VSL Sodba II Cp 915/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pravdni stranki sta nekdanja zakonca. Ni sporno, da je toženec v času trajanja zakonske zveze pri banki sklenil kreditno pogodbo, tožnica pa se je k plačilu kredita zavezala kot solidarna porokinja. Tožnica je v tem postopku zatrjevala, da je zaradi toženčevega neplačevanja kreditne obveznosti po razpadu zakonske zveze nato sama plačala še neporavnani del. Od toženca zato zahteva vračilo (celote) plačanega zneska ter na to navezujočih se zakonskih zamudnih obresti od posameznih (delnih) plačil.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku, skupaj za plačilo 9.187,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - kar znaša polovico zahtevanega zneska, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

3Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo, s katero jo izpodbija v ugodilnem delu in iz vseh pritožbenih razlogov. Graja, da ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo in je zmotno štelo, da se sodnemu vabilu ni odzval. Izostanke je opravičila njegova pooblaščenka (res šele na naroku, a zato ker je upal, da mu bo vendarle uspelo priti), predložil pa je tudi pisna opravičila. Meni, da je neutemeljena zavrnitev predloga za izvedbo zaslišanja preko videokonference, saj je zaslišanje predlagal pravočasno, že v odgovoru na tožbo, naknadno pa zgolj drugačen način izvedbe. Ne strinja se, da bi bil predlog neprimeren, saj živi v Nemčiji in se naroka težko udeleži. Meni tudi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določila Družinskega zakonika (DZ) namesto Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ustreza časovnici dogajanja. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da je tožnica obveznost izpolnila kot solidarna porokinja ter se ob tem sklicuje na njun ustno sklenjen izvensodni dogovor o delitvi skupnega premoženja in obveznosti, skladno s katerim bi obveznost plačila kredita prevzela tožnica skupaj z otrokoma, sam pa bi v zameno na otroka prenesel delež na skupnih nepremičninah. Pojasnjuje, da so tak dogovor realizirali in je slednje v darilni pogodbi tudi zapisano. Meni, da sam ni bil (več) zavezan k plačilu kredita, zato tudi tožnici ničesar ne dolguje. Navaja, da je tožnica obveznost kvečjemu poravnala namesto otrok - v svojstvu dolžnice po sklenjenem dogovoru ali solidarne porokinje po kreditni pogodbi. Pojasnjuje, da je bil dogovor vzrok, da je soglašal s tožničinim umikom predloga v postopku delitve skupnega premoženja, tudi iz umika pa izhaja, da je podan zaradi sklenitve dogovora. Določila Obligacijskega zakonika (OZ) o prevzemu dolga se mu zdijo nerelevantna. Navaja, da je v razmerju do banke dolžnik res ostajal on, ker banke dogovor sploh ni zadeval, saj so z njim zgolj sami uredili medsebojno razmerje. Višjemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilno, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, skupaj s stroškovno posledico.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pravdni postopek temelji na načelu iniciative pravdnih strank. Stranki s svojimi dejanji pomembno vplivata na začetek postopka, usmerjata njegov tek in začrtata končni razplet. V okviru slednjega je posebej pomembna dolžnost, ki je hkrati zaradi prej povedanega zgolj možnost, da navajata pravnorelevantna dejstva in za dokazovanje slednjih predlagata dokaze (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Vendar pa nasproti slednjemu ne stoji dolžnost sodišča, da vse predlagane dokaze tudi izvede. Ker strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, lahko sodišče zavrne dokazne predloge, če so za to podani utemeljeni razlogi.

7Nič drugače ni, ko gre za dokazni predlog zaslišanja strank (257. člen - 263. člen ZPP). To pomeni dvoje: sodišče lahko odloči, da zaslišanja sploh ne izvede (tj. ne zasliši nobene od strank), ali pa - navkljub načelni enotnosti tega dokaza - zasliši zgolj eno.¹ Zadnje lahko stori v primerih, ki so določeni v 258. členu ZPP. Eden teh je tudi situacija, ko se stranka ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje - na narok torej ne pristopi. Zaradi prej pojasnjenega načela iniciative strank je dejanska izvedba zaslišanja strankino breme. Če na narok ne pride, s tem (lahko) izgubi možnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic.²

