12. člen ZZZDR-UPB1

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Tožnica je zatrjevala in izkazovala, da so bili vsi navedeni avtomobili kupljeni v času zunajzakonske skupnosti in da predstavljajo skupno premoženje, s katerim toženec nedovoljeno razpolaga in ga s tem zmanjšuje. Tudi objave oglasov, ki sicer niso več aktivni, kažejo na to, da obstaja več kot le hipotetična možnost, da bo lahko v tožbi zahtevana terjatev tožnice onemogočena ali precej otežena. Zaključek sodišča o le pavšalnem navajanju nevarnosti je zato materialnopravno napačen.

Nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. Nastanek in obseg skupnega premoženja, način ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, ne vlivajo pa ta plačila na velikost deleža na skupnem premoženju. Odločitev, da v celotnem denarnem znesku v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi donos iz naložbenega zavarovanja, je pravilna. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je toženec glede na obdobje zavarovanja vplačal približno tri četrtine vseh sredstev. Glede na naravo takšnega zavarovanja, ko se njegov donos dnevno spreminja in ni odvisen le od vplačanih premij, ni mogoče slediti pritožniku, da bi lahko v skupno premoženje spadali le obroki premije. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi je izjema in je dopustna le, če obstajajo posebne okoliščine, ki jih je treba razlagati ozko. Za plačilo uporabnine bi morala tožnica izkazati, da je bila neupravičeno in proti svoji volji izključena iz uporabe

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Kriteriji za ugotavljanje obstoja izvenzakonske zveze so strogi. Še posebna zadržanost je potrebna pri odločanju o obstoju izvenzakonske skupnosti starejših oseb, ki imajo že ustvarjene družine. Pridobivanje skupnega premoženja ali ohranjanje premoženja partnerja sicer ni pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, je pa skupno pridobivanje materialnih dobrin ena od okoliščin, ki ločuje nedružinske od družinskih članov.

Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti. Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.

Odločilna za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi oziroma ohranitvi skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega verjelo toženkama, ki sta izpovedovali o tožniku kot o prijatelju, s katerim zapustnica ni imela intimne povezave. Obe sta tudi izpovedali, da se je zapustnica želela "znebiti" tožnika in ju je prosila za pomoč. Zapustnica je tožnika večkrat spodila, to pa se je dogajalo od leta 2010, če ne vsak teden, pa vsak drug teden. Zapustnica je izrazila željo, da tožnika noče videti v svojem življenju, tožnik pa se je vedno vrnil in se je vse vrtelo v začaranem krogu.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je treba odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja. Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je žele

V skladu s stališči sodne prakse govorijo v prid obstoja izvenzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za izvenzakonska partnerja (tako imenovana notorna skupnost). Pri navedenih okoliščinah gre zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne izvenzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati kvaliteto izvenzakonske skupnosti, pa je odločilna predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja", in ali se volji obeh partnerjev ujemata. Skupno bivanje torej ni izključni pogoj za nastajanje skupnega življenja, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.

Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.

Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno

Revident je k nakupu in izgradnji nepremičnine nesporno prispeval sam, zato pravilna uporaba materialnega prava vodi k zaključku, da ta ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank, ampak toženčevo posebno premoženje. Pravdni stranki, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti v to nepremičnino vlagali, sta torej (v pravnem smislu) vlagali v toženčevo premoženje ter (je) skupno premoženje tvori(la) terjatev skupnega premoženja do toženčevega posebnega premoženja. Poleg te terjatve (so) skupno premoženje sestavlja(le) še sklop premičnin. Ker je bilo celotno premoženje med postopkom soglasno odsvojeno, tožnici pripada denarna vrednost deleža na skupnem premoženju. Izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju, kot sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče materialnopravno preizkusiti, ker toženec revizijske graje ni zmogel, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.

Zatrjevani vložek skupnega premoženja v posebno premoženje toženke po ustaljeni sodni praksi ne bi povzročil stvarno pravnih posledic (npr. transformacijo vložka v solastniški delež do 1/4 na stanovanju v Ljubljani). Slednje je namreč izjema, dopustna zgolj v primeru predhodnega dogovora pravdnih strank, da na nepremičnini nastane solastnina oz. skupna lastnina , ki ga tožnik ni zatrjeval. Pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo vseh okoliščin in prispevkov, ne le dohodka vsakega zunajzakonskega partnerja. Deleža v razmerju 65:35, sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna, upoštevajoč primerljivo sodno prakso in ugotovljena dejstva. Dohodek toženke je bil bistveno višji in posledično prevladujoč, pri čemer je toženka sama v celoti skrbela za organizacijo financ pri gradnji ob sočasno enakomerno razporejeni skrbi za gospodinjstvo in sina.

Ker je pravnomočno ugotovljeno, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno vse trditve pravdnih strank o različnih oblikah prispevkov pri ustvarjanju skupnega premoženja presojalo v okviru višine deleža na skupnem premoženju. V tem oziru je bilo sodišče dolžno izvesti presojo prispevkov partnerjev k skupnemu premoženju v celotnem obdobju trajanja zunajzakonske skupnosti in ne zgolj v obdobju, ko sta stranki pridobili sicer pomembnejši del skupnega premoženja. Upoštevani morajo biti vsi prispevki, ustvarjeni z delom, pridobljenimi finančnimi sredstvi in tudi z vložki posebnega premoženja. Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun (posameznih) vložkov določenega premoženja/prispevka v skupno premoženje, ker vsega ni mogoče številčno izraziti. To že po naravi stvari ni mogoče, saj večine okoliščin, ki so v zakonu naštete kot odločilne, vrednostno ni mogoče opredeliti. Gre za celovito opisno oceno/ovrednotenje vseh prispevkov zunajzakonskih partnerjev v celotnem obdobju življenjske skupnosti.