404. člen OZ

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

Pravno nerelevantno je dejstvo, če se je z okoliščinami/listinami, "ki so bile bistvena pravna podlaga za uspešne odškodninske tožbe drugih podizvajalcev," dejansko seznanila šele v letu 2020. Tožbeni zahtevek bi morala namreč postaviti v okviru zastaralnih rokov in, kar ji je pravilno očitalo sodišče prve stopnje, v tem času bi morala izkazati določeno stopnjo skrbnosti, ki vsebuje poizvedovalno dolžnost. Sodišče prve stopnje ji je v tej smeri tudi utemeljeno očitalo, da so nekateri drugi podizvajalci tožbe vložili pravočasno. Slednje kaže na to, da ni bilo podanih nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka in da je bila tožnica neskrbna. Pravno nerelevantno oziroma nemogoče je zato slediti trditvam, da naj bi se tožnica šele v letu 2020 prvič seznanila z okoliščinami, ki so ji omogočale vložitev (utemeljenega) odškodninskega zahtevka. Tožnica je vedela za škodo in za povzročitelja, čeprav ji po lastnih trditvah dejansko niso bila znana vsa njegova protipravna ravnanja, oziroma bi v tej smeri morala izkazati določeno skrbnost. Zaradi njene neskrbnosti je pretekel subjektivni zastaralni rok, prav tako pa je pretekel tudi objektivni zastaralni rok, ki ni odvisen od poteka subj

Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo. Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med n

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP). Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam pre

Prva in druga toženka sta sospornici v tem sporu. Iz razlogov sodbe in izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo vse stroške pravdnega postopka v višini 6.397,90 EUR. Ker je z delno sodbo odločilo le o zahtevku tožnice zoper drugo toženko, je tej naložilo v plačilo polovico odmerjenih stroškov tožnice. Ker pa je sodišče prve stopnje drugo toženko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožnice v skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP, pomeni, da bi lahko plačilo druge polovice odmerjenih stroškov naložilo prvi toženki. V sklepu, v katerem je odločilo o stroških prve toženke, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da najprej vse stroške naloži v plačilo prvi toženki, od tega pa polovico teh naloži v plačilo solidarno z drugo toženko. Če bi vse stroške prva toženka tožnici po tem sklepu plačala, bi s tem pridobila pravico do povrnitve stroškov v višini 3.198,95 EUR od druge toženke, tožnica pa bi imela dva izvršilna naslova, in sicer za 3.198,95 EUR zoper drugo toženko po delni sodbi in za 6.397,90 EUR zoper prvo toženko po izpodbijanem delu sklepa. To pa je več od zneska stroškov, ki ji je bil odmerjen v tem pravdne

Čeprav pritožbeno sodišče drugače kot nižje sodišče presoja, da je odvetnikovo ravnanje protipravno, da torej ni pokazal v prvotni pravdi skrbnosti, ki se pričakuje od kvalificiranega pooblaščenca, je zavrnitev zahtevka pravilna, saj se je strinjati z zaključkom nižjega sodišča, da tožnik s tožbo, tudi če bi bila v delu, kjer je zahteval plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurenčne klavzule in odpravnine, pravočasno vložena na delovno sodišče, ne bi uspel. Odvetnikova odškodninska odgovornost predstavlja posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter po pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Kot lex specialis pravno podlago dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu, Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije. OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dos

Dolžnik, ki obveznost plača, ima do drugih dolžnikov regresni zahtevek, katerega višina je odvisna od notranjega razmerja med dolžniki. Tožnik bo lahko na podlagi tretjega odstavka 56. člena ZZZDR od toženke zahteval polovico tega, kar bo plačal na račun dolga iz skupnega premoženja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upravičen do regresnega zahtevka šele če in ko bo plačal upnikom dolg, ki je nastal v zvezi s skupnim premoženjem toženke in njegovega pokojnega očeta. Regresni zahtevek ne more nastati pred izpolnitvijo obveznosti, iz katere izhaja. Vlaganja sredstev tekom trajanja zakonske ali izvenzakonske skupnosti ima za posledico nastanek skupnega premoženja, višina vlaganj pa se odrazi na deležu na skupnem premoženju. Režim urejanja premoženjskih razmerij med zakonci, enako med izvenzakonskimi partnerji, je kogentne narave, tako da drug do drugega v zvezi s premoženjem, ki je skupno, nimata zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, pač pa le iz naslova skupnega premoženja ter regresne zahtevke iz naslova plačila dolgov, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem.

Ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zemljiškoknjižno dovolilo lahko izstavi le lastnik nepremičnine, ki je (že) vpisan v zemljiški knjigi, sodišče pa sme toženi stranki v skladu s 311. členom ZPP naložiti, naj opravi določeno dejanje, le tedaj, če je zapadlo do konca glavne obravnave, ne pa tedaj, ko bo zapadlo, (če bo kdaj).

Skupna obveznost, ki jo imata pravdni stranki po preužitkarski pogodbi, ne dopušča, da bi se jo dalo zreducirati zgolj na denarno obveznost, saj je namen sklenitve pogodbe o preužitku osebne in zaupne narave. Če so se okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe, spremenile, bi morala tožnica postaviti ustrezen oblikovalni zahtevek po določbah ZD, ki bi preuredil zdajšnje (zatrjevano) neučinkovito izvajanje pogodbe s strani toženca (121. člen ZD). Takega zahtevka ni postavila, do dajatvenega v razmerju do soprevzemnika obveznosti pa ni upravičena.

