137. člen KZ-1

Tehnično zmožnost snemanja zvoka imajo številne elektronske naprave (mobilni telefoni, prenosniki, pametni zvočniki itd., kot tudi pametne ure), vendar zgolj tehnična možnost, ki jo dopusti izvedenec, nikakor ne potrjuje storitve kaznivega dejanja neupravičenega poslušanja in snemanja zvoka s strani obdolženke, kot to zmotno navaja pritožnica in tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklep, da je verjetnost, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje večja od verjetnost, da ga ni. Povsem neutemeljeno je pritožnikovo polemiziranje o njegovi neenakopravni obravnavi v primerjavi z ostalimi oškodovanci (kot tožilci) in državnim tožilcem. Ne drži, da je bil kakorkoli neenakopravno obravnavan, saj bi moral oškodovanec kot tožilec (kot nenazadnje tudi državni tožilec, v kolikor bi bil le-ta v vlogi tožilca v tem postopku) s predloženimi dokazi izkazati utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, kar mu ni uspelo.

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika. Tožnik je dejanje priznal in tudi zatrdil, da gledano s časovne distance še sam ne razume, kako je lahko pristal na takšno izsiljevanje in se pustil tako zmanipulirati. Na delovnem mestu mu je bil ukraden mobilni telefon, kar je prijavil na policijo. Ko je to povedal v delovnem okolju, se je telefon nato znašel v prostorih delodajalca. V zvezi s temi dogodki je želel razgovor s kadrovsko službo, ki ga je tudi opravil. Zaradi izsiljevanja s strani neznane osebe pa je pogovor snemal in ga posredoval sodelavki. Kot je sam izpovedal, je bil v hudem stresu. Navedene okoliščine, predvsem odkrito priznanje in obžalovanje dogodka, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo pozitivno prognozo glede tožnikovega nadaljnjega vedenja.

Glede na navedeno in ker se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil v notarski pisarni zasebnega tožilca, je po oceni pritožbenega sodišča zaupnost izjave dovolj konkretizirana in tudi izražena navzven, kar navaja tudi pritožba.

Glede prve tožniku očitane kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njegovo ravnanje dne 2. 3. 2016, ko je s D.D. govoril s povišanim tonom in ji vrgel ključe, vendar ne šop ključev, sicer nedopustno in ni opravičljivo, vendar je tudi ravnanje D.D., ki je na tribuni pred občinstvom nanj kričala, enako nedopustno in neopravičljivo. Pravilno je štelo, da je tožnik v odnosu do delodajalca šibkejša stranka in da ga je D.D. s svojim kričanjem izzivala in ponižala pred ostalimi navzočimi na tribuni, kar izhaja iz izjave priče B.B., ki je bil na tribuni navzoč, in mu je bilo nerodno, ker je bil poleg, ko je D.D. kričala in tulila na tožnika. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik počutil osebno ogroženega in ponižanega, saj mu je D.D. dejala, da sta zaključila in da naj vrne ključe, kar je lahko pomenilo le prenehanja njegovega dela pri toženi stranki.

V opisu ni z ničemer konkretizirana zaupnost izjave. Dejanje, kot se očita obtožencu, ob izostanku te konkretizacije nima vseh znakov kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po drugem odstavku 137.

Ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti je v konkretnem primeru poseg v pravico do zasebnosti (glasu) zasebnega tožilca posebnega pomena za izvrševanje obdolženkine pravice do osebne varnosti, ki je s policiji prijavljenim kaznivim dejanjem nasilja v družini ogrožena že pojmovno. O utemeljenosti suma glede zakonskega znaka namena zlorabiti zaupno izjavo zasebnega tožilca zato ne more biti govora. V opisu dejanja v tenorju zasebne tožbe ni konkretiziran oziroma substanciran zakonski znak namena zlorabe zvočno posnete zaupne izjave drugega, zato dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.

Konkretna oseba kot predmet posega in njegova vsebina sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nujni sestavini opisa dejanja, saj v nasprotnem občutnosti posega ni mogoče preizkusiti.