16. člen KZ-1

Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način. Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti. Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti. Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v d

Storilec kaznivega dejanja po prvi izvršitveni obliki določeni v prvem odstavku 190. člena KZ-1 ne more biti roditelj, ki mu je bila mladoletna oseba zaupana v izključno vzgojo in varstvo. V nasprotnem primeru bi jo namreč odvzel sam sebi, kar je po eni strani absurd in po drugi ravnanje, ki že po naravi stvari ne more biti protipravno. Obravnavana dispozicija prve izvršitvene oblike je primerljiva z dispozicijami kaznivih dejanj, ki so glede storilca enako splošne (delictum commune), kar uvaja beseda „kdor“, pa iz zakonskega opisa v nadaljevanju izhaja, da storilec ni vsak oziroma, da so po naravi stvari nekateri kot storilci izključeni. Tako npr. pri kaznivem dejanju tatvine, ki je glede storilca enako splošno (delictum commune), kar uvaja beseda „kdor“, pa iz nadaljevanja povsem jasno izhaja, da storilec ni vsak, da to ni izključni lastnik premične stvari, ker je stvar njegova in je ne more ukrasti sam sebi. Roditelj, ki mu je mladoletna oseba zaupana v izključno varstvo in vzgojo je ne more odvzeti (prva izvršitvena oblika), lahko pa jo protipravno zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje (druga izvršitvena oblika) ali zlonamerno onemogoča, da bi se

Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih dobrot določi kot kaznivo dejanje in hkrati določi njegove znake ter kazen za krivega storilca. Znaki kaznivega dejanja pa so objektivni in subjektivni in kolikor le ti v obtožnem aktu niso zatrjevani ali podani, dejanje ni kaznivo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje je pri obeh kaznivih dejanjih starost oškodovanca (objektivni) zakonski znak kaznivega dejanja, ki pa ni zatrjevan niti podan. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je do odkritja obravnavanega dejanja prišlo, ko je ekipa televizijske hiše pripravljala prispevek na temo zlorabe otrok preko interneta in je v spletni klepetalnici sicer že polnoletno osebo, predstavljala kot štirinajstletno dekle, s katero je nato obdolženec vzpostavil kontakt. Čeprav naj bi resno mislil, da nagovarja štirinajstletno dekle, pa ta objektivni pogoj, kot že rečeno, ni bil podan. Zato bi v ravnanju obdolženca lahko bili podani znaki neprimernega poskusa po 35. členu KZ-1, vendar pa je poskus po prvem odstavku 34. člena KZ-1 kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora treh let ali hujša kazen oziroma, če je

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeljevati do obrambnih navedb, na katere je bilo odgovorjeno že v predhodnem postopku. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS namreč zadošča, da stranka enkrat v postopku dobi odgovor na svoje argumente. Po 35. členu ZMZ-1 vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Po prvem odstavku 78. člena ZMZ-1 ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Jasno je, da ti dve določbi veljata v razmerju do prebežnikov in na obtožencu očitano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 ne vplivata. Iz opisa izvršitvenega dejanja pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sta obtoženec in L. T. kot člana hudodelske združbe odšla na Hrvaško, da bi skladno z dogovorom hudodelske združbe nezakonito spravila čez mejo z Republiko Slovenijo na območju Istre štiri tujce, in je obtoženec tujce na Hrvaškem vkrcal v avtomobil, L. T. pa

V prvem odstavku 124. člena KZ-1 so posebno hude poškodbe določene alternativno, zato zadostuje, da je nastala ena izmed predvidenih poškodb. Pri presoji, ali je v posameznem primeru vzročna zveza med ravnanjem in posledico podana, ni pomembno, ali storilec pozna osebne lastnosti oškodovanca oziroma ali bi jih moral predvideti. Vzročna zveza je podana tudi tedaj, ko je posledica nastala zaradi posebnosti poškodovančevega zdravja ali organizma.

Če zavezanec iz upravičenih razlogov ne zmore plačati predpisanih prispevkov, je protipravnost dejanja izključena.

Po presoji Vrhovnega sodišča bi v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani Sodišča Evropske unije (SEU), namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatk

Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno je tako imenovano trajajoče kaznivo dejanje. Takšna opredelitev kaznivega dejanja kot trajajočega pa je seveda pomembna glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi in teoriji pri trajajočih kaznivih dejanjih začne zastaranje teči od takrat, ko je protipravno stanje prenehalo.

Vloga obdolženca je v opisih kaznivih dejanj po obtožbi v zadostni meri opredeljena kot vloga poslovodje (direktorja) družbe z omejeno odgovornostjo, ki je zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in upravljanja podjetja s konkretizirano opisanim skupkom pravnih poslov. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm ter pooblastil iz predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženi s svojim ravnanjem prekršil, pa glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 (244. člen KZ) ne gre za (pravo) blanketno normo, v opisu dejanja ni potrebna.