Če za škodo, ki jo v nezgodi premikajočih se vozil utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. V primeru solidarne obveznosti lahko upnik (ki je v obravnavanem primeru toženec) zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena, pri čemer, kot to določa prvi odstavek 395. člen OZ, obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni. Po izpolnitvi enega izmed dolžnikov, so torej vsi ostali dolžniki prosti. Glede na to, da je tožnica kot solidarna dolžnica tožencu odškodnino izplačala potem, ko je bila tožencu na podlagi poravnave že povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpel v prometni nezgodi s strani Zavarovalnice Z., je tako zaradi poprejšnje popolne izpolnitve enega izmed solidarnih dolžnikov pravna podlaga za izplačilo odškodnine s strani tožnice odpadla.

Ker je dolg nastal po smrti družbenika M. L., je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je prešel nanj. S smrtjo mu je namreč položaj družbenika prenehal. Poleg tega tudi aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred trenutkom prenehanja družbe, odgovarja le za obveznosti, ki so nastale, dokler je bil družbenik. Položaja aktivnega družbenika pa ni mogel imeti tudi iz razloga, ker je umrl več kot dve leti pred prenehanjem družbe. V sodbi je ugotovljeno, da po smrti M. L. družba dejansko ni delovala (ni bilo skupščine, niti stikov med družbeniki), da je do nekaj mesecev pred izbrisom tekla pravda, ki jo je začel M. L. in sta jo po njegovi smrti prevzeli toženki ter v kateri je bilo sporno, ali je M. L. pravno veljavno izstopil iz družbe, da je bil zahtevek L. oziroma toženk v začetku leta 2007 zavrnjen, vendar pa je med izdajo sklepa o dedovanju glede poslovnega deleža in vložitvijo predloga za izbris potekel le mesec dni in da tožnik niti zase ni mogel reči, da je po smrti M. L. lahko pomembneje vplival na poslovanje družbe. Te ugotovitve, katerih pravilnosti pritožba ne izpodbija, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da toženki nista imeli

Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz istega škodnega dogodka, a v času sklepanja zunajsodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. Zato je sodišče pravilno zavzelo stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo ob podpisu zunajsodne poravnave gotovo, da bo do amputacije noge prišlo.

Trditveno in dokazno breme za podani pobotni ugovor je bilo v celoti na tožencih. Ne moreta ga prevaliti na sodišče. Upoštevaje razpravno načelo (7. člen ZPP) so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke. Sodišče ni dolžno samo iskati dokazov niti ne sme upoštevati nezatrjevanih dejstev. Dediči so solidarno odgovorni za zapustnikove dolgove. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja le dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (na primer zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.

Dejstvo, da je bil otrok dodeljen v vzgojo, varstvo in oskrbo s sodno odločbo le enemu od staršev, v danem primeru materi in ne očetu (tožencu), v ničemer ne more spremeniti pogodbene obveznosti v z dne 20. 8. 2010 sklenjeni Pogodbi o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev in vrtca, ki sta jo starša podpisala in se z njo zavezala k plačilu oskrbnine.

Po ugotovitvi, da višina vtoževane terjatve ne presega višine podedovanega premoženja toženca, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 275. člena OZ in 142. člena ZD. Ker je bila terjatev cedirana po zapadlosti, je prešla na tožečo stranko skupaj z zamudnimi obrestmi kot stransko pravico (prvi odstavek 418. člena OZ v zvezi z 275. členom OZ).

Ko gre za pogodbeno solidarno obveznost ne pridejo v poštev pri vračunanju plačanega določbe 191. člena OZ. V konkretnem primeru pridejo v poštev določbe 404. člena OZ glede pravice izpolnitelja do povračila, ki določajo, da ima dolžnik, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

Terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb se v stečajnem postopku ne prijavlja. Pritožbene navedbe, ki nekaj trditev vzetih iz enega in drugih iz drugega sklopa ponujajo kot trditveno podlago, ki da pred sodiščem prve stopnje s strani nasprotne stranke sploh naj ne bi bila prerekana, pomenijo le nepošteno uporabo pravic po ZPP in s tem kršitev 9. člena ZPP; konkretno določbe 212. člena ZPP, po katerem mora stranka določno navajati dejstva in dokaze v prid svojemu zahtevku ali kot obrambo pred zahtevkom nasprotnika. Ker po Pogodbi za A. solidarnost partnerjev ni izrecno izključena, je pravno nepomembno, ali je izročitev bančne garancije deljiva ali nedeljiva obveznost, saj so v obeh primerih uporabljiva pravila o solidarnih obveznostih dolžnikov.

Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na

Sporno je vprašanje, ali je tožnica uspela (glede toženca, fizične osebe) izkazati podlago iz prvega odstavka 404. člena OZ, in sicer glede dela obveznosti, ki pade na toženca, upoštevajoč končni cilj, da obveznosti izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan po 405. členu OZ in sicer kar izhaja kot dogovorjeno ali iz siceršnjih pravnih razmerij med udeleženci v poslu. Tožnica bi morala izkazati elemente odškodninske odgovornosti.