UPRS Sodba IV U 48/2022-18

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-51442/2021-1 z dne 10. 8. 2021 je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ prve stopnje ali davčni organ), odločilo, da se zoper dolžnika A. A. (v nadaljevanju dolžnik, pritožnik ali tožnik) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, ki na dan 10. 8. 2021 obsega glavnico v znesku 47.525,52 EUR, zamudne obresti v znesku 27.276,04 EUR in stroške sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj 74.811,56 EUR (1. točka izreka sklepa). V nadaljnjih točkah izreka je prvostopenjski organ odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A., d. d., pri čemer je navajal zakonske določbe o prejemih, ki so izvzeti iz izvršbe, in omejitvah izvršbe, navajal je zakonske dolžnosti dolžnikovega dolžnika. Izrek vsebuje tudi navedbo 316. izvršilnih naslovov, na podlagi katerih je izdan obravnavani sklep o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za glavnico in obresti so obračuni prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 3. 2019 iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, nadalje obračuni davčnih odtegljajev (davkov in prispevkov) od dohodkov iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2013, prav tako iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, za odmerjene stroške pa je kot izvršilni naslov naveden izpodbijani sklep.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Glede izterjave obresti se davčni organ sklicuje na prvi, tretji in četrti odstavek 96. člena ZDavP-2. Navaja, da se od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, od zapadlosti dolga naprej obračunajo zamudne obresti.

3Davčni organ nadalje pojasni, da so v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz 159. člena ZDavP-2, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec. Poleg tega banka oziroma hranilnica upošteva tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Navedene omejitve veljajo le za prejemke, ki so nakazani za tekoči mesec. Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezen mesec (četrti odstavek 160. člena ZDavP-2). V nadaljevanju obrazložitve davčni organ navaja dolžnosti dolžnikovega dolžnika in se sklicuje na določbe ZDavP-2.

4Po pritožbi dolžnika je tožena stranka kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. DT-499-29-452/2021-6 z dne 18. 3. 2022 pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

5Iz odločbe organa druge stopnje izhaja, da se poleg stroškov izpodbijanega sklepa terja še pritožnikov dolg iz naslova različnih prispevkov za socialno varnost na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje od septembra 2013 do marca 2019 in dolg iz naslova različnih davkov in prispevkov na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodka iz delovnega razmerja REK-1 za obdobje od septembra 2013 do decembra 2013.

6V zvezi s pritožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na postopek osebnega stečaja nad njim, organ druge stopnje ugotavlja, da je bil nad pritožnikom 5. 3. 2019 pri Okrožnem sodišču v Celju začet postopek osebnega stečaja, ki je tekel pod opr. št. St ... Navedeni osebni stečaj je bil končan s sklepom o končanju postopka osebnega stečaja z dne 10. 12. 2020 brez razdelitve upnikom, saj je stečajna masa zadoščala zgolj za povrnitev založenih stroškov postopka Republiki Sloveniji. Okrožno sodišče v Celju je v postopku osebnega stečaja 16. 11. 2020 izdalo sklep o odpustu obveznosti. Organ druge stopnje navaja, da iz izreka tega sklepa izhaja, da so mu bile v postopku osebnega stečaja odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 5. 3. 2019, razen tistih, ki so izvzete iz odpusta obveznosti po drugem odstavku 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Upoštevajoč navedene zakonske določbe drugostopenjski organ ugotavlja, da odpust obveznosti v obravnavanem primeru ne učinkuje na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike in iz naslova davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec plače obračunati ali plačati hkrati z izplačili plače, nadomestila plače ali odpravnine, kar vse se terja z izpodbijanim sklepom. Te obveznosti imajo skladno s 6. točko prvega odstavka (davki in prispevki, ki jih mora plačati delodajalec) in v skladu z drugim odstavkom (prispevki za socialno varnost za zasebnike) 21. člena ZFPPIPP položaj prednostnih terjatev in so v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja.

