17. člen KZ-1

Relevantna stališča Ustavnega sodišča kot tudi ESČP, na podlagi katerih bi zagovornik lahko tvoril argumentacijo o pristranskosti sodnika že v pritožbenem postopku obravnavane zadeve, so bila znana že prej. Za uveljavljanje te kršitve v predhodni fazi postopka torej ni obstajala nobena objektivna ovira oziroma je vložnik ustrezno niti ne zatrjuje. Zato nikakor ne more uspeti s sklicevanjem na novejšo oziroma spremenjeno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki za konkretni primer niti ni odločilnega pomena.

Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.

Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način. Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti. Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti. Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v d

Četudi bi bila v času spornih prenosov in dvigov z računa pokojnika obdolženka prepričana, da je edina (oporočna) dedinja, je to povsem irelevantno, saj je kaznivo dejanje storila šele v trenutku sklepanja sodne poravnave - takrat jo je pričela zavezovati garantna dolžnost, torej dolžnost, da bi oškodovanki razkrila vse relevantne informacije.

V obravnavani zadevi so prepovedane posledice nastajale kontinuirano in skozi daljše časovne obdobje. Navedena okoliščina je differentia specifica, ki obravnavano zadevo pomembno loči od dosedanje sodne prakse, hkrati pa vpliva na drugačno presojo volje obeh obsojencev oziroma vprašanja njune skupne odločitve za storitev kaznivega dejanja. Izpolnitev subjektivnega elementa sostorilstva v obravnavani zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je imela opustitev garantne dolžnosti obsojencev enak učinek za nastanek prepovedane posledice kot njuno aktivno ravnanje, omogoča, da se vsakemu izmed obsojencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega (tihega) dogovora povzročiti prepovedano posledico, vsakemu izmed obsojencev. To pa pomeni, da vprašanje, kaj konkretno je kdo izmed njiju storil, izgubi pomen in zato ni več nujno, da obsojenca odgovarjata za lastne vzročne prispevke.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeljevati do obrambnih navedb, na katere je bilo odgovorjeno že v predhodnem postopku. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS namreč zadošča, da stranka enkrat v postopku dobi odgovor na svoje argumente. Po 35. členu ZMZ-1 vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Po prvem odstavku 78. člena ZMZ-1 ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Jasno je, da ti dve določbi veljata v razmerju do prebežnikov in na obtožencu očitano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 ne vplivata. Iz opisa izvršitvenega dejanja pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sta obtoženec in L. T. kot člana hudodelske združbe odšla na Hrvaško, da bi skladno z dogovorom hudodelske združbe nezakonito spravila čez mejo z Republiko Slovenijo na območju Istre štiri tujce, in je obtoženec tujce na Hrvaškem vkrcal v avtomobil, L. T. pa

Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe gre za tako imenovano nepravo opustitveno dejanje, pri katerem pa ni treba, da bi sodišče v izreku sodbe uporabilo pravno konstrukcijo iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1. Element neprave opustitve je pri tem kaznivem dejanju umeščen že na abstraktni ravni kot zakonski znak, ki se kaže v zlonamernem onemogočanju izvršitve sodne odločbe.

Pojem mladoletnik se uporablja v enakem pomenu kot mladoletna oseba, to je oseba, ki še ni stara osemnajst let in je v tem pomenu nadrejeni pojem za izvirno uporabljena izraza otrok in mladoletnik. V času obtožencema očitanih kaznivih dejanj je veljal spremenjeni 15.a člen KZ-1 (Ur. l. RS, št. 54/2015), ki je določal, da v primerih, ko je kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje iz tega zakonika z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletnika, se glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja je razviden očitek naklepnega delovanja obeh obtoženih v sostorilstvu glede temeljnega kaznivega dejanja, to je do kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Do smrti mladoletne oškodovanke zaradi akutnega hematoma desne strani velikih možganov, torej glede hujše posledice pa opis, upoštevajoč določbo 28. člena KZ-1, kaže na malomaren odnos obtožencev do takšne posledice. Pojem očim ni pravni pojem,