408. člen ZFPPIPP

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Neutemeljeno upnica uveljavlja, da je sklep o preizkusu terjatev, izdan v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom, izvršilni naslov. Odločitev, ki ima naravo izvršilnega naslova, se sprejme kvečjemu v sklepu o končanju postopka osebnega stečaja. V primeru, ko je tožnica za uveljavitev svoje terjatve začela pravdni postopek pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki se je končal z izdajo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja pa je bila tožničina terjatev priznana in je bil tudi izdan sklep o odpustu obveznosti, ki na tožničino terjatev ne učinkuje, se določbi prvega in osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP smiselno uporabita tako, da ima upnik lahko še vedno pravni interes za uveljavitev te terjatve v pravdi, ravno zato ker v postopku osebnega stečaja ne more pridobiti izvršilnega naslova.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima glede na ustaljeno in enotno sodno prakso enak učinek kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi, o terjatvi je na ta način odločeno z učinkom pravnomočnosti. Dejstvo, da je v stečaju terjatev priznal stečajni upravitelj in ne osebno tožnica, ne pomeni odločilnega razlikovalnega elementa, saj je bil stečajni upravitelj zakoniti zastopnik tožnice kot stečajne dolžnice in je vsa dejanja opravljal v njenem imenu in za njen račun, kot da bi jih opravila sama (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica v stečajnem postopku ni imela vpliva na priznanje spornih terjatev, da o svojih možnostih ni bila poučena in da je bila zavedena, da je to v pristojnosti stečajnega upravitelja. Tožnica je bila namreč kot stečajna dolžnica stranka stečajnega postopka (1. točka prvega odstavka 385. člena ZFPPIPP) in je v tej vlogi imela na voljo ustrezne mehanizme in pravna sredstva, predvsem možnost prerekanja prijavljene sporne terjatve, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZFPPIPP, in možnost vložitve pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. V tem oziru njena procesna sposobnost v stečajnem

Ne drži, da ima odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja enake učinke, kot sporazumen odpust obveznosti po obligacijskem pravu. Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha samo pravovarstveni zahtevek, in ne tudi materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, lahko dolžnik (prostovoljno) veljavno (pravno učinkovito) izpolni svojo obveznost tudi v delu, v katerem je upnikov pravovarstveni zahtevek prenehal. Če materialno pravno upravičenje upnika in pravni temelj za izpolnitev ne preneha v razmerju do stečajnega dolžnika, ta toliko manj preneha v razmerju do solidarnih dolžnikov, ki niso v postopku osebnega stečaja. Prav tako ni mogoče šteti, da je (za upnika prisilen, ex lege) odpust obveznosti primerljiv konsenzualnemu odpustu dolga. Tudi, če dolžnik želi primerjati institut odpusta obveznost v stečaju z odpustom dolga v obligacijskem pravu, ta na regresne zahtevke sploh nima nikakršnega vpliva.

Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka. Ob upoštevanju pretrganja relativnega zastaralnega roka s sklepoma o davčni izvršbi in upoštevajoč čas zadržanja teka zastaralnega roka zaradi trajanja postopka osebnega stečaja ter epidemije Covid izterjava davčnih obveznosti ni ne relativno in ne absolutno zastarala.

Izterjevana terjatev je odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Odpust obveznosti nanjo ne učinkuje.

Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovan

Namen določbe 383.a člena ZFPPIPP je, da lahko stranka, ki vlaga predlog za začetek postopka osebnega stečaja, kvalificirano pretehta, kakšne bodo zanjo posledice vloženega predloga.

Regresni zahtevek zavarovalnice je odškodninski zahtevek le-te zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje.

Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.

Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.

Zakon nikjer ne določa, da bi se tožba na izpodbijanje odpusta obveznosti morala vložiti znotraj postopka osebnega stečajnega do njegovega zaključka. Po pravnomočno končanem postopku odpusta obveznosti, se namreč običajno postopek osebnega stečaja konča (razen, če je treba unovčiti še kakšno premoženje, ki je spadalo v stečajno maso ob začetku postopka osebnega stečaja ter dokončno poplačati upnike), kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ravno zato zakon veže začetek triletnega roka za vložitev tožbe na izpodbijanje odpusta obveznosti na trenutek pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti (drugi odstavek 411. člena ZFPPIPP). V zvezi s tem je torej neutemeljeno sklicevanje toženke in sodišča prve stopnje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 2329/2019 z dne 11. 3. 2020, iz katere izhaja izhaja, da "... lahko upnik na podlagi 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti,...". V primeru, če bi ZFPPIPP predvidel, da bi morala biti tožba zaradi izpodbijanja odpusta obveznosti vložena do zaključka postopka osebnega stečaja, bi zagotovo v tem primeru predpisal tudi prekinitev postopka (in tedaj bi upnik tožbo moral res vlo

Tudi okoliščina, da je bil tožnik v osebnem stečaju, kjer je bilo odločeno o odpustu obveznosti, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj na terjatve, ki se izterjujejo v predmetni zadevi, odpust ne učinkuje.

Po zaključenem stečajnem postopku je davčni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, po katerem so predmet davčne izvršbe poleg stroškov postopka davčne izvršbe terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja REK-1 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka pravilno pojasni, da terjatve, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, sodijo v 6. točko prvega odstavka 21. člena (terjatve iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja)1 in v drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP (terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike). Tožnikove trditve, da odpust obveznosti učinkuje tudi na prispevke za zasebnike, nimajo opore v drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP. V primeru odpusta obveznosti to pomeni, da so iz odpusta obveznosti izvzeti vsi prispevki, tudi prispevki za zasebnike.

V konkretni zadevi se je obseg pravne dobrote spremenil, še preden se je proti tožniku začel postopek osebnega stečaja, in se do končanja stečaja zoper njega ni spreminjal več, zato je tožnik že od pridobitve položaja stečajnega dolžnika vedel, v kakšnem obsegu bo lahko upravičen do pravne dobrote odpusta obveznosti, če bodo za njen izrek sploh izpolnjeni zakonski pogoji. Ker odpust obveznosti nobene od terjatev, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi (terjani so prispevki za socialno varnost za zasebnike) odpust obveznosti ne učinkuje niti za zakonske zamudne obresti od takšnih terjatev.

Odpust obveznosti ne učinkuje za terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Zamudne obresti in stroški postopka kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožeči stranki.

Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem st

V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano. Dolžnica je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo.

Uporaba novele ZFPPIPP-G ni neustavna oziroma v nasprotju s prepovedjo iz 155. člena Ustave Republike Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP se dolžniku obveznosti odpustijo z izdajo sklepa o odpustu obveznosti in ne že z izdajo sklepa, s katerim se tak postopek začne. Sklep o odpustu obveznosti je zato konstitutivne pravne narave in stečajno sodišče pri odločanju o odpustu obveznosti uporabi materialno pravo, ki velja v času odločitve. Izterjevanja terjatev ima podlago v 7. členu ZOZP. Gre za odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Pritožnik neutemeljeno navaja, da ker gre za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev ni učinkovita. Po prepričanju sodišča druge stopnje predmetno določilo regresa zavarovalnice ne izključuje in sodišče prve stopnje ni širilo izjeme na primere, ki niso določeni kot navaja pritožba. Bistveno za uporabo te določbe je zgolj, da gre za terjatev, ki meri na povrnitev škode, ki je bila povzročena nam