7Glede ugovora, da je potrebno predmetni postopek davčne izvršbe ustaviti, ker je objektivno gledano pritožnik neplačevit, se organ druge stopnje sklicuje na 143. člen ZDavP-2. Navaja, da v kolikor ima davčni dolžnik kakšno premoženje, torej sredstvo ali predmet izvršbe, in so izpolnjeni pogoji iz 143. člena ZDavP-2 za začetek postopka davčne izvršbe, davčni organ to začne na tistem izvršilnem sredstvu ali predmetu, ki je najmanj neugoden za davčnega dolžnika in šele z opravo izvršbe se potem pokaže, ali je ta dovoljena davčna izvršba bila uspešna. Pojasni še, da so razlogi za ustavitev izvršbe navedeni v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, katerega vsebino povzame, nakar ugotovi, da med razlogi za ustavitev postopka izvršbe ni nezmožnosti plačila davčnega dolga.

8Organ druge stopnje še navede, da je preizkusil sklep v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa tudi v smislu drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in ugotavlja, da v postopku niso bila bistveno kršena pravila postopka, niti ni bil kršen materialni zakon.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

9Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odpravi in postopek zoper tožnika ustavi. Podredno predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa organa prve stopnje in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati s primarnim in podrednim zahtevkom predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

10Tožnik navaja, da je upokojenec in prejema skromne prihodke, zaradi česar plačila davčnega dolga ni zmožen, zato tudi postopek predmetne izvršbe ni smiseln in ga je potrebno ustaviti. Tožnik ne razpolaga z nobenim premoženjem, s katerim bi lahko dolg kakorkoli poplačal. Poleg tega je bil tožnik do nedavnega v postopku osebnega stečaja, kjer so mu bile obveznosti, ki so nastale do 5. 3. 2019, odpuščene. Sklicuje se na 408. člen ZFPPIPP in navaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne pa tudi za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za prispevke za zasebnike, ti prispevki pa niso prispevki iz navedenih členov, odpust obveznosti za terjatve iz tega naslova nedvomno učinkuje. Za primer, da mu sodišče ne bi sledilo, da so bile terjane obveznosti odpuščene v stečajnem postopku, pa tožnik zatrjuje, da organ prve stopnje nezakonito izterjuje tudi pripadajoče zamudne obresti in stroške. Meni, da iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne izhaja, da bi predstavljale prednostne terjatve, na katere odpust ne bi učinkoval, tudi terjatve iz naslova zamudnih obresti zaradi neplačila po organu zatrjevanih prednostnih terjatev, na katere odpust obveznosti, sprejet v stečajnem postopku, ne bi vplival.

11Tožnik še navaja, da iz previdnosti uveljavlja tudi ugovor zastaranja po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2, ki določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se izterjujejo terjatve v obdobju od leta 2013 do 2019, kar upoštevaje zgoraj navedeni člen ZDavP-2 pomeni, da so terjatve od zaporedne št. 1 do vključno zaporedne št. 143 zastarale.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so v konkretni zadevi predmet izterjave obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike po obračunih prispevkov za socialno varnost za zasebnike in prispevki, ki jih mora izplačevalec plače obračunati ali izplačati hkrati z izplačili plače, nadomestila plače ali odpravnine. Tožena stranka vztraja, da imajo te obveznosti v skladu s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP položaj prednostnih terjatev in so na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja. Tožena stranka prereka tožbeno navedbo, da zamudne obresti, obračunane od terjanih prispevkov, ne predstavljajo prednostnih terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, za katere odpust obveznosti ne učinkuje. Sklicuje se na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 in navaja, da so obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka 3. člena ZDavP-2 in kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti.

