VSL Sodba II Cp 1586/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točkah I., II., III., IV., VI. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 18. 3. 2021, s katero je druga toženka prvemu tožencu prodala nepremičnino ID znak: parcela 0000 1276/94, nična (točka I. izreka). Ugotovilo je, da je vknjižba lastninske pravice prvega toženca pri nepremičnini ID znak: parcela 0000 1276/94, neveljavna, in da se pri nepremičnini ID znak: parcela 0000 1276/94 ponovno vpiše lastninska pravica v korist druge toženke (točki II. in III. izreka). Nadalje je drugi toženki naložilo, ko ji bo tožnik plačal 25.000,00 EUR kupnine, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča vknjižba tožnikove lastninske pravice na nepremičninah ID znak: parcela 0000 1276/94 in ID znak: parcela 0000 1276/95 v zemljiško knjigo (točka IV. izreka). V presežku (tj. v delu, ko je tožnik zahteval brezpogojno izdajo zemljiškoknjižnega dovolila v 15 dneh od izdaje sodbe in v delu, ko zahteva, da izdajo zemljiškoknjižnega dovolila nadomesti ta sodba) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V. izreka). Glede stroškov je še odločilo, da sta toženca tožniku dolžna povrniti njegove potrebne pravdne stroške in da bo o njihovi višini odločeno s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodbe (točka VI. izreka).

2Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila prvi toženec in druga toženka.

3Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pogodbo vzdrži v veljavi, prav tako tudi vpis lastništva na nepremičnini ID znak parcela 0000 1276/94, uveljavlja pa tudi priglašene pritožbene stroške. Prvi toženec v pritožbi navaja, da za zatrjevanje usklajenega delovanja z namenom izigrati nakup parcele tožnik ni predložil nobenih dokazov, razen indicev, tj. da sta prvi toženec in potencialni kupec prvotne nepremičnine (tj. parc. št. 1276/82 k.o. 0000) sorodnika. Prvi toženec navaja, da iz izpovedb prvega toženca in druge toženke izhaja, da se niso poznali, da je prodajalka izrecno zatrdila, da sploh ni vedela, da gre za očeta in sina in da ni vedela, da sta menjala telefonski številki. Izpovedala je, da imata enak glas, jasno je izpostavila dejstvo, da je bil tožnik glede nakupa zelo neaktiven in da je bila zato prepričana, da lahko nepremičnino, ko jo je razdelila, proda. Da se je prvotna nepremičnina parcelirala, je bilo znano tožniku, ne pa tudi prvemu tožencu, saj je to tožnik izpovedal. Prvi toženec pri parcelaciji ni sodeloval, o tem ničesar ni vedel in niti ni vedel, da druga toženka sedaj prodaja nepremičnino, ki ni istovetna tisti, za katere nakup je bil zainteresiran njegov sin. Prvi toženec je izpovedal, da s sinom ne živita v istem gospodinjstvu in si veliko informacij ne izmenjujeta, vedel je le, da je bil njegov sin zainteresiran za nakup neke nepremičnine v X. O upravnem sporu prvi toženec ni vedel ničesar, prav tako njegov sin o tem upravnem sporu ni vedel ničesar, saj se spomni le tega, da je odvetniku dal nekakšno pooblastilo, o obstoju, poteku in končanju upravnega spora pa ne ve ničesar. Prvi toženec kritizira sklep sodišča, da se je izogibal odgovoru na vprašanje o sorodstveni povezavi. Tožnik je namreč vedel, da sta oče in sin. V zvezi z nakupom nepremičnine se je pozanimal še pri nepremičninskem agentu, kar ni bila njegova dolžnost. Sodišče prve stopnje je glede skrbnosti prvega toženca preveč strogo razlagalo njegovo dolžnost. Tožnik je prav tako vedel, da se dela nova parcelacija in ni ničesar ukrenil. Še več, tožnikova žena je direktorica občinske uprave občine ... in prav ta občina je v postopku sklepanja pogodbe med prvim tožencem in drugo toženko dala izjavo o tem, da ne uveljavlja predkupne pravice. Žena torej svojemu možu, tožniku, ni povedala, da se nepremičnina ponovno prodaja. Prvi toženec navaja, da gre za usklajen scenarij, po katerem je tožnik namerno čakal, da bo prvi toženec nepremičnino obnovil, jo usposobil za bivanje in da se bo tožnik tako obogatil na njegov račun. Nepremičnino je v dobri veri kupil, temeljito obnovil, vanjo vložil več kot 100.000,00 EUR in v njej tudi prijavil dejansko bivališče. Prvi toženec navaja, da sedaj vrednost nepremičnine presega 150.000,00 EUR in da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno, kar nadalje izhaja še iz IV. točke izreka, saj nalaga tožniku plačilo 25.000,00 EUR.

