VSRS Sodba I Ips 21031/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 400 EUR.

1A.

2Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 21031/2017 z dne 7. 11. 2022 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Obsojenki je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvi dve kaznivi dejanji, za vsako določilo kazen sedem mesecev zapora in za drugi dve kaznivi dejanji, za vsako kazen šest mesecev zapora. Nato je obsojenki po prvem odstavku 53. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana. Obsojenka mora po tretjem odstavku 190. člena KZ-1 v navedeni preizkusni dobi omogočiti še uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletnih oseb, in to sodbe Okrožnega sodišča v Celju IV P 1/2016 z dne 13. 6. 2019 ter sklenjene sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju IV P 1/2016 z dne 13. 6. 2019. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenka dolžna vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrade njihovih pooblaščencev. Oškodovanci so bili po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. V isti sodbi je bila zoper obsojenko po 4. točki 357. člena ZKP zavrnjena še obtožba, po kateri naj bi storila kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena KZ-1. V tem delu je bilo za stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter za obsojenkine izdatke in potrebne izdatke njenega zagovornika, sklenjeno, da obremenjujejo proračun.

3Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 21031/2017 z dne 10. 10. 2023 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika ter prvostopenjsko sodbo v njenem obsodilnem delu spremenilo tako, da je obsojenkino ravnanje, opisano v 1. in 2. točki izreka o krivdi, pravno opredelilo za dve kaznivi dejanji odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, na kar je obsojenki za vsako od teh dejanj v pogojni obsodbi določilo kazen 7 mesecev zapora ter ji na koncu v skladu s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja, sicer je možno, da bo pogojna obsodba tudi preklicana. V ostalem je bila zagovornikova pritožba zavrnjena kot neutemeljena, prvostopenjska sodba pa v nespremenjenih delih potrjena.

4Obsojenkin zagovornik je zoper drugo in prvostopenjsko sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da obsojenko po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

5Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante ter jo ocenila za delno utemeljeno. Strinja se z vložnikom, da je po spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja, opisanega v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Dejanje po opisu v tem delu sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Manjkata njegov abstraktni del in konkretizirana oblika onemogočanja izvršljive odločbe, medtem ko je abstraktni del kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 še vedno sestavni del dejanskega opisa. Sodišče druge stopnje je tako mimo dejanskega opisa v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, to dejanje pravno opredelilo kot drugo in ne kot drugačno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje ugotovljenega ravnanja v razlogih drugostopenjske sodbe ni obrazložilo, nasprotno pa je sodišče prve stopnje v razlogih prvostopenjske sodbe razumno utemeljilo vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in nato še, da jih je obsojenka s svojim ravnanjem v celoti izpolnila. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo niti, zakaj je dejanje po obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe opredelilo samo kot eno kaznivo dejanje, čeprav sta bila v izreku navedena oba mladoletna oškodovanca. Gre za osebno kaznivo dejanje in je potem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obsojenka pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe storila dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 190. člena KZ-1, pod 2. točko izreka prvostopenjske sodbe pa dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Vrhovna državna tožilka se zato strinja z vložnikom tudi glede uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, glede ostalih uveljavljanih kršitev v zahtevi pa ne in predlaga, da Vrhovno sodišče po delni ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti, drugostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

6Obsojenka in vložnik sta bila z odgovorom vrhovne državne tožilke seznanjena, vendar se o navedbah in predlogu iz odgovora nista izjavila.

B.-1

7Vložnik uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Prva kršitev je po obrazložitvi v zahtevi podana zato, ker po spremembi prvostopenjske sodbe, opisano kaznivo dejanje pod točko 2 njenega izreka o obsojenkini krivdi ne vsebuje zakonsko določenih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Opisano je le, da je obsojenka zavestno in načrtno otrokoma preprečevala stike s svojim očetom, ne pa tudi, da je to počela zlonamerno ter v nasprotju s katero od odločb, niti ni navedeno, v kakšnem obsegu naj bi eventualno oče takrat pravico do otrok ali pravico do stikov imel. Sploh pa sodna poravnava med strankama pravdnega postopka ni sodna odločba in tako kaznivo dejanje po nobeni od obeh točk izreka prvostopenjske sodbe o obsojenkini krivdi ni moglo biti storjeno. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP je v zahtevi obrazložena z vložnikovim sklicevanjem na 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 ter z ugotovitvijo, da je obsojenka nazadnje ravnala 6. 12. 2016. Glede na to je kazenski pregon za obe kaznivi dejanji zastaral 6. 12. 2022 oz. po prištetem podaljšanju roka za zastaranje v višini 64 dni, 10. 2. 2023. Opiranje sodišča druge stopnje na izjemo iz tretjega odstavka 90. člena KZ-1 je napačno, kajti ta velja le za primere storilčevega protipravnega odvzema mladoletne osebe in ne v primerih, ko storilec onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. V tej izvršitveni obliki že pojmovno ni mogoče, da bi storilec ravnal proti mladoletni osebi, temveč ravna zoper izvršljivo odločbo in drugega roditelja.

8Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če dejanje, ki je predmet kazenskega pregona, ni kaznivo dejanje. To je tedaj, ko dejanski opis v izreku o krivdi iz prvega odstavka 359. člena nima znakov zakonsko določenega kaznivega dejanja ali ko je zaradi zakonsko določenih razlogov izključena njegova protipravnost. V obravnavanem primeru je bistvo posega sodišča druge stopnje v izrek prvostopenjske sodbe o obsojenkini krivdi, v spremembi pravne opredelitve ali zakonske označbe kaznivih dejanj iz 2. točke prvega odstavka 359. člena ZKP. Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem druge stopnje v ugotovitvi, da je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način. Ravnala je tako, da kljub začasni sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IV P 1/2006 z dne 31. 5. 2016, po dejanskem opisu v tč. 1 izreka prvostopenjske sodbe, mladoletnih otrok ni pripeljala na stike k Centru za socialno delo v Celju, po dejanskem opisu v tč. 2 izreka pa je te stike preprečevala. Razlika med opisano nepravo opustitvijo v obdobju od 26. 7. 2016 do 6. 12. 2016 v tč. 1 izreka prvostopenjske sodbe in opisano storitvijo v obdobju od 29. 6. 2016 do 30. 1. 2019 v tč. 2 izreka ni odločilna. Ne z vidika prepovedanosti obsojenkinega ravnanja in ne z vidika prepovedane posledice. Obsojenka je namreč v kateremkoli od obdobij ravnala v nasprotju z navedeno začasno sodno poravnavo, po kateri so bili mladoletna otroka in oče upravičeni do stikov ter z učinkom, da poravnava, v nobenem od opisanih primerov zaradi njenega ravnanja ni bila uresničena. S tem je bila zahtevana povezava iz 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP med navedenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, izkazana za opis obsojenkinega ravnanja v tč. 1, kot v tč. 2 izreka prvostopenjske sodbe.

9Enako velja za obsojenkino zlonamerno onemogočanje, da bi se uresničila izvršljiva sodna odločba. Res je, da to kot t.i. abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, v tč. 2 izreka prvostopenjske sodbe ni povzeto in res je, da je namesto tega uvodoma navedeno obsojenkino hudo kršenje njenih dolžnosti do svojih dveh mladoletnih otrok, kar je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena. KZ-1. Toda povzetek ali navedba abstraktnih zakonskih znakov posameznega kaznivega dejanja ni nujna sestavina njegovega dejanskega-konkretiziranega opisa (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 156/2005 z dne 6. 7. 2006), sodišče druge stopnje pa je znova pravilno ugotovilo, da je v tč. 2 izreka prvostopenjske sodbe abstraktni zakonski znak zlonamernega onemogočanja, da bi se uresničila izvršljiva sodna odločba, v jedru konkretiziran na enak način, kot je konkretiziran v tč. 1 izreka te sodbe.

10V zvezi z zlonamernim onemogočanjem uresničitve izvršljive sodne odločbe je še del obrazložitve v zahtevi, v kateri vložnik navaja, da je obsojenka začasno odstopila od začasne sodne odredbe zaradi iskrenega prepričanja o spolni zlorabi mladoletnih otrok, da ji je bilo tako tudi predlagano s strani Centra za socialno delo, da sta otroka stike zavračala zaradi očetove strogosti ter da so v pravdnem postopku vsi izvedenci povedali, da obsojenka ni ravnala naklepno, temveč zaščitniško zaradi varstva otrok. S tem vložnik ne izpodbija določenosti abstraktnega zakonskega znaka v dejanskem opisu kaznivega dejanja, kot predmeta sicer uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP temveč njegovo dokazanost, ki pa je predmet pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in ki ga po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

11Končno, sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti. Vložnikovo vztrajanje pri sodni poravnavi, ki po njegovem zaradi pogodbene narave ni sodna, oblastvena odločba, je po ugotovljenem neuspešno, posledično vztrajanje pri možnem odstopu strank, ki so takšno poravnavo sklenile, pa je tudi po oceni Vrhovnega sodišča nesprejemljivo. Nenazadnje je sodna poravnava eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, medtem ko je po citirani sodni praksi in teoriji v obrazložitvi zahteve jasno, da izvršljivost sodne poravnave ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.

12Kršitev kazenskega zakona iz 3. tč. 372. člena ZKP je med drugim podana, ko je kazenski pregon zastaran oz. ko zaradi zastaranja ni več dovoljen. Kdaj je to, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja, ki je bilo sicer pri vsakem od mladoletnih otrok v danem primeru dokončano 30. 1. 2019 in ne 6. 12. 2016, ampak od oškodovančeve polnoletnosti. Da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 v izvršitveni obliki zlonamernega onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe, eno izmed kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, pri katerem velja navedeni posebni zastaralni rok iz drugega odstavka 90. člena KZ-1, je nedvomno (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 47085/2015 z dne 8. 12. 2022). Prav tako je nedvomno, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji storjeni zoper otroka, ki še nista polnoletna in ne zoper izvršljivo odločbo in/ali drugega roditelja, kot to izhaja iz povzete obrazložitve v zahtevi. Z zlonamernim onemogočanjem uresničitve izvršljive odločbe so namreč v prvi vrsti kršene osebnostne pravice otrok oz. mladoletnih oseb, ki imajo pravico do stikov s staršem, s katerim sicer ne živijo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020) in ki so zaradi takšnega ravnanja v navedeni pravici tudi neposredno prizadete.