13Tožena stranka opozarja, da tožnik ugovor zastaranja prvič uveljavlja šele v tožbi in ne navede razlogov za to, zakaj tega ugovora ni uveljavljal že v pritožbi, ko po mnenju tožene stranke ni bilo nobene ovire, da tega ne bi storil. Zato ta ugovor predstavlja tožbeno novoto, ki naj je sodišče ne upošteva kot tožbeni razlog. Nadalje pa navaja, da je ugovor zastaranja neutemeljen. Obveznosti pod zaporednimi št. 1 do 143 tabele v točki 4 izreka izpodbijanega sklepa niso zastarale. Pod zaporedno št. 1 tabele je naveden izpodbijani prvostopenjski sklep z dne 10. 8. 2021, ki predstavlja izvršilni naslov za stroške davčne izvršbe v predmetni zadevi, in zanj ne relativni ne absolutni zastaralni rok še ni potekel, saj je ta terjatev postala izvršljiva šele z vročitvijo tega sklepa dne 27. 8. 2021. Zastaranje davčnih obveznosti pod zaporednimi št. od 2 do 143 in tudi preostalih terjatev je bilo v skladu z določbo petega odstavka 126. člena ZDavP-2 zadržano za čas trajanja postopka osebnega stečaja nad pritožnikom, ki je pred Okrožnim sodiščem v Celju tekel pod opr. št. St ... od 5. 3. 2019 do 31. 12. 2020. Relativni zastaralni rok za izterjavo davčnih obveznosti pod zaporednimi št. od 2 do 81 je bil pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožnikom pretrgan z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 42914-2752/2014-1 04-3201-03 z dne 18. 3. 2014, ki je bil tožniku vročen 19. 3. 2014, kot izhaja iz vročilnice k temu sklepu, ki se nahaja v spisovni dokumentaciji. Nadaljnje pretrganje zastaranja pravice do izterjave teh istih in tudi drugih do 5. 3. 2019 že izterljivih terjatev je nastopilo s prijavo teh terjatev v postopku osebnega stečaja, ki je tekel nad tožnikom. Prijava terjatev je bila opravljena 4. 6. 2019. Za terjatve pod zaporednimi št. od 82 do 143 in za ostale obveznosti po izpodbijanem sklepu pa do dneva njegove vročitve tožniku 27. 8. 2021 ni potekel ne relativni ne absolutni zastaralni rok, saj je bilo zastaranje skladno s petim in šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 zadržano za čas, ko je trajal postopek osebnega stečaja nad dolžnikom (od 5. 3. 2019 do 31. 12. 2020) in skladno z določbo 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka osebnega stečaja zoper tožnika ni bilo dovoljeno izdati sklepa o davčni izvršbi.

14Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2022 vztraja pri svojih navedbah, da sklep o odpustu obveznosti v konkretni zadevi učinkuje tako, da so odpuščeni tako glavnica kot obresti in te obveznosti niso izvzete iz odpusta obveznosti. Glede navedb tožene stranke, ki se nanašajo na zastaranje, navaja, da se tožena stranka sklicuje na sklep št. DT 42914-2752/2014-1 04-3201-03 z dne 18. 3. 2014 in na vročilnico, pri čemer ničesar od navedenega ne predloži.

15Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2024 ponovi svoje stališče, da odpust obveznosti ne zajema zakonskih zamudnih obresti. Predloži tudi dokaz, ki se nanaša na pretrganje zastaranja njene terjatve in na katerega se je sklicevala v odgovoru na tožbo.

Odločanje brez glavne obravnave

16Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da lahko odloči le na podlagi listin, obe stranki pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

17Tožba ni utemeljena.

18Sodišče glede na neizpodbijane ugotovitve organov prve in druge stopnje ugotavlja, da je 5. 3. 2019 pri Okrožnem sodišču v Celju pod št. St ... začet postopek osebnega stečaja nad tožnikom, ki je bil pravnomočno končan 18. 12. 2020. V okviru omenjenega postopka osebnega stečaja je Okrožno sodišče v Celju izdalo tudi sklep z dne 16. 11. 2020 o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen 30. 5. 2020. Sodišče sledi toženi stranki, ki kot pritožbeni organ v odločbi št. DT-499-29-452/2021-6 z dne 18. 3. 2022 navede, da je v izreku navedenega sklepa o odpustu obveznosti stečajno sodišče odločilo, da se tožniku kot stečajnemu dolžniku odpustijo obveznosti in da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 5. 3. 2019, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Tožnik teh ugotovitev o vsebini izreka sklepa o odpustu obveznosti ne prereka.

