190. člen KZ-1

Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022. Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.

Datum nastopa izvršljivosti odločbe ni zakonski znak kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, zato ni treba, da bi bil naveden v opisu dejanja. Obravnavano kaznivo dejanje je sestavljeno iz izvršitvenega ravnanja kot objektivnega dela biti inkriminacije (onemogočanje, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe) in posebnega storilčevega namena kot subjektivnega dela biti inkriminacije (zlonamernost). Storilec mora torej onemogočati izvrševanje odločbe glede mladoletne osebe zlonamerno oziroma z zlobnimi nameni.

Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo. Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodb

Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pri izvršitvi navedenega kaznivega dejanja obstaja več oblik, pri čemer pa je pri vsaki obliki obligatorni pogoj za obstoj kaznivega dejanja protipravnost oziroma zlonamernost storilca, ki pa je dejansko vprašanje in ga je potrebno oceniti v vsakem primeru posebej. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up - 61615-17 z dne 20. 9. 2018 opredelilo kot zlonamerno onemogočanje stikov tako ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti v vsakem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnost

Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način. Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti. Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti. Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v d

Ker sta bila mld. otroka z odločbo švicarskega organa (ki sta jo potrdili sodišči) dodeljena materi, tožnik kot oče ni upravičen do otroškega dodatka (drugi odstavek 73. člena ZSDP-1). Tožnik, ki je kriv storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, tudi zato ne more uspešno uveljaviti priznanja pravice do otroškega dodatka za mld. otroka, ki ju je nezakonito odvzel materi. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno odločbo pritožbenega sodišča, izdano v kazenskem postopku, utemeljeno izpostavilo, da niso podane okoliščine, ki bi potrjevale, da bi bila otroka pri materi ogrožena, in da vrnitev otrok materi ne bi bila v največjo korist otrok. Da morebiti temu ni tako, bi moral tožnik uveljavljati v družinskem sporu in ne v socialnem sporu, kjer uveljavlja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. Ker je tožnik kriv, da mld. otroka v nasprotju s sklepom sodišča ni vrnil v Švico njuni materi, da njej in pristojnim organom v postopku izvršbe prikriva njun kraj bivanja, pogoj dejanskega bivanja otrok v Republiki Sloveniji ni izkazan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obiskovanje vrtca oziroma osnovne šole obeh mld. otrok ne

Bistvo garantne dolžnosti obdolženke kot matere oziroma t.i. rezidenčnega starša je v tem, da zaradi njegove največje koristi otroka vzpodbuja k stikom ter se trudi, da otrok odklonilni odnos do očeta izboljša in s tem zmanjša njegovo stisko ter omogoči stike.

Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je mogoče izvršiti tudi z odvzemom mladoletnika tretji osebi, kateri starš, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otroka prepusti v začasno varstvo.

Ob dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, morajo biti upoštevane tudi navedbe oškodovanca kot tožilca, ki so obrazložene v obtožnem predlogu, prav tako pa video posnetek, ki ga sodišče prve stopnje ni pogledalo in ocenilo, saj gre očitno za dokaza, ki vsebujeta za presojo obstoja utemeljenega suma pomembne podatke.

Ugotavljanje zavesti obdolženke v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja in s tem povezana presoja vprašanja, ali je resnično ravnala zlonamerno ali morebiti v želji po varovanju največjih koristi otroka, predstavlja predmet dokazne ocene in s tem predmet obrazložitve sodne odločbe. Privolitev mladoletne osebe praviloma ne izključuje protipravnosti storilčevega ravnanja. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, zato sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri. Zlonamerno onemogočanje stikov je ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.

Po četrtem odstavku 178. člena ZKP, je obdolženec lahko navzoč pri zaslišanju prič, kar je prepuščeno volji obdolženca. Zato preiskovalni sodnik krši pravico obdolženca do zaslišanja prič, če obdolžencu ne omogoči navzočnosti na naroku. Takšna kršitev je lahko v vzročni zvezi, zlasti v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo pripornih sklepov, ni pa izključeno, da lahko vpliva tudi na pravilnost in zakonitost sodbe, če le-to temelji na izpovedbi obremenilnih prič, ki jih obdolženec zaradi procesne kršitve ni mogel zaslišati.

