434. člen OZ

Ker je toženec ob sklenitvi pogodbe ob zavedanju, s soglasjem in z namenom vseh udeleženih nastopal kot prodajalec poslovnega deleža tožeče stranke in hkrati kot zakoniti zastopnik tožeče stranke kot upnice, in ker iz pogodbe izhaja izrecen dogovor, da kupec poslovnega deleža njegov dolg prevzame že s samo sklenitvijo pogodbe, s čimer toženčev dolg preneha, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podpis pogodbe s strani toženca šteti za privolitev tožeče stranke v prevzem njegovega dolga s strani A., d. o. o.

Domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Goli zapis o plačilu tretjega (četudi zapis družbe, pri kateri se je toženec istočasno zaposlil) še ne vzpostavlja mandatnega razmerja med tožnico in tretjim ter ne vodi v sklep, da se je toženčev delodajalec v razmerju do tožnice (izvajalke izobraževanja) zavezal kot naročnik in s tem plačnik. Prav tako ta zapis v luči tretjega odstavka 70. člena OZ, ki govori o učinkih zastopanja, ne more biti dovolj za zaključek, da je tožnica lahko vedela, da je dejanski naročnik nekdo tretji (torej delodajalec toženca). Stranki mora biti jasno, s kom sklepa pogodbo. Morebiten dogovor toženca z delodajalcem, da bo slednji plačal usposabljanje, je stvar njunega notranjega razmerja, ki ne more imeti učinkov na nastalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Določba 170. člena ZDR-1 bo lahko pomembna le v morebitnem regresnem razmerju med delavcem in delodajalcem.

Toženka se je v sodni poravnavi, sklenjeni z lastnico poslovnih prostorov, zavezala poravnati vse neporavnane obveznosti do dobaviteljev in upravnika, ki bodo nastale do njene izselitve, in sicer tudi v primeru, če bodo te naložene v plačilo lastnici. Takšno vsebino dogovora je sodišče pravilno označilo kot prevzem izpolnitve.

Dolžnik in tretji se ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da v obstoječem obligacijskem razmerju tretji - prevzemnik prevzame dolg dolžnika (prim. prvi odstavek 427. člena OZ). Upnikova privolitev v dogovor s to vsebino je odločilnega pomena za nastop učinka nadomestitve dolžnika s prevzemnikom (dolga), ker jo šele soglasje upnika odobri. Privolitev upnika kot izjava soglasja k pogodbi o prevzemu dolga se neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi; to pa predpostavlja, da je upnik obveščen prav o pogodbi o prevzemu dolga in s tem s skupnim interesom dolžnika in prevzemnika, da naj slednji v obstoječem obligacijskem razmerju nadomesti prvega. Upnikova privolitev je izjava volje. Izrazi se lahko tudi v pogodbi, sklenjeni med upnikom in tretjim - prevzemnikom dolga. Vendar mora biti upnikova volja, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim, nedvoumna. Prav to je bistveno, ker šele upnikovo soglasje s to vsebino to pogodbo razločuje od pogodbe o pristopu k dolgu. Četudi je bil morda skupni namen toženke in njenega najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bila tožnica kot upnica o tem njunem m

Po SPZ je zavezanec za plačilo stroškov, povezanih z upravljanjem in obratovanjem stavbe, (etažni) lastnik (68. in 115. člen SPZ), ne najemnik (uporabnik).

V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani. To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga. Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.

Seznanjenosti tožeče stranke z najemno pogodbo (v kateri je bilo določeno, da bo zadevne stroške plačevala najemnica) ni mogoče šteti kot obvestilo o prevzemu dolga iz drugega odstavka 427. člena OZ. Slediti je namreč mogoče tožeči stranki, da je na njeni podlagi najemnico štela le za prevzemnico izpolnitve, da se je torej ta zavezala poleg lastnika in ne namesto njega (434. člen OZ). S tem tožeča stranka tudi ni bila postavljena pred odločitev, da bodisi poda bodisi odkloni svoje privoljenje v morebitni prevzem dolga. Omenjeni dogovor med toženo stranko in najemnico o plačevanju stroškov ima zato lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ). V takšnem primeru pa prvotni dolžnik upniku ostane zavezan za plačilo dolga (smiselno tretji odstavek 434. člena OZ).