4Druga toženka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, ki so nastali drugi toženki. Druga toženka navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Druga toženka se strinja, da je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi na podlagi drugega odstavka 44. člena ZPP, vseeno pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost predmeta in se napačno izreklo za pristojno odločati v tej zadevi. Sodišče prve stopnje bi moralo sešteti oba zahtevka, kar bi pomenilo, da je vrednost zahtevka enaka vrednosti sklenjene prodajne pogodbe, tj. 25.000,00 EUR. To izhaja tudi iz IV. točke izreka, ko je sodišče naložilo tožniku plačilo 25.000,00 EUR. Nadalje navaja, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.² Izrek sodbe je v IV. točki nerazumljiv, neizvršljiv in v nasprotju z določili ZPP in materialnim pravom. Ne določa roka, v katerem mora tožnik plačati kupnino, niti ne roka, v katerem mora druga toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Ni določenih drugih sestavin prodajne pogodbe. Tožnik lahko v nedogled kot že zadnjih 6 let ne stori ničesar, da bi prišlo do sklenitve prodajne pogodbe, hkrati pa drugo toženko omejuje pri izvrševanju njene lastninske pravice na nepremičnini. Nadalje sodba v 14., 15. in 16. točki obrazložitve nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako sodišče prve stopnje ni zaslišalo sina prvega toženca, E. E., o usklajenem delovanju. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila s sprejetjem ponudbe s strani tožnika sklenjena prodajna pogodba pod odložnim pogojem, da bo posel odobrila pristojna upravna enota. Navaja, da je v pretežnem delu parcela predstavljala stavbno zemljišče, zato je nesprejemljivo, da bi režim za delež, ki predstavlja manjšino vrednosti nepremičnine, povozil in potegnil tudi del, ki vrednostno predstavlja glavnino nepremičnine. Upravna enota Škofja Loka je namreč zavrgla predlog za odobritev v delu, ki se je nanašal na stavbno zemljišče. Nadalje med tožnikom in drugo toženko nikoli ni bila sklenjena pogodba, ki mora biti v skladu z 52. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pisna. V konkretnem primeru ni bilo nikoli dorečeno o bistvenih sestavinah pravnega posla prodaje, kar je v nasprotju s 15. členom OZ. Ker je bilo drugi toženki odrečeno prosto razpolaganje z njeno nepremičnino, uveljavlja tudi kršitev 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS).

5Tožnik je odgovoril na pritožbi in predlagal njuno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze pravilno ovrednotilo, pri tem pa je sprejelo razumne in življenjsko sprejemljive zaključke. Pravilno je ugotovilo, da je bila druga toženka lastnica parcele 1276/82 k.o. 0000, ki je bila deloma gozdno in deloma stavbno zemljišče in da je na Upravno enoto Škofja Loka leta 2018 podala javno ponudbo za prodajo navedene parcele po ceni 25.000,00 EUR. Ponudbo sta sprejela tožnik in E. E., sin prvega toženca, pri čemer je imel zakonito predkupno pravico tožnik kot lastnik drugega gozda v bližini. Upravna enota D. je nato pravni posel v delu, ki se je nanašal na gozd, odobrila. Odločba je postala pravnomočna 4. 1. 2022. Druga toženka je pred pravnomočnostjo odločbe Upravne enote Škofja Loka parcelo 1276/82 k.o. 0000 razdelila na parceli 1276/94 in 1276/95, obe k.o. 0000, pri čemer je bila prva stavbno, druga pa gozdno zemljišče. Prvo parcelo, 1276/94 k.o. 0000, je nato 18. 3. 2021 prodala prvemu tožencu, ki se je vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik.

8Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentiran zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri tem za usklajeno ravnanje obeh tožencev in E. E. ter da je bil podan nedovoljen namen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi tožnika, opredelilo pa se je tudi do izpovedb prvega toženca in druge toženke (13.-17. točka obrazložitve sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe je jasna, prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki v 8. členu ZPP, zato jo pritožbeno sodišče sprejema. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ne sledi navedbam prvega toženca in druge toženke v pritožbah, prav tako ima sodba v 13., 14., 15. in 16. točki obrazložitve jasne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da se je prvi toženec odgovoru na vprašanje, v kakšnem sorodstvu sta z E. E., sprva izmikal. To je razvidno tudi iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja prvega toženca. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

9Prvi toženec v pritožbi ponovno vztraja, da ni vedel, da se je njegov sin zanimal za nakup parcele št. 1276/82 k.o. 0000, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Prvi toženec v pritožbi podaja nove navedbe o tem, da njegov sin o upravnem sporu ni vedel ničesar in da je tedanjemu odvetniku (ki je sedaj pooblaščenec druge toženke v tej pravdi) dal nekakšno pooblastilo, da pa o poteku upravnega spora ne ve ničesar in da se počuti izkoriščenega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Prvi toženec takšnih navedb pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa ni obrazložil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. Iz dejstva, da je umik tožbe v upravnem sporu sledil neposredno po vpisu očeta kot lastnika parcele, izhaja utemeljen zaključek sodišča prve stopnje o zavestnem in usklajenem ravnanju, katerega cilj je bil izigrati tožnika. Enako velja za druge pritožbene novote in sicer, da se je prvi toženec pozanimal o nakupu nepremičnine pri (neimenovanem) nepremičninskem agentu in glede navedb, da je tožnikova žena direktorica občinske uprave občine X. in da je občina dala izjavo o tem, da ne uveljavlja predkupne pravice (o nepremičninskem agentu je izpovedal šele prvi toženec ob zaslišanju, izvedba dokaza, tj. zaslišanje stranke, pa ne more nadomestiti ustreznih strankinih trditev). Druga toženka je imela prav tako možnost, da bi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem E. E., pa tega ni storila.

10Pritožbeno sodišče nadalje poudarja, da je pristojnost pritožbenega sodišča omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča prve stopnje in ne na vnovično neposredno preizkušanje dejanske podlage spora. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno.³

11Tako prvi toženec kot druga toženka v pritožbi vztrajata, da ni podana stvarna pristojnost sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče očitek zavrača in v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek glede parcele št. 1276/94 k.o. 0000 opira na ničnost prodajne pogodbe in zaradi tega tožnik terja vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, glede parcele št. 1276/95 k.o. 0000 pa tožnik izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zahteva zaradi zatrjevane neizpolnitve obveznosti druge toženke iz prodajne pogodbe, sklenjene s tožnikovim sprejemom objavljene ponudbe in odobritvijo posla. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odločitev za eno in drugo parcelo različna, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pa se pristojnost sodišča določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Neutemeljeno je grajanje prvega toženca in druge toženke, češ da zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in da je zato za odločanje o njih pristojno okrožno sodišče. Prvi toženec v pritožbi podaja tudi pavšalne in nekonkretizirane navedbe o vrednosti nepremičnine (vrednost naj bi presegala 150.000,00 EUR), ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Neutemeljene so tudi navedbe prvega toženca, da je sodišče tožniku naložilo plačilo 25.000,00 EUR. Tožniku sodišče prve stopnje ni naložilo plačila, temveč je v izreku odločilo, da lahko druga toženka zadrži izpolnitev svoje pogodbene obveznosti do trenutka, ko tožnik izpolni svojo pogodbeno obveznost. Skladno z navedenim je podana stvarna pristojnost Okrajnega sodišča v Škofji Loki.

12Druga toženka v pritožbi ponovno navaja, da med tožnikom in njo ni prišlo do sklenitve veljavne prodajne pogodbe za nepremičnino parc. št. 1276/94 in 1276/95, obe k.o. 0000, saj niso bile dogovorjene bistvene sestavine, prav tako pogodba ni bila pisna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je do sklenitve veljavne prodajne pogodbe prišlo. Ponudba za prodajo gozdnega zemljišča v kombinaciji s stavbnim zemljiščem je v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča. Ko je ponudnica (tj. druga toženka) prejela izjavo o sprejemu ponudbe s strani tožnika, je bila kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Ker je pristojna upravna enota pravni posel odobrila, je bila skladno z navedenim sklenjena veljavna prodajna pogodba glede nepremičnine parc. št. 1276/82 k.o. 0000.

