383. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.

Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve.

Ker je z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena in ker je stečajni dolžnik procesno sposoben le v mejah svoje poslovne sposobnosti, je odločitev o tem, ali lahko stečajni dolžnik procesna dejanja opravlja samostojno, odvisna od odgovora na vprašanje, ali je predmet postopka premoženje, ki spada v stečajno maso oziroma lahko vpliva na njen obseg.

Položaj, ko se je nad dolžnikom pred vložitvijo predloga za izvršbo začel postopek zaradi insolventnosti, ZFPPIPP izrecno ureja v prvem odstavku 131. člena, ki se glede na 383. člen ZFPPIPP uporablja tudi za postopek osebnega stečaja. Izvršilnemu sodišču navedena določba prepoveduje, da bi po začetku postopka zaradi insolventnosti zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi ali zavarovanju. Izjeme od tega pravila so za dovolitev izvršbe določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, v osebnem stečaju pa še v 390. člena ZFPPIPP. V obravnavani zadevi upnik ne zahteva izvršbe za terjatev, ki se po 390. členu ZFPPIPP poplača iz stečajne mase prednostno, zato ostane še presoja, ali gre za katero od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Odgovor je negativen. Po navedeni določbi je namreč po začetku postopka zaradi insolventnosti sklep o izvršbi dopustno izdati le, ko gre za izvršbo na podlagi odločb, naštetih v 1. do 4. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Ni pa v ZFPPIPP predvideno, da bi bilo po začetku postopka zaradi insolventnosti dopustno izdati sklep o izvršbi tudi na podlagi verodostojne listine. Čeprav sicer drži, da začetek stečajnega postopka učinkuje le

Stroški, ki se nanašajo na izvajanje elektronskih komunikacijskih (mobilnih) storitev po sklenjenih naročniških pogodbah, glede na sedanje tehnološko stanje družbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spadajo med te osnovne stroške. Izpolnitelj, ki bi lahko ugotovil, da obveznost ne obstaja, če bi ravnal skrbno, še vedno lahko uveljavlja povračilni zahtevek.

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

V skladu z drugim odstavkom 137. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list Republike Slovenije, št. 102-2972/2023 – ZFPPIPP-H) se spremenjeni 330. člen uporablja tudi v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona. Njegova uporaba za postopek osebnega stečaja ni izvzeta. Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP. Odločitev Ustavnega sodišča, da se prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve vložitve tožbe lahko začne po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, pomeni tudi ustavno skladno razlago tretjega odstavka 330. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, kot sta veljala za postopek osebnega stečaja pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H.

Posebna značilnost postopka osebnega stečaja je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti. Zaradi tega uporaba nekaterih pravnih pravil, ki se uporabljajo v stečajnem postopku nad pravno osebno, ni primerna in je njihova uporaba izključena po drugem odstavku 383. člena ZFPPIPP. Tako se v postopku osebnega stečaja ne uporabljajo določila o prenosu premoženja na druge osebe, ko upniki ne podajo soglasja za prevzem premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti ali je to povezano z nesorazmernimi stroški (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). V postopku osebnega stečaja torej premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti noben od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku, saj ta po končanem stečajnem postopku ne preneha obstajati.

Prvi toženec je v osebnem stečaju. Z začeetkom postopka osebnega stečaja pa je poslovna sposobnost stečajnega dožnika omejena glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe kot tudi iz podatkov spisa, s katerimi Vrhovno sodišče razpolaga, izhaja, da prvega toženca ves čas zastopa stečajna upraviteljica kot njegova zakonita zastopnica: s tem postopkom je torej že seznanjena in je tako imela možnost v njegovem imenu vložiti predlog za dopustitev revizije ali pa sama pooblastiti odvetnika. Zato je ob povedanem Vrhovno sodišče ni pozivalo k odobritvi vloge, ki jo je vložil pravdno nesposoben prvi toženec po odvetniku. Samostojna pravdna dejanja procesno nesposobnega prvega toženca torej ne učinkujejo; predlog je vložil kot nekdo, ki te pravice nima, pa čeprav po odvetniku. Pri tem ni pomembno, da je sodišče druge stopnje sprejelo materialnopravno in procesnopravno nepravilno stališče, da gre v konkretnem primeru za premoženje, ki ne spada v njegovo premoženjsko sfero in da naj bi zato bil poslovno in procesno usposobljen ter tako sposoben sam opravljati procesna dejanja, med drugim tudi pooblastiti odvetnika za vložite