19Po zaključenem stečajnem postopku je davčni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-51442/2021-1 z dne 10. 8. 2021. Iz izreka navedenega sklepa izhaja, da so predmet davčne izvršbe poleg stroškov postopka davčne izvršbe terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike (za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 3. 2019) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja REK-1 (za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2013) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

20Izhajajoč iz tožbenih navedb je predmet presoje v tem upravnem sporu, ali in v kakšnem obsegu te terjatve predstavljajo terjatve, ki so na podlagi določb ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti. Tožnik v tožbi pravilno navaja, da so mu bile v postopku osebnega stečaja obveznosti, ki so nastale do 5. 3. 2019, odpuščene. Tožnik ob teh tožbenih navedbah prezre, da stečajno sodišče iz odpusta obveznosti izvzame terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, a se tega tožnik očitno zaveda, saj je navedeno določilo in njegovo učinkovanje v ospredju tožbenih navedb. Tožnik ugovarja, da prispevki za zasebnike niso prispevki iz prvega in drugega člena 21. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, za katere glede na drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne velja. Glede na tožbene navedbe sodišče šteje, da za tožnika tožbeno ni sporno, da terjatve iz naslova davčnih odtegljajev (davkov in prispevkov) od dohodkov iz delovnega razmerja (REK-1) sodijo med terjatve po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, na katere odpust obveznosti ne učinkuje.

21Terjatve, za katere odpust obveznosti učinkuje oziroma ne učinkuje, torej določa 408. člen ZFPPIPP. Tako prvi odstavek tega določila določa, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Sporna je uporaba drugega odstavka tega člena, ki med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za zavarovano terjatev iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona, za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Tožena stranka pravilno pojasni, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, sodijo v 6. točko prvega odstavka 21. člena (terjatve iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja)¹ in v drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP (terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike).² Tožnikove trditve, da odpust obveznosti učinkuje tudi na prispevke za zasebnike, nimajo opore v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP. Ta določba ureja terjatve za prispevke, ne da bi določala, da ne velja za določene skupine prispevkov oziroma zavezancev. Določba je tako jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnik, da citirane zakonske določbe ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. V primeru odpusta obveznosti navedeno pomeni, da so iz odpusta obveznosti izvzeti vsi prispevki, tudi prispevki za zasebnike. Sodišče dodaja, da sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik,³ ne podpira njegovega stališča, saj se ne opredeljuje do učinka odpusta obveznosti na terjatve iz naslova prispevkov za socialno varstvo za zasebnike. Nasprotno pa iz ustaljene upravnosodne prakse glede učinkovanja odpusta obveznosti za prispevke za zasebnike izhaja stališče, ki ga v tej zadevi zagovarja sodišče in do katerega se je v upravnem postopku pravilno opredelila tudi tožena stranka.⁴

22Stališče sodišča, da odpust obveznosti, o katerem je bilo odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St ... z dne 16. 11. 2020, ne obsega nobene od terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, ima za posledico, da odpust obveznosti ne učinkuje niti za zakonske zamudne obresti od takšnih terjatev. Sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, da so po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih je organ prve stopnje utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Takšno stališče potrjuje tudi večinska upravnosodna praksa.⁵ Res je, da Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevi UPRS sodba I U 2386/2017-9 z dne 22. 5. 2018, na katero se sklicuje tožnik, zavzame drugačno stališče, vendar gre za osamljeno sodno prakso, ki ne upošteva akcesorne narave obresti in izrecne določbe četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2.

23Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se terjatev v višini 10,00 EUR iz naslova stroškov nanaša na stroške izdaje izpodbijanega sklepa, česar tožnik ne prereka. Stroški so tako nastali z izdajo izpodbijanega sklepa, kar je 10. 8. 2021. Odpust obveznosti po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St ... z dne 16. 11. 2020 učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 5. 3. 2019 (razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP). Ker je terjatev iz naslova stroškov postopka nastala kasneje, je jasno, da sklep o odpustu obveznosti nanjo ne vpliva.

