130. člen ZFPPIPP

Od začetka stečaja davčni organ glede na določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP, ne more več opraviti davčne izvršbe, zato je od začetka stečaja dalje zadržan tek absolutnega zastaranja pravice do izterjave davkov. NUSZ ni terjatev države, ampak občine. Davčni organ, ki za občine opravlja le odmero nadomestila za posamezno leto na podlagi podatkov občin, v postopkih zaradi insolventnosti ne more uveljavljati terjatev kot njihov nosilec, ampak lahko nastopa zgolj kot njihov skrbnik. Za uporabo izjeme po tretjem odstavku 44. člena ZFPPIPP mora tožeča stranka izkazati, da je šlo za namerno, hoteno povzročitev škode. Opustitev dolžnih ravnanj po ZFPPIPP je predpostavka odškodninske odgovornosti poslovodje, ne zadošča pa za ugotovitev hujše oblike krivde (namen ali huda malomarnost).

Postopek prisilne poravnave sodi med postopke insolventnosti in kot tak po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP predstavlja pravno oviro (negativno procesno predpostavko) za dovolitev izvršbe ali zavarovanja, pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, pa se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ki jih vodi sodišče, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve. V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena. Ta procesna ovira je v predmetni zadevi podana, presoja učinkov postopka prisilne poravnave na izterjevano terjatev pa v tej fazi postopka ni pravno pomembna, saj določbe o učinkih prisilne poravnave ne določajo izjem od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v insolventnem postopku.

Določbe o vplivu začetka stečajnega postopka na že začete postopke sodne izvršbe se sicer uporabljajo tudi za postopke davčne izvršbe, vendar smiselno. Smiselna uporaba velja torej tudi za določbo, ki trenutek prodaje veže na plačilo kupnine.

Z začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave je določena obvezna prekinitev vseh postopkov izvršbe ali zavarovanja. Po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ni dopustno začeti proti dolžniku izvršbe, ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. ZFPPIPP v ničemer ne loči med dvema tipoma izvršilnega postopka, saj v 130. členu izrecno določa, da se oddelek 3.8 uporablja za vse postopke izvršbe ali zavarovanja, ki jih vodi sodišče.

Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v stečajnem postopku, velja tudi za postopek osebnega stečaja (383. člen ZFPPIPP), izjeme od tega pravila pa so predvidene izključno v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP. Določba 131. člena ZFPPIPP se (razen v primerih izjem) uporablja za vse izvršilne postopke, in sicer že v fazi preizkusa dovoljenosti predloga za izvršbo.

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe in izdalo sklep o zavrženju tožbe v času prekinjenega postopka. Ker še ni bil objavljen sklep o preizkusu terjatev, niso bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka.

V postopku odločanja o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine sta združena tako izdaja plačilnega naloga kot tudi dovolitev izvršbe, kar je potrebno upoštevati tudi pri odločanju o pravnih posledicah postopka prisilne poravnave nad dolžnikom. Ker je torej dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi še pred začetkom postopka prisilne poravnave, je postopek še v fazi odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi – tudi zoper naložitveni del sklepa o izvršbi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 208. člena ZPP ugotovilo nadaljevanje izvršilnega postopka, saj bo le tako lahko odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Verižna kompenzacija ni pobotanje po določilih Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR) oz. sedaj po Obligacijskem zakoniku (OZ), ampak pomeni vrsto sporazumov o odpustu dolga. Vendar pa za zadevo, kakršna je obravnavana ni pomembno, katera stranka v verigi kompenzacije je drugi stranki odpustila dolg, oz. drugače: treba je upoštevati 1. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, po katerem je predmet izpodbijanja vsako tisto pravno dejanje, ki ga je storil dolžnik v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, ki ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov. Takšno pravno dejanje pa predstavlja v obravnavanem primeru tudi sklenjena verižna kompenzacija.