8Iz povedanega sledi, da je izvedba zaslišanja odvisna predvsem od volje stranke same. Treba je torej ugotoviti, ali je stranka kljub izostanku želela biti zaslišana, in hkrati upoštevati, da je izostanek pogosto povezan s preložitvijo ali dodatno izvedbo naroka, kar je zaradi pomena koncentracije in pospešitve postopka izjema (115. člen in 11. člen ZPP). Prav ob tehtanju načela ekonomičnosti (v okviru katerega bo torej zlasti npr. pomembno, ali je potreben še kakšen narok), presoji resnične volje stranke in opravičljivostji razlogov za njen izostanek (kar se neizogibno povezuje z načelom prepovedi zlorabe pravic, 9. člen ZPP), lahko sodišče odloči, da zaslišanja posamezne stranke ne izvede.³

9Razloge za takšno odločitev je prvostopenjsko sodišče, ki implicitno sledi predstavljenim merilom, jasno navedlo.⁴ Tudi iz podatkov spisa izhaja, da se je toženec udeležil zgolj pripravljalnega naroka, nadaljnjih, ko naj bi se zaslišanje izvedlo, pa ne. Po presoji višjega sodišča toženec sicer ne prvič, ko naj bi imel (nekonkretizirane) nenadne zdravstvene težave, zaradi katerih na narok naj ne bi mogel pristopiti, ker je imel dan kasneje zdravniški pregled, ne drugič, ko naj mu delodajalec ne bi dovolil odsotnosti, ni izkazal opravičljivega razloga za svoj izostanek.⁵ To ni povezano zgolj s tem, da so potrdila v nemščini, temveč zlasti s tem, da že sami zatrjevani razlogi niso nenadni, neodložljivi in takšni, ki onemogočajo prihod ali sodelovanje na naroku. Ker je prvostopenjsko sodišče odločitev o neizvedbi zaslišanja toženca sprejelo po njegovem drugem izostanku, pritožbeno sodišče v nadaljevanju podrobneje razčlenjuje slednjega.

10Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je prihod iz Nemčije za toženca logistična ovira, iz česar nato sledi, da ga mora (ob ustrezni skrbnosti) dovolj zgodaj načrtovati. Ker je hkrati splošno znano, da je zaradi organizacije delovnega procesa praviloma potrebno delodajalca vnaprej obvestiti o načrtovani odsotnosti, je brez dvoma šteti, da razlog toženčevega izostanka ni nenaden in takšen, ki bi utemeljeval posredovanje opravičila pooblaščenca šele neposredno na naroku. Tožencu je bil termin naroka znan vnaprej in dovolj zgodaj, da bi lahko že prej predlagal zaslišanje preko videokonference, če je to res želel, še zlasti ker so razlogi, na katere se sklicuje (tj. življenje in delo v Nemčiji), obstajali že celoten postopek. In končno - ni nepomembno, da je bil ta narok zadnji in bi bila potrebna izvedba dodatnega prav in le zaradi zaslišanja toženca, pri tem pa gre za postopek, začet že leta 2018. V luči pojasnjenega se kaže odločitev prvostopenjskega sodišča o neizvedbi zaslišanja (neposrednega ali videokonferenčnega) utemeljena (drugi odstavek 258. člena ZPP).

11Tožencu gre dodatno pojasniti, da izhodiščno torej ni problematičen predlog za izvedbo videokonference kot tak. Gre predvsem za to, da se v postopku ne kaže, da bi si toženec dejansko in iskreno želel zaslišanja, pa bi mu tehtni razlogi to vsakič preprečili. V tem kontekstu gre razumeti zapis prvostopenjskega sodišča, da je predlog podal šele na zadnjem naroku in da ga šteje za neprimernega. Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnih okoliščinah primera ni videti procesne ovire za zaključek glavne obravnave brez zaslišanja toženca.

12Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v bistvenem ugotovilo: - da je tožnica plačala zatrjevani del preostale kreditne obveznosti, tj. 18.375,18 EUR; - da je bil kredit najet za gradnjo oz. dokončanje skupne stanovanjske hiše in gre zato za obveznost, ki izhaja iz skupnega premoženja; - da ni izkazan izvensodni dogovor z vsebino, ki jo zatrjuje toženec. Dokazna ocena je celovita, navedeni so jasni in prepričljivi razlogi, bistveni zaključki pa so materialnopravno pravilni.⁶ Drži sicer, da bi bilo pravilno uporabiti določbe ZZZDR, vendar je v isti sapi dodati, da so relevantne določbe DZ v bistvenem enake, zato slednje ni vplivalo na pravilnost odločitve.