24Tožnik tudi v tožbi vztraja pri navedbah, da je upokojenec s skromnimi prihodki, zaradi česar ni zmožen plačila davčnega dolga. Meni, da je iz navedenega razloga treba postopek izvršbe ustaviti. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v fazi odločanja o pritožbi obravnavala ta ugovor in s pravilnimi razlogi utemeljila svoj sklep, da ugovor glede premoženjskega stanja ni utemeljen in ni zakonski razlog za ustavitev postopka. Sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in ne navaja svojih razlogov, saj jih je tožena stranka izčrpno pojasnila (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

25Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi podaja tudi ugovor zastaranja. Sodišče pritrjuje toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo opozarja, da tožnik ugovor zastaranja prvič uveljavlja šele v tožbi, vendar navedeno še ne pomeni nedovoljene tožbene novote, kakor zatrjuje tožena stranka. Nobenega dvoma ni o tem, da tožnik v upravnem postopku (v pritožbi zoper izpodbijani sklep) ugovora zastaranja ni uveljavljal, vendar je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ugovor zastaranja ugovor materialnega prava, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je že zavzelo stališče, da je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.⁶ Vendar pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah poudari tudi, da je materialnopravni ugovor zastaranja treba presojati z vidika procesnih določb o časovnih omejitvah navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki veljajo v posameznem postopku. Ugovor zastaranja je tako lahko podan kadarkoli do izdaje odločbe, vendar pa je treba dejstva, od katerih je odvisna odločitev o ugovoru, in dokaze zanje, navajati oziroma predložiti pravočasno glede na procesno zakonodajo.⁷

26Zastaranje izterjave davka ureja tretji odstavek 125. člena ZDavP-2. Določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok).⁸ V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Za presojo zastaranja izterjave davka pa je pomemben še 126. člen ZDavP-2, ki se nanaša na pretrganje in zadržanje zastaranja. Določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (peti odstavek). Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (absolutni zastaralni rok). V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek).

27Iz zgoraj citiranih določb ZDavP-2 izhaja, da so pravno odločilna dejstva pri ugovoru zastaranja dejstva, ki se nanašajo na trenutek začetka teka zastaranja in na kasnejše okoliščine, ki vplivajo na pretrganje in zadržanje zastaranja. Pri tem je sodišče v upravnem sporu omejeno s postopkovnimi pravili, ki omogočajo le omejeno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Upravni postopek je oprt na ureditev, v skladu s katero lahko upravni organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Sankcije za opustitev teh določb v upravnem sporu določa tretji odstavek 20. člena ZUS-1, po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Nadalje 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

28Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku (v pritožbi zoper izpodbijani sklep o izvršbi) ne navede nobenih pravno odločilnih dejstev, ki bi omogočala pravni zaključek o zastaranju njegove obveznosti, ki je predmet izpodbijanega sklepa. To pomeni, da bi tožnik smel v tožbi za presojo zastaranja pomembna dejstva navajati zgolj ob pogojih iz 52. člena ZUS-1, vendar sodišče ugotavlja, da tožnik niti v tožbi in niti v pripravljalni vlogi sploh ne navede pravno pomembnih dejstev. V tožbi navede le, da se izterjujejo terjatve v obdobju od leta 2013 do 2019, te navedbe pa same po sebi ne zadostujejo niti za ugotovitev dejstev glede začetka teka relativnega zastaralnega roka, ki je odvisen od nastopa izvršljivosti. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnik podal povsem neobrazložen ugovor zastaranja, saj ni zmogel trditvenega bremena za utemeljitev svojega ugovora.