Sodišče določi načrt poteka stečajnega postopka zato, da lahko spremlja potek unovčevanja stečajne mase. Upravitelj mora dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase opravljati v rokih iz načrta poteka stečajnega postopka in o tem redno poročati sodišču (1. in 2. točka 295. člena ZFPPIPP), ki mora na podlagi teh poročil nadzorovati, ali upravitelj opravlja dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase v skladu z načrtom poteka stečajnega postopka (prva alineja 6. točke 295. člena ZFPPIPP). Če se kasneje v stečajnem postopku pokaže, da zaradi zunanjih vzrokov, ki ne izvirajo iz sfere upravitelja, dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče opraviti v rokih iz načrta poteka stečajnega postopka, sodišče ta načrt na predlog upravitelja ustrezno spremeni (tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP).

Upravitelj je do nadomestila za preizkus terjatev iz unovčene stečajne mase upravičen šele po vrnitvi zneska predujma v dobro podračuna sodišča.

Vsa delna plačila so temeljila na sodnih sklepih - zoper vsakega od teh je imel tožnik v postopku (izvršilnem ali stečajnem) na voljo pravno sredstvo. Morebitna nestrinjanja z zneski poplačil bi tožnik tako lahko uveljavljal že bodisi v izvršbi bodisi v stečaju, a pritožbe (ugovora) ni vložil. Glede sklepa o utesnitvi, glede katerega pritožba navaja, da bi bil izdan v stečaju, če bi tožena stranka obvestila o prejetem plačilu iz izvršbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v stečajnem postopku takega sklepa sodišče v nasprotju z izvršilnim postopkom ne izda, ampak se morebitna delna plačila upoštevajo pri končni delitvi. Kot je razvidno iz spisa in e-korespondence med stečajno upraviteljico in toženo stranko, je bil očitno to tudi razlog, da se je stečajna upraviteljica obrnila na toženo stranko (stečajnega upnika), da posreduje izračun odprte terjatve.

Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovan

Pravila iz 298.a člena ZFPPIPP se uporabljajo, če je po stanju ob začetku stečajnega postopka na nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, in je ta lastninska pravica omejena z vknjiženo hipoteko, katere vknjižba je začela učinkovati pred začetkom stečajnega postopka.

Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv. Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP). Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni. Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog,

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče pri odreditvi izpraznitve in izročitve nepremičnine upoštevati dolžničin poseg v njeno pravico do spoštovanja do doma pred pravico upnikov, da pridejo do vsaj delnega poplačila svojih terjatev. Izpraznitev stanovanja in izročitev nepremičnine je za dolžnico (ki je sama vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja) pričakovana posledica, na katero je ob vložitvi predloga tudi morala računati.

Uporaba devetega odstavka 374. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izrecno izključena (5. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Vendar je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vprašanju smiselne uporabe te zakonske določbe v postopku osebnega stečaja upoštevati posebno značilnost tega postopka. Ta je v tem, da fizična oseba, drugače kot pravna oseba, po koncu stečajnega postopka ne preneha in je še naprej nosilec pravic in obveznosti. Prenos na Republiko Slovenijo je smiseln v postopku stečaja nad pravno osebo iz razloga, ker le-ta po njegovem končanju preneha obstajati in zato ne more biti več imetnica nobene vrste premoženja. Prav iz tega razloga so z namenom končanja postopka stečaja nad pravno osebo v 374. členu ZFPPIPP določeni upravičenci za prevzem tistega njenega premoženja, ki ga v stečajnem postopku ni mogoče razdeliti med upnike. Ker bo v obravnavanem primeru stečajni dolžnik po končanem postopku osebnega stečaja še naprej nosilec pravic in obveznosti, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni primerno, da bi se denarno dobroimetje, ki je ostalo pri končni razdelitvi v tako majhnem znesku, da bi z nje

Omejitev procesne sposobnosti toženca kot stečajnega dolžnika velja tudi za predmetno pravdo, ki poteka zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice, ker izid postopka lahko vpliva na obstoj stečajne mase.