Zaščita (mladoletnega) oškodovanca je lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca sta nižji sodišči dali prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Za zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe gre, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.

Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1). Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami.

Zavarovana dobrina obravnavanega kaznivega dejanja je zgolj pravica mladoletne osebe, da je nameščena pri osebi, ki ji je zaupana. Položaj oškodovanca, ki ga je treba vedno presojati s pomočjo razumevanja tega pojma v materialnopravnem smislu, tako pripada le otroku. Četudi je obsojenec s svojim ravnanjem posegel tudi v pravico oškodovankine matere, ki ji je bila oškodovanka z začasno odredbo zaupana v varstvo in vzgojo, to kaznivo dejanje ne varuje njenih pravic. Pravice te osebe so varovane le posredno. Prizadeti starš ima v primeru mednarodne ugrabitve otroka na voljo dve možnosti pravnega varstva. Tako lahko v državi, v katero je bil otrok protipravno premeščen, zahteva, da v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji odloči o vrnitvi otroka. Druga možnost pa je, da v državi izvora, iz katere je bil otrok ugrabljen, po pravilih o pristojnosti Uredbe Sveta (imenovane tudi Uredbe Bruselj II) zahteva, da meritorno odloči o sporu o starševski odgovornosti (o varstvu in vzgoji ter stikih otroka). Obsojenec je v konkretni zadevi izkoristil obe možnosti, ki pa se med seboj ne izključujeta ali si kakorkoli konkurirata, saj gre za odločanje o različnih vprašanjih.

Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je mladoletna oseba.

Okoliščine, v katerih se pristojnost spremeni in prenese na organ države, v katero je bil otrok nezakonito odpeljan ali v kateri je bil nezakonito zadržan, so določene v 7. členu Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornisti in ukrepov za varstvo otrok (MSKOVO) in sicer so to: - otrok je pridobil običajno bivališče v drugi državi (1) in - otrok biva v tej drugi državi vsaj eno leto, potem ko je oseba, institucija ali drug organ s pravico do varstva in vzgoje izvedel ali bi moral izvedeti za kraj, v katerem je otrok (2) in - ni več v postopku nobena zahteva za vrnitev otroka, vložena v tem obdobju (3) in - se je otrok že vključil v svoje novo okolje (4)

Kaznivost po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je tako zožena na tiste naklepne primere onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, v katerih storilec ravna z nekim nepoštenim, zavržnim namenom. Kot zlonamerno onemogočanje stikov je potrebno opredeliti ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Pomen in teža volje mladoletne osebe sta upoštevani že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka v pravdnem postopku, tako sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri, kot je to storilo sodišče v pravdnem postopku. Garantna dolžnost "rezidenčnega" starša je v tem, da omogoči izvršitev sodne odločbe, s katero se uresničuje pravica starša do stikov z otrokom. Z neizvršitvijo sodne odločbe, ne da bi za to obstajali opravičljivi razlogi, pa se poseže v razmerje med nerezidenčnim staršem in otrokom ter posledično krši načelo največje otrokove koristi, s čimer se uresniči prepovedana posledica. Razlikovati je potrebno med (izjemnimi) situacijami, ko je pred ustavno vrednoto spoštovanja pravnomočnih sodnih od

V nasprotju s pritožnikoma, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče predmetno zadevo presojalo tudi v luči odločbe Ustavnega sodišča z dne 18. 9. 2013, št. Up-383/11 in dognalo, da v obravnavanem primeru niso bile dokazane tako izjemne okoliščine, ki bi pripeljale do kolizije med pravnomočno odločbo družinskega sodišča in načelom največje otrokove koristi.