29V teoriji in sodni praksi velja enotno stališče, da dejansko podlago za odločanje predstavljajo vse relevantne navedbe obeh strank. Sodišče je zato tehtalo tudi, ali je o utemeljenosti ugovora mogoče odločiti na podlagi ugotovitev in navedb upravnega organa. Nedvomno iz izpodbijanega sklepa o izvršbi izhaja izvršljivost posameznega izvršilnega naslova in s tem začetek teka relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Sodišče ugotavlja, da je najstarejši izvršilni naslov postal izvršljiv 16. 10. 2013, kar pomeni, da ob izdaji izpodbijanega sklepa o izvršbi absolutni zastaralni rok še ni potekel. Sodišče načelno pritrjuje tožniku, da bi za terjatve od zaporedne št. 2 do zaporedne št. 143 ob izdaji izpodbijanega sklepa lahko potekel relativen rok za zastaranje, saj so izvršilni naslovi zanje postali izvršljivi od 16. 10. 2013 do 16. 7. 2016, vendar zgolj podatek o izvršljivosti izvršilnega naslova ne zadostuje za to, da bi sodišče o tem lahko z gotovostjo sklepalo. Na tek relativnega roka za zastaranje namreč vplivajo okoliščine, ki imajo za posledico pretrganje ali zadržanje zastaralnega roka. Tožnik o tem, ali so takšne okoliščine nastopile, izrecno ne navede ničesar ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu. Tudi organa prve in druge stopnje v svojih odločbah nista ugotavljala dejanskega stanja glede zastaranja in se zato nista določno opredelila do (ne)obstoja dejstev, ki vplivajo na pretrganje ali zadržanje zastaranja. Edini relevanten tovrstni podatek navede tožena stranka v svoji odločbi, ko povzema kronologijo osebnega stečaja nad tožnikom kot stečajnim dolžnikom. Sodišče tako na podlagi obrazložitve odločbe tožene stranke ugotavlja, da je zoper tožnika v obdobju od 5. 3. 2019 do 10. 12. 2020 tekel postopek osebnega stečaja, kar ima za posledico zadržanje zastaranja (249. člen ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2).

30V konkretni zadevi sodišče ob soglasju strank, da se glavna obravnava ne opravi, odloča na podlagi listin (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Čeprav v odločbah organov prve in druge stopnje ni razlogov o zastaranju terjanih terjatev, pa sodišče po pregledu spisovnega gradiva upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka v okviru postopka odločanja o pritožbi ugotavljala dejansko stanje v zvezi z zastaranjem. Tožena stranka je namreč pred odločitvijo o pritožbi pozvala organ prve stopnje, da posreduje vso dokumentacijo, ki vpliva na pretrganje relativnega zastaralnega roka. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je pridobila več sklepov davčnega organa o izvršbi zoper tožnika kot davčnega dolžnika,⁹ že predhodno pa se je med spisovno dokumentacijo nahajal sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 92/2016 z dne 12. 12. 2016, ki se nanaša na tožnika kot dolžnika. V spisu se nahaja tudi elektronska korespondenca z dne 20. 3. 2022, v kateri pošiljateljica C. C. navaja, da po preverjanju sklepa št. DT 42914-2752/2014-1 04-3201-03 z dne 18. 3. 2014 ugotavlja, da so v njem navedeni vsi izvršilni naslovi, ki so v izpodbijanem sklepu navedeni pod zaporednimi št. od 2 do 81. Poleg tega sodišče po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da so v sklepu št. DT 42914-2752/2014-1 04-3201-03 z dne 18. 3. 2014 lastnoročni zapiski pri posameznem izvršilnem naslovu, ki kažejo na primerjavo z izvršilnimi naslovi, zajetimi v izpodbijanem sklepu o izvršbi.