13V skladu s prvim odstavkom 435. člena OZ se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Iz ugotovitvenega zapisnika (kot izhaja iz priloge A2) izhaja, da je druga toženka prodajala nepremičnino parc. št. 1276/82 k.o. 0000 (tj. stvar) za znesek 25.000,00 EUR (tj. kupnina). Povedano drugače, ko je tožnik sprejel ponudbo (tako glede predmeta kot cene), je bila veljavno pisno sklenjena prodajna pogodba, zato navedbe druge toženke niso utemeljene.⁴ Tožnik kot predkupni upravičenec lahko s tožbo zahteva izročitev zemljiškoknjižnega dovolila, ne more pa predkupni upravičenec s tožbo zahtevati ponovne sklenitve prodajne pogodbe.⁵

14Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tudi, da je potrebno v primeru prodaje nepremičnine, ki v naravi predstavlja gozdno in stavbno zemljišče, uporabiti prisilne določbe Zakona o gozdovih (ZG) in Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ).⁶ Vsebina ponudbe je namreč v domeni prodajalca. Ponudba, s katero želi prodajalec prodati gozdno zemljišče, ki obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre namreč za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da bo tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, podvrgel prisilnim določilom ZG in ZKZ.⁷ Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bila veljavno sklenjena prodajna pogodba za celotno prvotno parcelo, ne glede na kasnejšo parcelacijo (delitev) na dve parceli.⁸ Kljub delitvi druga toženka z novima parcelama ni mogla (oziroma smela) prosto razpolagati, saj sta (obe) že bili prodani.

15Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal.⁹ Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).

16Nadalje pritožbeno sodišče zavrača očitek druge toženke o nerazumljivosti in neizvršljivosti izreka v IV. točki, češ, da ne določa roka, v katerem mora tožnik plačati kupnino, niti ne roka, v katerem mora druga toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo ter da ni določenih drugih sestavin prodajne pogodbe. Kot je bilo že navedeno v točki 13 obrazložitve te sodbe, tožnik zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe ni bil dolžan postaviti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 101. člen OZ. Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek 101. člena OZ pa določa, da če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi prvega in drugega odstavka 101. člena OZ in ugotovilo, da je materialnopravni ugovor druge toženke utemeljen. Pravilne razloge o tem je navedlo v točkah 18 in 19 obrazložitve sodbe.

17Nadalje pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb o negotovosti glede plačila poudarja, da ima druga toženka kot pogodbena stranka tožniku možnost postaviti rok, v katerem je dolžan plačati kupnino. 2. člen OZ določa, da lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Ker pogodbeni stranki obligacijskega razmerja nista uredili drugače, 289. člen OZ ureja sledečo situacijo. Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. Skladno z navedenim lahko druga toženka zahteva od tožnika plačilo kupnine takoj, lahko pa mu postavi (primeren) rok. V primeru, da tožnik kupnine ne plača, ima druga toženka na podlagi 103. člena OZ možnost odstopa od prodajne pogodbe z navadno izjavo, možnost pa ima tudi vložiti tožbo v pravdnem postopku in zahtevati plačilo kupnine. Druga toženka tako ni omejena pri izvrševanju njene lastninske pravice na nepremičnini, zato so ti pritožbeni očitki neutemeljeni.

18Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi prvega toženca in druge toženke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstev, da prvi toženec in druga toženka s pritožbama nista uspela ter da odgovor tožnika na pritožbi ni prispeval k odločitvi o pritožbah in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Tj. če je sodišče na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno.
² Tj. če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.
³ Tako tudi Zobec, J., Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 93.
⁴ To je v celoti skladno tudi z Načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 4. 2012.
⁵ Lahko bi pa postavil vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim bi zahteval ugotovitev obstoja prodajne pogodbe z vsebino, kot izhaja iz ponudbe in sprejema ponudbe.
⁶ Poleg tega je v nasprotju z navedbami druge toženke v pretežnem delu nepremičnina parc. št. 1276/82 k.o. 0000 predstavljala gozdno in ne stavbno zemljišče.
⁷ Tako tudi UPRS Sodba I U 1913/2017-19 z dne 29. 11. 2018.
⁸ Druga toženka je v vmesnem času, tj. po sprejemu ponudbe in pred pravnomočnostjo odločbe Upravne enote D. nepremičnino parc. št. 1276/82 k.o. 0000 razdelila na dve parceli, parc. št. 1276/94 in 1276/95, obe k.o. 0000.
⁹ Juhart, M., Tratnik M., Vrenčur, R., Stvarno pravo, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 213.