B.-2

13Vložnik v nadaljevanju uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, kot t.i. drugo kršitev pa še kršitev pravic do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je po obrazložitvi v zahtevi podana zato, ker je izrek sodbe po posegu sodišča druge stopnje nerazumljiv. Obsojenki je namreč očitana storitev dveh različnih, a enakih kaznivih dejanj, z različnimi izvršitvenimi oblikami, ob istem času, kar je pojmovno in dejansko nemogoče. Razen tega niti v drugostopenjski sodbi ni konkretizirano, kateri zakonski znak naj bil bil pod celotnim opisom v tč. 2 izreka prvostopenjske sodbe izpolnjen, medtem ko v slednji sodbi izvršljivost sodne poravnave ni bila ocenjena. Kršitev pravic obrambe pa je v zahtevi obrazložena z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju obsojenkinih otrok. Glede na to, da sta bila otroka oškodovanca in očividca dogajanj, dokaznega predloga po vložniku ni bilo treba posebej utemeljevati, ocena nižjih sodišč o smiselnosti zaslišanja otrok, glede na njuno starost ter o verodostojnosti izpovedb otrok pa je brez predhodno izvedenega zaslišanja, nedovoljena.

14Izrek sodbe po posegu sodišča druge stopnje ni nerazumljiv. Kot je že bilo obrazloženo je obsojenka v obeh primerih ravnala v nasprotju z začasno sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IV P 1/2006 z dne 31. 5. 2016. Razlika je le, da je v obdobju od 26. 7. 2016 do 6. 12. 2016 ravnala z nepravo opustitvijo iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1, v obdobju od 29. 6. 2016 do 30. 1. 2019 pa s storitvijo iz prvega odstavka tega člena. Ker časovni obdobji sovpadata in ker je obsojenkina neprava opustitev v dejanskem opisu kaznivega dejanja v tč. 1 izreka prvostopenjske sodbe še datumsko opredeljena, je jasno, kdaj in na kakšen način sta bili kaznivi dejanji zoper oba mladoletna otroka storjeni. Nenazadnje pa se razlogi za navedeni poseg sodišča druge stopnje ter vsebina samega posega nahajajo v 8. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe in je povzeta nasprotna vložnikova navedba neutemeljena. Enako velja za navedbo v zvezi z izvršljivostjo sodne poravnave, do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo 21. in 80. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe.

15Po razlogih v 16. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano dokazovanje z zaslišanjem mladoletnih otrok zato, ker je ocenilo, da je to nepotrebno. Oceno je utemeljilo z nezadostno obrazloženostjo dokaznega predloga, potem z že izvedenimi dokazi, glede na odločilna dejstva, ki jih je moralo ugotoviti in z željo obvarovati mladoletna otroka pred dodatnim stresom. Oceno je nato dopolnilo v 60. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe z nesmiselnostjo zaslišanja, saj je bil proces odtujevanja pri otrocih že tako poglobljen, da bi otroka v današnjem času izjavila le, da z očetom ne želita imeti stikov. Sodišče druge stopnje je povzeti oceni v 16. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe pritrdilo.

16Čeprav je res, da je sodišče prve stopnje z dopolnitvijo ocene v navedeni 60. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe predvidevalo izid procesnega dejanja, ki ga ni izvedlo, je po drugi strani dejstvo, da je bil nosilni razlog za zavrnitev navedenega dokaznega predloga po oceni v 16. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe, stanje stvari po že izvedenih dokazih. Pri tem sta bili postavljeni v ospredji izpovedbi zaslišanih izvedencev dr. Maje Markovec Rus in dr. Tristana Riglerja, ki sta se po razlogih v 56. in 57. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe ukvarjala s psihičnim statusom vseh v obsojenkini družini in ki sta ob tem, vsak s svojimi besedami ugotovila, da sta bila mladoletna otroka zaradi obsojenkinega ravnanja v razmerju do očeta odtujena, po izpovedbi prve izvedenke pa celo psihično zlorabljena. V takšnih okoliščinah se podrobnejša obrazložitev o potrebnosti predlaganega zaslišanja mladoletnih otrok z vidika popolno ugotovljenega dejanskega stanje in na drugi strani skrb sodišča obvarovati mladoletna otroka pred dodatnim stresom, izkažeta za smiselni. Drugače je glede napovedovanja izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.

C.

17Po obrazloženem, ko je bilo torej ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane in da je bila zahteva v delu vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

18Odločba o obsojenkini dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. tč. prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Višina sodne takse je bila odmerjena po številkah 7112 in 7152 Taksne tarife. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno obsojenki v korist, obsojenka pa je prejemnica primerno visokega osebnega dohodka.

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.