67. člen DZ

DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.

Skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem. Skupno premoženje se načeloma deli v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.

Na pot pravde mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje, zato sodišče to presodi glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč trditve in dokaze strank, na katere opirajo svoje zahtevke. V obravnavanem primeru nasproti stojita dve zakonski domnevi, in sicer domneva lastninske pravice iz prvega odstavka 11. člena SPZ in domneva, ki jo DZ vzpostavlja glede skupnega premoženja zakoncev. Domneva o skupnem premoženju, ki bi nastalo med trajanjem zakonske zveze, ni podana, saj sta se zapustnik in pritožnica poročila leta 2012, sporna nepremičnina pa je bila kupljena in hiša zgrajena v letih 2007-2008.

V pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), glede obrokov, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodi plača zakoncev, pa tudi avtorski honorarji, plačila na podlagi pogodb o delu, nagrade v zvezi z delom in podobno, torej tudi pridobitev delnic namesto plače kot nagrada za uspešno delo, kot participacija in podobno. V postopku se je zanesljivo izkazalo, da je toženec večino delnic N. pridobil vezano na svojo zaposlitev in svoj vodstveni položaj. To potrjuje tudi s pritožbeno trditvijo, da je delnice pridobil v okviru notranjega odkupa, do katerega so imeli pravico samo delavci oziroma vodilni delavci N. Delnice je torej pridobil po zaposlitvi in ne zaradi osebnostnih pravic. Delnice tudi ne morejo biti njegovo posebno premoženje zaradi vloženega lastninskega certifikata. Lastninski certifikat, ki je sicer posebno premoženje toženca in tudi tožnice, sta oba vložila v nakup delnic N. in oba sta te delnice nato tudi prodala. Toženec ne zanika, da je šlo tu za razliko le 53 delnic. Toženec delnice N. ni pridobil le vloženim lastninskim certifikatom, temveč še v večjem obsegu kot vodilni delavec. Majhen vložek posebnega premoženja v skupno premoženje pa lahko, kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve s

Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnik v postopku zavarovanja ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da ima terjatev do toženke ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Gre za temeljno predpostavko, ki mora biti izkazana tako v primeru izdaje zavarovalne kot tudi v primeru izdaje ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, zato je pritožbeno stališče, da je predlagano zavarovanje po vsebini ureditvena začasna odredba, pravno nepomembno.

Predlog se zavrne.

Ker se v tožbi navedena dejstva, v primeru izdaje zamudne sodbe, štejejo za priznana, se njihova resničnost ne preverja. Sodišče je zato pravilno opravilo le presojo ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožbene trditvene podlage, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali s splošno znanimi dejstvi.

Tako je v pojasnilo, da se v primeru prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem morebitni večji prispevek enega od zakoncev pri vlaganjih nato v primeru spora upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju in torej lahko vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju. Nadalje je obrazložilo, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja (kar pomeni, da skupno premoženje predstavljata tako aktiva kot pasiva). Vendar pa znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje (t.j. ne predstavlja pasive skupnega premoženja). Če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja, bi lahko od drugega terjal povr

Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.

Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.

Predlog se zavrne.

Določba 33. člena ZD omogoča zgolj, da se iz zapuščine izločijo predmeti, ki niso večje vrednosti in kateri so se v času skupnega gospodinjstva z zapustnikom rabili za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasno odredbo je pravilna iz razlogov, ker tožnica ni dala trditev, na podlagi katerih bi izhajalo, da je navkljub pogodbam o prenosu poslovnih deležev poslovni delež družbe ostal skupno premoženje, in ker so bile njene trditve v zvezi z lastništvom poslovnega deleža družbe v medsebojnem nasprotju.

V tem postopku zavarovanja tožnico vodi interes po ohranitvi možnosti uveljavitve njene denarne terjatve, ne pa, da se ohrani toženčeva lastninska pravica na navedenih nepremičninah in družbi, ki sodi v toženčevo posebno premoženje. Na tem premoženju tožnica ne uveljavlja svoje premoženjske (stvarnopravne) pravice, kot bi to izhajalo iz navedb pritožbe. S tožbo uveljavlja svojo premoženjsko (obligacijsko) pravico (terjatev) do tega premoženja, ki je hkrati, če se bodo njene trditve izkazale za utemeljene, breme toženčevega posebnega premoženja.

Denarna sredstva tožnikovih staršev so bila dana kot darilo, zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, komu so bila sredstva podarjena, pravilno izhajalo iz njunega namena in dogovorov strank. Tožnikova starša sta imela namen denarna sredstva podariti izključno tožniku, samo med njimi je bil sklenjen dogovor o izročitvi (daritvi) denarnih sredstev. Tožnikova starša nista imela nikoli namena opraviti daritev v korist toženke, med njimi v zvezi s tem ni bil sklenjen noben dogovor oziroma darilna pogodba.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v življenjski in ekonomski skupnosti živeli tudi še v letu 2015 in da toženec ni dokazal, da bi s tožnico narazen šla že leta 2014. Pritožbene navedbe prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Že to dejstvo, da je skupno premoženje lahko obstajalo in nastajalo tudi še v letu 2015, utemeljuje zahtevo tožnice po predložitvi tako seznama osnovnih sredstev kot tudi seznama kratkoročnih in dolgoročnih terjatev za podjetje. Ker samostojni podjetniki tako osnovna sredstva kot terjatve popišejo na koncu obračunskega obdobja po stanju na dan 31. 12. vsako leto, je utemeljen zahtevek tožnice po predložitvi takšnih seznamov, narejenih s strani toženca ob koncu leta 2015 ne glede na to, ali je življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala že sredi leta 2015. Katere terjatve in osnovna sredstva pa so skupno premoženje, pa bo nato predmet odločanja v nadaljnjem pravdnem postopku, ko bo tožnica po prejemu seznamov s strani toženca oblikovala drug tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja, določitev deležev in izročitev pripadajočega deleža premoženja v zvezi s prej naveden

Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli). V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo,

Priznana dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe ne da bi preverjalo njihovo resničnost.