SPZ (člen 115) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Najemnika kot zavezanca za plačilo tovrstnih stroškov ne določa niti ZPSPP. Res je sicer, da se lastnik (dolžnik) in najemnik (tretji) lahko dogovorita, da bo slednji izpolnil lastnikovo (dolžnikovo) obveznost nasproti upravičencu do plačila obratovalnih stroškov (upniku). Vendar pa je takšen dogovor med lastnikom in najemnikom mogoče šteti le kot dogovor o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ). V tem primeru najemnik odgovarja lastniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev do lastnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar najemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato, tudi če bi bila tožeča stranka upnik za plačilo obratovalnih stroškov, nasproti toženi stranki kot najemnici zadevnih prostorov ne bi imela nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ). Ker je podnajemna pogodba po vsebini najemna pogodba (le da jo tretji namesto z lastnikom sklene z najemnikom), pisno najemno pogodbo pa sta pravdni stranki že imeli sklenjeno, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da do preoblikovanja naj

Zmotno meni pritožba, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbo tretjega in petega odstavka 30. člena OZ, saj se slednji nanaša na stalo poslovno zvezo glede določenega blaga ali storitve, toženec pa ni niti zatrjeval, da je med strankama bilo sklenjenih večje število poslov.

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, vendar pa se v konkretnih primerih lahko izkaže, da dokazna vrednost vseh dokazov ni enaka. Tako je lahko na primer listinski dokaz v razmerju do izpovedb strank in/ali prič deloma zanesljivejši.

Republika Slovenija je prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti. Upnica se z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna. Informativni izračun se na (višjo) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša, zato se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo. To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičence

Bistvo posojilodajalčeve zaveze, da izroči denar posojilojemalcu, ni v načinu izročitve (fizična izročitev denarja ni pogoj za izpolnitev te zaveze), temveč v tem, da posojilojemalcu omogoči razpolaganje z denarjem – namen financiranja je v rokah posojilojemalca. Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega stranki skleneta pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Od pogodbene kavze pa je treba ločevati osebne nagibe (motive, cilje, interese), ki stranke vodijo k sklenitvi posamezne pogodbe. Ti so za pravno presojo praviloma brez pomena, saj veljavnost pogodbe zaradi pravne varnosti ne more biti odvisna od doseganja povsem osebnih ciljev.

Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge.

Nesklepčnost tožbe je podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Sodišče torej presoja, ali iz tožbenih navedb po materialnem pravu izhaja pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo. V skladu z 826. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora naročitelj vsaj vsake tri mesece izdelati in izročiti zastopniku obračun provizije, do katere je upravičen zastopnik, ločena za vsak mesec posebej. Ta obračun mora vsebovati vse bistvene sestavine, na podlagi katerih je izdan. Glede na slednje je nesporno, da o podatkih glede višine in zapadlosti provizije razpolaga le naročitelj.

Pri najemu poslovnih prostorov se uporabljajo določbe ZPSPP, ki pa ne vsebujejo določb o upravniku, zato se glede tega uporabljajo določbe 115. do 118. člena SPZ. Pogodbeni dogovor med lastnikom in najemnikom, na podlagi katerega se najemnik zaveže, da bo plačeval stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja stavbe, je zgolj dogovor o prevzemu izpolnitve (434. člen OZ), ki razmerja med upravnikom in najemnikom ne ureja. Na podlagi navedenih določb SPZ in OZ torej upravnik ni aktivno legitimiran za izterjavo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja od najemnika. Če teh najemnik ne poravna, mora upravnik stroške izterjati od etažnih lastnikov.