289. člen OZ

Postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. Sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež

Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal. Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).

Družbenik, ki družbo v celoti obvladuje (ima v lasti njen 100% delež), v pravnem prometu s tretjimi nastopa z legitimnostjo (če ne že legalno) odločevalca o zadevah družbe, in torej tretjim daje vtis verodostojnega predstavnika družbe, ki se lahko dogovarja za račun družbe in ki lahko doseže, da bodo odločitve družbe skladne z njegovimi odločitvami.

Zapadlost dolžnikove obveznosti plačila zneska 939.565,46 EUR upniku je odvisna od dejstva oziroma pogoja, navedenega v notarskem zapisu, to je (ne)imenovanja tretjega člana komisije do dne 16. 6. 2023 oziroma (ne)sprejema odločitve komisije do 31. 8. 2023. Prav tak položaj, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, pa ZIZ izrecno predvideva v tretjem do petem odstavku 20.a člena. Določeno je, da se v takem primeru zapadlost dokazuje s pisno izjavo upnika dolžniku, da je terjatev zapadla, oziroma z notarjevim obvestilom o zapadlosti. Po stališču Vrhovnega sodišča RS niti v primeru, ko zapadlost terjatve ne izhaja že iz notarskega zapisa, zahteva po predložitvi izjave o zapadlosti oziroma obvestila notarja ne velja absolutno. Na način iz tretjega do petega odstavka 20.a člena ZIZ mora upnik zapadlost terjatve dokazovati, ko z izjavo o zapadlosti uresniči določeno oblikovalno upravičenje, ne pa tudi, ko je zapadlost odvisna le od nastopa določenega negativnega dejstva, ki izhaja že iz samega notarskega zapisa. Takrat zadošča, da upnik v predlogu za izvršbo navede, da je negativno dejstvo nastopilo. Dolžnikov po

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Sodišče lahko ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni. To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve. Ne bi bilo prav, da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev. Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika. V primerih, v katerih je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Ker si sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek, ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica.

Ker sta si pogodbenici izvedbo posla razdelili na pol, vsaka pa naj bi bila deležna tudi polovice njegovih čistih koristi, pri čemer je celotno naročnikovo plačilo prejela toženka, je bilo pravno dosledno, da sta ugotovili seštevek vrednosti vseh svojih dobav naročniku (po cenah, ki sta jih bili dogovorili med seboj), s postavko "razlika v nabavi" upoštevali, da obe nista izvedli natanko polovice posla, in se s to postavko ravno v tem izenačili, nazadnje pa upoštevali, koliko je tožnica toženki že zaračunala (toženka je banki že vse) in koliko ji je zato še upravičena zaračunati. Ko je takšno njuno skupno rekapitulacijo sprejelo sodišče prve stopnje, je tudi samo pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni tako kvalificiralo, je bil ta obračun, katerega vsebino je ugotovilo, po oceni pritožbenega sodišča poravnava v smislu prvega odstavka 1050. člena OZ.

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženk

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Z zastaranjem izpolnitvenega zahtevka je obenem ugasnilo tudi tožnikovo upravičenje, da odstopi od pogodbe zaradi neizpolnitve. Ker je bila tožnikova izjava o odstopu podana leta 2020, tj. šest let po zastaranju izpolnitvenega zahtevka, je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik veljavno odstopil od pogodbe.

Predelavo je opravila tožena stranka sama, nanjo tožeča ni imela vpliva, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko. Nepooblaščen poseg v stvar (najmanj to, da je bila glavna ročka za vklop twin diska porezana in da se je na sklopki nekaj varilo) namreč lahko izključi garancijo. Ker gre za ravnanje v sferi toženca, bi on moral izkazati, da bi do okvare prišlo kljub njegovim posegom.

Predlog se zavrne.

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ), pri čemer pa se dolg ne pripozna le z upniku dano izjavo, marveč se dolg lahko pripozna tudi posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ).

