82. člen DZ

Predlog se zavrne.

Prosilkino upravičeno korist za pregled in prepis spisa izkazuje dejstvo, da se je na podlagi s tožbo izpodbijane kreditne pogodbe zavezala kot porok in plačnik.

Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati, predložitev (predlaganje) dokazov tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožba je nesklepčna, če ne vsebuje dejstev o času sklenitve posojilne pogodbe in dejstev v zvezi z nastopom katerih bi bila izkazana dospelost vtoževane posojilne terjatve.

Da je za obrazloženost odgovora na tožbo pomembno, da vključuje substancirano nasprotovanje tožbenemu zahtevku, potrjuje tako stališče teorije kot sodne prakse. Nenazadnje je bil toženec v pozivu k odgovoru na tožbo izrecno opozorjen na zahtevo po obrazloženosti odgovora in posledice njenega neupoštevanja. Pravilna je po navedenem presoja v izpodbijani sodbi, da odgovor ni bil obrazložen in da se zato šteje, da ni bil vložen. Dodeljeni odvetnik, ki je bil seznanjen s trenutkom vročitve tožbe tožencu v odgovor, je po izteku zakonskega roka za odgovor na tožbo vložil vlogo, v kateri je podal navedbe o neutemeljenosti zahtevka. Ne da bi podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče te vloge, vložene po izteku roka za odgovor na pritožbo, ni smelo upoštevati. Zatrjevana kršitev pravice do izjave ni podana.

Dejstvo, da je svojo odločitev sodišče oprlo na nepravilno materialnopravno podlago, samo po sebi še ne pomeni utemeljenosti pritožbe oz. nepravilnosti izpodbijane zamudne sodbe. Do enake odločitve bi namreč prišlo sodišče prve stopnje tudi ob uporabi pravilne materialno pravne podlage. Zakonec od drugega zakonca lahko terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti.

Ugotovitveni del tožnikovega tožbenega zahtevka je bil v pravdni zadevi P 111/2009 zavrnjen iz razloga, ker je tožnik za zneske, ki so v času odločanja sodišča v zgoraj citirani pravdni zadevi že zapadli, postavil dajatveni zahtevek. V obravnavani pravdni zadevi pa zaradi novo nastalega dejstva, to je nadaljnjega poplačila kredita v izvršilnem postopku, od toženke zahteva povrnitev nanjo odpadlega dela skupnega dolga. Pritožbeni trditvi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ne gre pritrditi.

Tožnik v nobenem primeru ne more od toženke zahtevati plačila deležev na še nezapadlih obrokih kredita. Teh namreč tudi on še ni plačal in torej prikrajšanje na njegovi strani še ni moglo nastati. Pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti izvedba dokazov. Nobene potrebe ni ugotavljati višine stroškov, ki jih je toženka imela s popravilom zob v Srbiji. Tožnik namreč ne zahteva povrnitve zneska, ki naj bi ga toženki dal za popravilo zob, ampak povrnitev toženkinega deleža na skupnih obveznostih.

Do delitve oziroma razdružitve skupnega premoženja sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota). Z določitvijo deležev na skupnem premoženju na njem ne nastane solastnina, temveč se določi delež na premoženju kot celoti in samo taka celota je nato predmet delitve. Zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kot znaša njegov del obveznosti. V obravnavani zadevi ne gre za terjatev upravnika večstanovanjske stavbe zoper toženko kot uporabnico stanovanja, ampak za tožnikov regresni zahtevek zoper njo, zato je irelevantno vprašanje, ali in kdaj je bil upravnik obveščen o spremembi uporabnika stanovanja. Toženka, ki je dejanska in izključna uporabnica stanovanja, je dolžna tožniku plačati vse obratovalne stroške ter ustrezni del stroškov upravljanja, ki jih je tožnik kot lastnik in subsidiarni porok plačal namesto nje.

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

V kolikor bi sodišče prve stopnje nove trditve in dokaze dopustilo, bi to pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, ki sta jo stranki ponudili in s tem izigravanje pravil, ki so v sporu majhne vrednosti namenjena zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitvi postopka. Ugotovitev, da sta toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja ni narobe povzeta iz listine, ki bi bila predložena in vpogledana kot dokaz, ampak gre za navedbo tožnika, ki je toženca nista pravočasno prerekala. Toženca sta trditvam začela ugovarjati šele v ponovljenem postopku. To pa je prepozno.

Dolžnica se je kot solastnica do ½ nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala na podlagi notarskega zapisa o razdelitvi skupnega premoženja. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala že po zaznambi sklepa o izvršbi in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi obširno ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe sklepa o izvršbi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje). Opisano stališče pa nikakor ne pomeni, da dolžnica takih navedb

Višina uporabnine je v skladu s sodno prakso enaka povprečni tržni najemnini za uporabljeno nepremičnino. Tožba, v kateri ni jasno opredeljen vsak tožbeni zahtevek posebej, je nepopolna, saj ne vsebuje vsega, kar je potrebno, da bi se obravnavala. Za ugotavljanje višine uporabnine ni vedno potreben dokaz s sodnim izvedencem, saj se jo lahko dokazuje tudi s podatki o oddaji enakih nepremičnin. Pri tem mora stranka praviloma predložiti podatke o oddaji več enakih nepremičnin in ne le ene. Poleg tega mora stranka, ki predloži (zgolj) oglase o oddaji enakih nepremičnin in ne podatkov o dogovorjenih najemninah, nasprotna stranka pa na to opozori, tudi dokazati, da so dogovorjene najemnine enake oglaševanim.

Subjektivne meje pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ki ima pravno moč izvršilnega naslova, zavezujejo zgolj prvega dolžnika. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe in ustavne pravice druge dolžnice do sodelovanju v postopku iz 22. člena Ustave.