126. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?" 2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče pravilno štelo, da se 6. člen ZZUSUDJZ ne nanaša na tek zastaralnih rokov?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da se za vračilo brezplačne pravne pomoči po 46. členu ZBPP uporabi materialnopravna pravila o zastaranju, ki sicer veljajo za zastaranje terjatev na povračilo pravdnih stroškov na podlagi pravnomočnih sodb, to je 356. in ostale člene OZ in ne 125. in 126. člen ZDavP-2, čeprav se terjatev terja v postopku davčne izvršbe?

Vložitev tožbe zoper izpodbijana sklepa je vsekakor pravno dejanje, ki zadosti pojmu "drugi posli in dejanja" iz 386. člena ZFPPIPP in ne vpliva na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost v konkretnem primeru ni omejena. Davčni organ je z izpodbijanim sklepom 2021 pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za delno ustavitev izvršbe po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013, saj tožnik ni imel pravnega interesa za ustavitev že ustavljenega postopka izvršbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Z izdajo vsakega od navedenih aktov je bilo zastaranje izterjave davka pretrgano, zato tožnikova navedba, da davčni organ ni opravil nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ne drži. Zastaranje izvršitve terjatve po odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru 061

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da mora biti iz sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe razvidno, kdo je bil predlagatelj in/ali upnik izvršilnega postopka? 2. Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da se za vračilo BPP po 46. členu ZBPP uporabi materialnopravna pravila o zastaranju, ki sicer veljajo za zastaranje terjatev na povračilo pravdnih stroškov na podlagi pravnomočnih sodb, tj. 356. in ostale člene OZ in ne 125. in 126. člen ZDavP-2, čeprav se terjatev terja v postopku davčne izvršbe?

Določba 6. člena ZZUSUDJZ se ne nanaša na zastaralne roke (ne relativne ne absolutne), saj ureja le tek procesnih rokov, tj. rokov za opravljanje procesnih dejanj strank, rokov za izpolnitev materialnih obveznosti strank in tek procesnih rokov, ki veljajo za upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, vključno z instrukcijskimi roki, ki so zakonsko določeni za izdajo upravnih aktov. Prav tako ni bil zadržan tek zastaranja na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZIUJP. Davčna izvršba je bila na podlagi ZIUZEOP zadržana v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, navedeni čas pa se na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v zastaralni rok.

Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna.

Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka. Ob upoštevanju pretrganja relativnega zastaralnega roka s sklepoma o davčni izvršbi in upoštevajoč čas zadržanja teka zastaralnega roka zaradi trajanja postopka osebnega stečaja ter epidemije Covid izterjava davčnih obveznosti ni ne relativno in ne absolutno zastarala.

Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP. Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke, zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstav

Med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2. Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja. Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot t

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ Ali vložitev predloga za zavarovanje na podlagi 243. člena ZIZ pretrga tek zastaranja davčne izvršbe terjatve, ki je s tem sklepom zavarovana? ‒ Kdaj se šteje, da je davčni dolžnik obveščen o uradnem dejanju, ki pretrga zastaranje v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2, kadar davčni organ predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini?

Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ. ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.

Ni podana procesna ovira res iudicata. Položaja, ko upnik zaradi izterjave iste denarne terjatve ponovno predlaga izvršbo z istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti, ni mogoče enačiti s položajem, ko upnik to stori znotraj še tekočega izvršilnega postopka, v katerem je bila izvršba s konkretnimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti že pravnomočno ustavljena. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, v primeru, ko je bila izvršba pravnomočno ustavljena kot neuspešna, meje pravnomočnosti sklepa o izvršbi zajemajo le konkretni izvršilni postopek, ne segajo pa tudi zunaj njega. To pomeni, da mora upnik izkazovati spremenjene okoliščine le v primeru, ko ponovno predlaga izvršbo z izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti le v izvršilnem postopku, v katerem je bila izvršba s temi istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti že pravnomočno ustavljena kot neuspešna. Ko gre za nov predlog za izvršbo v novem izvršilnem postopku, pa upniku spremenjenih okoliščin ni treba izkazovati in se lahko tako izvršba z istimi izvršilnimi sredstvi oziroma predmeti dovoli kljub temu, da ni izkazano, da pa sedaj izvršba bo možna.

Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Uporabnik nima pravice do rabe vode preko splošne rabe brez plačila, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena URS varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen URS) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico in nadomestila za rabo vode ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom. Ustavno s

Ob običajnem teku stvari oziroma, če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, bi 10-letni absolutni zastaralni rok potekel za terjatve po odločbah iz seznama izvršilnih naslovov najkasneje dne 8. 4. 2024 (izvršljivost je nastopila dne 8. 4. 2014, predlog za izvršbo je bil vložen dne 4. 6. 2024). Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.

Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011. Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1.

Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi. V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.

Zaključek prvostopenjskega organa, da so izterjevane terjatve tožnice zastarale, je zmoten. Zastaranje tovrstnih terjatev iz odločb ZPIZ se namreč presoja ob upoštevanju določb ZDavP-2 (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020). Prav tako sodišče ne sprejema zaključka iz izpodbijanega sklepa, da tožnica ni ustrezno dopolnila svojega predloga za izvršbo.