31Sodišče ugotavlja, da se tožnik v upravnem sporu sklicuje na zastaranje, vendar sam pravočasno (v pritožbi) ali v upravnem sporu ob uporabi tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 ne navede dejstev, potrebnih za presojo zastaranja. Pravzaprav tožnik pravno odločilnih dejstev (tudi prepoznih) sploh ne navede. Vseh pravno odločilnih dejstev sodišče ni moglo ugotoviti niti na podlagi navedb organov prve in druge stopnje v odločbah, ki so predmet tega upravnega spora. Sodišče sicer ni prezrlo, da tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja pomembna dejstva, ki se nanašajo na pretrganje in zadržanje zastaranja, in naknadno predloži še dokaz za svoje navedbe, vendar se sodišče nanje ni oprlo, ker gre (z izjemo podatkov o začetku in zaključku osebnega stečaja) za nova dejstva, katerih navajanje je v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 in je tožena stranka z njihovim navajanjem prekludirana. Na podlagi pregleda upravnega spisa namreč sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri reševanju pritožbe ukvarjala z vprašanjem relativnega zastaranja, kar pomeni, da bi lahko že v svoji odločbi o pritožbi navajala dejstva in dokaze o tem, pa tega ni storila. Po navedenem sodišče ugotavlja, da ugovor zastaranja glede na pravočasne navedbe strank ni dovolj substanciran, da bi sodišče lahko opravilo njegovo presojo.

32Sodišče še dodaja, da organ druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUP preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Tožena stranka v izdani odločbi navede, da je opravila (tudi) preizkus po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 247. člena ZUP in da ugotavlja, da v postopku ni bil kršen materialni zakon. Iz spisovne dokumentacije upravnega spisa pa je razbrati, da je ta uradni preizkus obsegal tudi ugotavljanje zastaranja terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa, saj sam tožnik ugovora zastaranja v upravnem postopku ni podal.

33Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in zakonit. Utemeljen je iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in ki jih je tožena stranka, ki se je pravilno opredelila do tožnikovih pritožbenih navedb, ki so še aktualne v tem upravnem sporu, dodatno argumentirala v drugostopenjski odločbi. Po navedenem je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

34Tožnik zahteva povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je odločilo, da jih trpi sam. Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ V skladu s 6. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP so prednostne terjatve nezavarovane terjatve iz naslova davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili iz 1.,2., 4. in 5. točke prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP, ki se nanašajo na plače oziroma nadomestila plač pred začetkom postopka insolventnosti in po začetku stečajnega postopka do odpovednega roka, neizplačane odpravnine pred začetkom stečajnega postopka in zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani upravitelja.
² V skladu z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP so prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.
³ UPRS sodba I U 1512/2015 z dne 12. 4. 2016.
⁴ Prim. UPRS sodba II U 50/2020-3 z dne 7. 12. 2022, UPRS sodba II U 120/2017-9 z dne 15. 5. 2019, UPRS sodba I U 913/2019-9 z dne 30. 3. 2021, UPRS sodba I U 1916/2019-15 z dne 30. 12. 2020, UPRS sodba II U 394/2017-10 z dne 11. 6. 2019, UPRS sodba I U 2505/2018-7 z dne 19. 11. 2019.
⁵ Prim. UPRS sodba II U 50/2020-13 z dne 7. 12. 2022, UPRS sodba I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, UPRS sodba I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021, UPRS sodba I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020, UPRS sodba I U 1401/2019-13 z dne 16. 3. 2021.
⁶ Tako VSRS sklep X Ips 40/2022 z dne 13. 9. 2023 in VSRS sklep X Ips 17/2022 z dne 7. 6. 2023.
⁷ Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 202/2016 z dne 21. 6. 2018, VSRS sodba III Ips 22/2009 z dne 28. 2. 2012, VSRS sklep II Ips 269/2013 z dne 19. 11. 2015, VSRS sodba II Ips 947/2014 z dne 4. 2. 2014, VSRS sklep II Ips 30/2022 z dne 27. 7. 2022.
⁸ Zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 začne teči po izvršljivosti odločbe. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že v več sodbah, npr. X Ips 340/2016 z dne 19. 12. 2019, X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015, X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013 in druge.
⁹ Gre za sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 42914-2752/2014-1 04-3201-03 z dne 18. 3. 2014 z vročilnico, sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-97740/2014-1 04-3201-13 z dne 9. 12. 2014, sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-56947/2015-1 04-720-08 z dne 28. 10. 2015 in sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-106018/2016-1 04-710-19 z dne 2. 8. 2016.