13Pomembno je, da bil sporni kredit skupna obveznost takratnih zakoncev, zato za plačilo odgovarjata oba in solidarno (56. v zvezi z 51. in 52. členom ZZZDR). Izbira upnika je, koga bo terjal in v kakšen deležu (prvi odstavek 395. člena OZ). Če eden od zakoncev plača več, kot znaša njegov del dolga (ta pa je ob domnevi enakih deležev praviloma polovičen, 59. člen ZZZDR), lahko ta od drugega terja plačilo presežka svojega dela (tretji odstavek 56. člena, smiselno enako 404. člen OZ). Zgolj zato, ker zakonska zveza razpade, podlaga uveljavljanja povračila ne odpade - gre le za variacijo instituta neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

14Kljub tožničini pogodbeni vlogi - zavezi k solidarnemu poroštvu za plačilo kreditne obveznosti je iz razloga, ker je tožnica že po samem zakonu hkrati tudi solidarna dolžnica, upravičena le do povrnitve polovice tistega, kar je plačala. Njeno "svojstvo plačila", ki ga izpodbijana sodba izrecno sicer opredeli kot poroštvo, torej ni enoznačno. Tožnica je nastopala v dvojni vlogi.

15Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da sam ne bi (več) nastopal v "svojstvu" (so)dolžnika. Izvensodni dogovor z vsebino tožničinega prevzema dolga oz. izpolnitve tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazan. Ker toženec (tudi v pritožbi) nekonsistentno enači obe obliki sprememb obligacijskega razmerja, bo v nadaljevanju pojasnjeno oboje.

16Primarno kreditno razmerje je bilo sklenjeno med banko (upnico) in tožencem (dolžnikom). Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna.

17Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ). A kot je pravilno ugotavljeno v izpodbijani sodbi, sta slednje kvečjemu prevzela toženčeva otroka v zameno za deleže na nepremičninah in morebitno tožničino strinjanje ali vedenje ni odločilno.⁷ Pritožbene navedbe, ki niti nimajo v celoti podlage v izvedenih dokazih, navedenih razlogov ne omajejo. Zgolj na kratko gre povzeti, da iz darilne pogodbe izhaja le zaveza otrok (ne tožnice, ki sploh ni bila stranka te pogodbe); umik predloga za delitev skupnega premoženja omenja le sklenjen izvensodni dogovor (ne vsebine slednjega); A. A., ki naj bi sodeloval pri pripravi dogovora, je izpovedal le o prevzeti zavezi otrok (ne tožnice); toženčeva hči o zatrjevanem dogovoru pravdnih strank ni vedela ničesar, tožnica pa ga je izrecno zanikala. Temu ob bok pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bila sklenitev takšnega ustnega dogovora razvezanih zakoncev, ki niti tedaj nista bila v lepih odnosih (kar izhaja iz zaslišanja tožnice), nenavadna. Iz opisanega tako izhaja, da je izhodiščni zavezanec za plačilo kredita (ostal) toženec, njegovo notranje razmerje z otroci pa na tožničino pravico do povračila ne vpliva. Odločitev sodišča prve stopnje o (delni) ugoditvi tožničinemu zahtevku za povrnitev (polovice) plačanega zneska je zato pravilna.

18Po presoji pritožbenega sodišča so torej vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker hkrati tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnice pa vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča. Stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Smoter enotnosti tega dokaza je predvsem posledica upravičenega dvoma o zanesljivosti strank kot dokaznega sredstva. Obojestransko zaslišanje služi kot pomembna korektura temeljne slabosti tega dokaza. Več J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 513-514.
² Tako tudi J. Zobec, navedeno delo, str. 514-515.
³ Gre torej za odločitev sodišča, ki ima podlago v drugem odstavku 258. člena ZPP, ne pa za avtomatično posledico.
⁴ Točki 7 in 8 izpodbijane sodbe.
⁵ L. št. 135 in 210. Primerjati npr. z VSRS II Ips 785/2005 (pomen vnaprejšnjega opravičila in opravičljivega razloga), VSRS II Ips 193/2006 (pomen nujnega, neodložljivega razloga, ki onemogoča prihod), VSRS II Ips 766/2008 (pomen časovne komponente - kdaj je stranka izvedela za narok in kdaj so nastopili razlogi za izostanek).
⁶ Točki 11 in 12 izpodbijane sodbe (o plačilu), točke 13 do 21 izpodbijane sodbe (o poroštvu kot svojstvu plačila), točke 22 do 26 izpodbijane sodbe (o skupni obveznosti).
⁷ Zlasti točki 17 in 18 izpodbijane sodbe.