159. člen ZDavP-2

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.

Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

Ugovor zastaranja pravice do izterjave ni utemeljen, saj sodišče na podlagi 125. in 126. člena ZDavP-2 ocenjuje kot pravilno stališče tožene stranke, da od izvršljivosti izvršilnega naslova, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, še ni preteklo 5 let, prav tako pa ni nastopilo absolutno zastaranje (deset let). Neutemeljen je ugovor, da tožena stranka nepravilno izvršuje izpodbijani akt, saj ne upošteva izvzetja iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe na podlagi 160. člena ZDavP-2, saj se navedeni ugovor ne more uveljavljati v postopku, kjer se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Dolžnik upravičenost do višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov ali drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati po zakonu, izkazuje z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, torej banki. Neutemeljen je ugovor, da tožnik kot ukrajinski državljan, ne razume slovenskega jezika in ni razumel izpodbijanega sklepa, ne odločbe o odmeri dohodnine, ter da akta tudi nista bila prevedena v jezik, ki ga tožnik razume.Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume, razen če bi šlo za primer, ko je pri or

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno začel davčno izvršbo ter ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je namreč izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv, tožnik pa terjane obveznosti nedvomno ni poravnal.

Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

Sklep je bil tožnici vročen s fikcijo vročitve po preteku 15 dnevnega roka, ko ji je vročevalec pustil obvestilo, glede na to, da tožnica navedene pošiljke ni prevzela. Prvostopenjski organ je pravilno, v skladu z določili ZUP opravil vročitev izpodbijanega sklepa tožnici.

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

Neugodno finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati določbe drugega odstavka 166. člena ter 159. in 160. člen ZDavP-2.

V 159. členu ZDavP-2 so taksativno našteti denarni prejemki, ki so absolutno izvzeti iz izvršbe. Pri določanju dolžnikovih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, se izhaja predvsem iz načela zaščite dolžnika, saj gre za denarne prejemke, ki jih dolžnik potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb. Na ta način se varuje načelo socialne države in eksistenca dolžnika. Med naštetimi denarnimi prejemki je mogoče med drugim najti prejemke iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in prejemke iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju, ni pa med njimi mogoče najti odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more vplivati na odločitev in po določbah ZDavP-2 (155. člen) tudi ni podlaga za ustavitev davčne izvršbe. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec tudi po izpodbijanem sklepu.

Po 158. členu Ustave Republike Slovenije je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Noben zakon pa ne določa, da bi se lahko v postopkih za plačilo sodnih taks zaradi okoliščin, nastalih po izdaji sodne odločbe, ki bi poslabšale premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje taksnega zavezanca, zahtevala sprememba pravnomočne odločitve. Zato vsebine sklepa o odlogu taksne obveznosti tožeče stranke s 3. 11. 2015, ne glede na navedbe pritožnice, ni več mogoče presojati. Res je, da je bil tožeči stranki v tem postopku po izdaji odločbe o reviziji poslan nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o reviziji. Vendar smisel in namen novega plačilnega naloga, izdanega na podlagi drugega odstavka 14a. člena ZST-1, ni v tem, da bi se taksnemu zavezancu omogočil vnovični preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev že odloženega plačila sodne takse. Namen novega plačilnega naloga je v tem, da se taksnega zavezanca, ki praviloma ne ve, kdaj bo izdana odločba, do katere mu je sodišče odložilo obveznost plačila takse, opozori, da je njegova taksna obveznost zapadla in da se m

V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pri tem pa niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja ter, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal.

Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – sodne odločbe ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnik zato z ugovori, s katerimi ugovarja obstoju kakršnegakoli dolga do Republike Slovenije in s tem (posredno) tudi obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, ne more uspeti.

Izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse sestavine, kot jih predpisuje 151. člen ZDavP-2. Davčna izvršba se v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa predmetnega zneska sodne takse in stroškov izdaje tega sklepa ni plačal, je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno izdal izpodbijani sklep.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da so bila zarubljena pri banki deponirana denarna sredstva, za deponirana denarna sredstva pa ZDavP-2 ne določa izvzetja ali omejitev izvršbe. Sodišče je tudi že (pravnomočno) presodilo, da okoliščina, da so bila ta sredstva dana v zavarovanje kredita, ne predstavlja razloga za izvzetje od izvršbe po drugem odstavku 94. člena ZDavP-2.

Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da se zoper njega izvršba sploh ne bi smela dovoliti, temveč le, da so pri opravljanju izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči.

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora banka, ko sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon.

Tožnik ne ugovarja nepravilnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, pač pa poudarja svojo plačilno nezmožnost ter težko socialno in ekonomsko situacijo. To ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa, pač pa se pri sami izvršbi upošteva, da so posamezni denarni prejemki izvzeti iz izvršbe oziroma je davčna izvršba nanje omejena.

Izpodbijani sklep je izdal pristojen organ na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov, iz katerih je razviden datum izvršljivosti, kar je skladno s 146. členom ZDavP-2. sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Izdan je bil na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, po katerem začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Predmet presoje tega upravnega spora je izdani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, ki pa ga kot takega tožnik pravzaprav niti ne izpodbija z razlogi, ki bi bili za presojo izpodbijanega upravnega akta relevantni.