitev para, ni pa to pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti, kot prav navaja toženec.
⁹ Kar so potrdili tožničini starši in brat.
¹⁰ Tožnica se je preselila nazaj k svojim staršem 25. 6. 2017.
¹¹ Tako Sodba VSL II Cp 1165/2017 z dne 21. 2. 2018.
¹² In ni šlo le za izostanek telesne intimnosti. Konkretna situacija torej ni povsem enaka tisti iz odločbe VSL Sodba I Cp 2626/2017 z dne 30. 5. 2018, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica.
¹³ Tako VSRS Sodba in sklep II Ips 97/2021 z dne 20. 10. 2021.
¹⁴ Tako VSRS Sklep II Ips 92/2021 z dne 17. 11. 2021 in VSRS Sodba II Ips 58/2022 z dne 7. 12. 2022.
¹⁵ Sam je navedel, da je del teh sredstev porabil tudi za plačilo leasing obrokov in da vse prejete gotovine niti ni položil na svoj transakcijski račun; vloga na list. št. 114 in 115.
¹⁶ Toženec ni izkazal, da bi bila prodaja stanovanja njuna skupna odločitev. Tožnica je ves čas trdila, da za prodajo stanovanja ni vedela.
¹⁷ Razloge, zakaj očitek protispisnosti ni utemeljen, je pritožbeno sodišče podalo že v 8. točki te obrazložitve.
¹⁸ V skupno premoženje v obeh primerih sodi denarni znesek. Če bi sodišče štelo, da so bila sredstva naložbenega zavarovanja porabljena za plačilo dolga F. F., bi v skupno premoženje namesto tega zneska spadal ustrezno večji znesek kupnine iz prodaje stanovanja.
¹⁹ Tako VSL sklep in sodba II Cp 3015/2011 z dne 16. 5. 2012 in VSL Sodba I Cp 2201/2018 z dne 27. 2. 2019.
²⁰ Trdi le, da je tožnica od prodaje prejela več kot to izhaja iz pogodbe. Glej tudi VSL Sodba II Cp 329/2020 z dne 27. 5. 2020.
²¹ Oba pritožnika namreč izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh njunih prejemkov (tožnica izpostavlja tudi prejemke, kot so pomoč ob rojstvu otrok, darilo ob rojstvu otrok, višji otroški dodatek, ki so že po svoji naravi namenjeni pokrivanju potreb otrok in ne gre za njene prejemke iz dela). Pritožnica sodbi očita tudi neskladje, ker je v obrazložitvi prišlo zgolj do pisnih pomot pri navedbi datuma začetka prejemanja porodniškega nadomestila (točka 48. obrazložitve) in do različnih navedb zneska premij zavarovanja, ki jih je toženec plačal po prenehanju zunajzakonske skupnosti (točki 51 in 52 obrazložitve), kar pa ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. Prav tako na pravilnost odločitve o deležih na skupnem premoženju ni vplivalo s strani tožnice očitano neskladje v navedbah toženca in izpovedbi njegovega očeta glede točnega zneska prejete gotovine od očeta (ali 20.000 ali 22.000 EUR).
²² In ne gre za delitveni zahtevek. V pasivo skupnega premoženja spada vsota kreditov, vrnjenih pred prenehanjem zveze; po razpadu zveze skupno premoženje ni več nastajalo.
²³ V nepravdnem postopku se premoženje primarno razdeli v naravi, pri čemer sodišče upošteva potrebe in interese posameznega udeleženca na posameznih stvareh, če to ni mogoče pa opravi civilno delitev z izplačili.
²⁴ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
²⁵ Tako VSL Sodba I Cp 1999/2018 z dne 27. 2. 2019 in VSL Sodba I Cp 1776/2018 z dne 19. 2. 2018.