Glede na obstoj dogovora med strankama ni šlo za nedopustno poslovodstvo brez naročila, kot to pritožbeno zatrjuje toženka. Ob tako jasno določeni vsebini pogodbene obveznosti toženka s pritožbenimi polemiziranji glede tipa pogodbe ne more uspeti, saj relevantnih navedb glede tega v postopku na prvi stopnji ni podala.

Prvi odstavek 20.a člena ZIZ določa dva pogoja za izvršljivost notarskega zapisa. Dolžnik mora v njem soglašati z njegovo neposredno izvršljivostjo (prvi pogoj) in terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, mora biti zapadla (drugi pogoj). Po drugem odstavku 20.a člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku (tretji odstavek 20.a člena ZIZ). Ker zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, je za presojo, katera (pravna) dejstva povzročijo zapadlost terjatve, potrebno uporabiti pravila obligacijskega prava.

Dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek pod pogojem, da bo uspela s svojimi prizadevanji za izterjavo terjatev, ki jih ima do svojega naročnika v Nemčiji, ter se v ta namen s poravnavo zavezala, da bo pričela s sodnimi postopki za izterjavo svojih terjatev, ki jih ima do svojega naročnika, ureja plačilo, ki je vezano na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da tožena stranka svojega dela obveznosti iz poravnave sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo obveznosti odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev. Okoliščine, ki jih tožena stranka zatrjuje z namenom razbremeniti se pogodbene obveznosti, da so z vložitvijo tožbe zoper njenega dolžnika v Nemčiji povezani visoki stroški in da je negotov tudi njen uspeh v postopku izterjave, niso takšne, da bi objektivno onemogočale izpolnitev oziroma predstavljale razlog nemožnosti izpolnitve obveznosti. Gre za okoliščine

Tožnici sta v tej pravdi postavili povsem sklepčno in zadostno trditveno podlago, ki je vključevala in trditve, da bi lahko z minimalnimi stroški nepremičnino usposobili za oddajo sami (op. kakšnih konkretnih nasprotnih trditev v tej smeri toženec sploh ni podal), in zatrjevanja, da je predmet oddajanja lahko tudi nedokončana nepremičnina, pri čemer je vložek stvar pogodbenega odnosa med najemnikom in najemodajalcem. V pritožbi omenjena „predpostavka“ vložka v višini 22.881,94 EUR torej glede na povedano ni samo predpostavka. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da za znižanje uporabnine za stroške zavarovanja (po oceni izvedenca 200,00 EUR letno), stroške iz naslova NUSZ (po oceni izvedenca 146,89 EUR letno) in stroške investicijskega vzdrževanja (po oceni izvedenca 600,00 EUR letno) ni nobene podlage je sicer kratka, a zadostna, da jo je mogoče pritožbeno preizkusiti in ne gre za že omenjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi podlage, da bi bilo treba povprečno tržno najemnino, ki je ekvivalent toženčeve obogatitve oziroma koristi, znižati za omenjene stroške. Zaključek sodišča prve stopnje, da v pretežnem d

Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da so v obravnavanem primeru pogodbena določila jasna in razumljiva, je tudi pravilen zaključek, da za njihovo uporabo ni potrebna nobena (interpretativna) razlaga, niti razlaga v korist stranke, ki ni pripravila pogodbe. Pri navidezni pogodbi obe stranki hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, toženec v trditveni podlagi ni navajal, da so vsi pogodbeniki želeli nekaj drugega od tistega, kar je navedeno v Pogodbi.

Od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo, se pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje enači zapadlost terjatve z dolžniško zamudo. Načeloma pa, in kar je bistveno, da obveznost nedvomno dospe v plačilo z upnikovim zahtevkom (ali opominom), kar pomeni, da bi obravnavana terjatev tožnika kot upnika dospela v plačilo najkasneje ob vložitvi te tožbe.