4. člen DZ

Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.

Predlog se zavrne.

Zapustnik in dedinja B. B. sta v zapustnikovi nepremičnini živela kot zunajzakonska partnerja. Pretakanje in mešanje materialnih in nematerialnih prispevkov partnerjev je naraven in neizbežen element takšne skupnosti. Pravilo je, da se takšni prispevki partnerjev presojajo kot vložki v skupno življenje in delovanje življenjske skupnosti, pri čemer se različen obseg vložkov (lahko) odrazi v različnih deležih partnerjev na skupnem premoženju, ne utemeljuje pa medsebojnih vrnitvenih zahtevkov. Odstop od tega pravila mora izkazati tisti, ki ga zatrjuje. To toliko bolj velja v primerih, kot je konkretni, ko brezplačno bivanje partnerke (sodedinje) v hiši drugega partnerja (zapustnika) ni zmanjšalo obsega njegovega premoženja (zapuščine) in ko pritožnik ni trdil, da bi se stanovanjski stroški plačevali iz posebnega premoženja enega od partnerjev (zapustnika). Sodišče prve stopnje je tako pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme ter utemeljeno ocenilo, da je pravica pritožnika glede zatrjevanega zapustnikovega darila dedinji B. B. manj verjetna.

Predlog se zavrne.

Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča. Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke. Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ost

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena DZ pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerji, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti. Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sm

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Predlog se zavrne.

Sodišče je tako dokaznopravno kot materialnopravno opravilo celovito in vsestransko presojo. O dokazanosti posameznega pravno pomembnega dejstva ni sklepalo togo in izolirano, temveč je, kot mu narekuje dokazno pravno, posamezne dokazane drobce stkalo v izkustveno in logično koherentno celoto. Na enak način je dokazana dejstva pravno vrednotilo. Zunajzakonske skupnosti se res ne sme mešati s prijateljstvom oziroma dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave. In predvsem pri starejših osebah, ki so si že prej ustvarili družine, je treba biti zmerno zadržan.

S tem, ko ostali toženci niso odgovorili na tožbo, tudi oni niso nasprotovali tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno za vse tožence izdalo zamudno sodbo, ko je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Nobenega dvoma v obravnavanem primeru ni, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni mogla nastati pred 25. 5. 1981, ker se je toženka takrat šele razvezala. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prenehanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank temelji na v pretežnem delu postopka skladnih trditvah strank, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala v decembru 2017. Ni sporno, da je toženka sporno nepremičnino kupila oziroma plačala z denarjem iz različnih virov (prihranki, posojilo, darilo). S predložitvijo računa posredniškega podjetja je tudi izkazala, da je plačala provizijo za posredovanje pri nakupu obravnavane nepremičnine. Kar se tiče podarjene vsote denarja, toženki ni bilo treba zatrjevati oziroma dokazovati, da je šlo za darilo, ki je bilo namenjeno le njej, saj ji je bil denar podarjen pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Dokazno breme, da je šlo tudi v tem primeru za darilo obema, je na tožniku, ki pa ga ni zmogel. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je bil nakup sporne premičnine samostojen projekt toženke in ne skupni projekt pravdnih strank. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj z vlaganji oziroma obnovitvenimi deli, ki

Med pravdnima strankama je spor o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in toženkinim pokojnim očetom ter posledično spor o obstoju/obsegu skupnega premoženja (in deležev na njem) in spor o obstoju tožničine dedne pravice. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 50/100, temelji na premoženjskopravni ureditvi med partnerjema v zunajzakonski skupnosti (67. člen v zvezi s 4. členom DZ), in predstavlja skupaj z ugotovitvenim in oblikovalnim delom zahtevka vsebinsko celoto. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 25/100, pa temelji na dednopravni ureditvi (10. člen v zvezi s 4.a členom ZD in 223. člen ZD). Dopustna je ločenost pravd, če je posamezne zahtevke mogoče samostojno obravnavati po materialnem pravu. Ugotovitveni del zahtevka po dediščinski tožbi je šteti za vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem je mogoče odločati le v isti pravdi kot o dajatvenem zahtevku. Izkazana je tudi vsebinska povezanost zahtevkov: od vprašanja, ali počitniška hiška sodi v skupno premože

Tožnica je zatrjevala in izkazovala, da so bili vsi navedeni avtomobili kupljeni v času zunajzakonske skupnosti in da predstavljajo skupno premoženje, s katerim toženec nedovoljeno razpolaga in ga s tem zmanjšuje. Tudi objave oglasov, ki sicer niso več aktivni, kažejo na to, da obstaja več kot le hipotetična možnost, da bo lahko v tožbi zahtevana terjatev tožnice onemogočena ali precej otežena. Zaključek sodišča o le pavšalnem navajanju nevarnosti je zato materialnopravno napačen.

Nastanek in trajanje zunajzakonske skupnosti. Nastanek in obseg skupnega premoženja, način ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Če je zunajzakonski partner po razpadu skupnosti plačeval kredit iz svojega posebnega premoženja, ima pravico zahtevati od drugega zunajzakonskega partnerja povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, ne vlivajo pa ta plačila na velikost deleža na skupnem premoženju. Odločitev, da v celotnem denarnem znesku v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi donos iz naložbenega zavarovanja, je pravilna. V času trajanja zunajzakonske skupnosti je toženec glede na obdobje zavarovanja vplačal približno tri četrtine vseh sredstev. Glede na naravo takšnega zavarovanja, ko se njegov donos dnevno spreminja in ni odvisen le od vplačanih premij, ni mogoče slediti pritožniku, da bi lahko v skupno premoženje spadali le obroki premije. Delitev skupnega premoženja je praviloma stvar nepravdnega postopka, delitev v pravdi je izjema in je dopustna le, če obstajajo posebne okoliščine, ki jih je treba razlagati ozko. Za plačilo uporabnine bi morala tožnica izkazati, da je bila neupravičeno in proti svoji volji izključena iz uporabe

Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in na oceno njihove dokazne vrednosti, zato je treba tudi omejitve tega načela iskati le znotraj teh meja. Omejitev glede izbora dokaznih sredstev ZPP načeloma ne pozna.

Kriteriji za ugotavljanje obstoja izvenzakonske zveze so strogi. Še posebna zadržanost je potrebna pri odločanju o obstoju izvenzakonske skupnosti starejših oseb, ki imajo že ustvarjene družine. Pridobivanje skupnega premoženja ali ohranjanje premoženja partnerja sicer ni pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, je pa skupno pridobivanje materialnih dobrin ena od okoliščin, ki ločuje nedružinske od družinskih članov.

Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti. Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.

Prosilkino upravičeno korist za pregled in prepis spisa izkazuje dejstvo, da se je na podlagi s tožbo izpodbijane kreditne pogodbe zavezala kot porok in plačnik.