429. člen OZ

Predlog se zavrne.

Toženca sta se zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine upirala z ugovorom neizpolnitve (ugovorom sočasne izpolnitve) - tožniku nista dolžna izročiti zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravna posledica ugovora je upravičenost stranke, ki ugovarja, da zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ter ob tem določi pogoj, pod katerim je toženec dolžan izpolniti obveznost.

Predlog se zavrne.

Ustavno sodišče RS je potrdilo, da je z uveljavitvijo ZOKIPOSR Republika Slovenije po samem zakonu prevzela dolgove družbenikov izbrisanih družb do upnikov, ki razpolagajo z izvršilnim naslovom, njihove terjatve pa še niso bile poplačane ali drugače prenehale. Ker je bil tožniku po prevzemu dolga s strani Republike Slovenije v izvršbi odvzet denarni znesek, je s tem poplačal tuj dolg in mu ga je toženka dolžna povrniti.

Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna. Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).

Ker je toženec prevzel terjatev izbrisane družbe s posebno izjavo, je dolžan plačati dolg družbe do tožeče stranke.

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

Za notarski zapis se analogno uporablja 356. člen OZ in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti. Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obvezn

Utemeljena je pritožbena navedba, da je treba upoštevati samo tisto, kar je zapisano v sodni poravnavi in da so dodatne toženčeve interpretacije na zaslišanju neupoštevne. Vendar tudi s tako metodo ni mogoče priti do za tožnika ugodnejše odločitve. Pritožbena razlaga, da bi moral toženec doseči izrecen zapis v poravnavi, da je prost obveznosti oziroma da njegovo obveznost prevzema A. A., bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bili stranki pravde, v kateri se je sklepala poravnava, samo sedanja tožnik in toženec. Sodna poravnava ima značilnosti tako pogodbe kot sodne odločbe. Njen namen je celovita in dokončna ureditev spornih razmerij med strankami: bodisi tistih iz pravde (v celoti ali delno), lahko (in zaželeno) pa tudi drugih – primerjaj 306. člen ZPP. Zato sodna poravnava presega domet (zgolj) pogodbe o prevzemu dolga. To pa pomeni, da ni ustrezna razlaga poravnave, za katero se zavzema pritožba: da bi moralo izrecno pisati, da je C. A. prost obveznosti iz naslova stroškov stanovanja, za katere bi sicer odgovarjal kot najemnik. V poravnavi je jasno določeno, kolikšni so ti stroški in kdo jih je dolžan plačati (A. A.), poleg tega pa tudi, da so s tem urejena vsa medsebojn

V tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR je že zakonsko določen prehod obveznosti, ki so na podlagi določb ZFPPod prešle na družbenike izbrisanih družb, na Republiko Slovenijo in pravica upnikov, da plačilo teh obveznosti (pod enakimi pogoji, pod katerimi bi lahko plačilo uveljavljali od družbenikov izbrisanih družb) uveljavljajo od Republike Slovenije. ZOKIPOSR v četrtem odstavku 8. člena sicer omenja tudi sklenitev sporazuma o prevzemu dolga z upnikom. Vendar pa iz določb ZOKIPOSR ne izhaja, da bi bil (poskus) sklenitve takšnega sporazuma tudi pogoj za uveljavljanje plačila upnikove terjatve od Republike Slovenije v izvršilnem postopku. Ker ima prehod obveznosti na Republiko Slovenijo podlago v zakonu, upniku samega dejstva prehoda obveznosti ni treba izkazati s posebno listino, ki bi potrjevala prehod obveznosti, oziroma mu v ta namen ni treba vložiti tožbe. Na to nenazadnje napotuje določba tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, da lahko upnik plačilo neplačanega dela svoje terjatve od prevzemnika uveljavlja pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo uveljavljal od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev. Mora pa upnik izkazati obstoj pogojev, pod katerimi je v tretjem odsta

V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani. To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga. Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec na podlagi sklenjenega dogovora o pristopu k dolgu dolžan plačati 7.720.98 EUR. Toženec je ugovarjal, da ni šlo za dogovor o pristopu k dolgu (432. člen OZ), ampak za pogodbo o prevzemu dolga (prvi odstavek 429. člena OZ), s katero bi moral soglašati prvotni upnik, družba A. d. o. o., katere direktor je bil toženec. Toženec je uveljavljal tudi pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, obenem je odločilo, da terjatev toženca (po pobotnem ugovoru) ne obstaja, sodišče druge stopnje pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je ocenilo, da predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje pogojev po 367a. čl. ZPP.

Zaradi takšnega protipravnega ravnanja, ki je imelo za posledico na eni strani prikrajšanje odvisne družbe (tožnice), ki ni bilo nadomeščeno (primerjaj prvi odstavek 545. člena ZGD-1) in na drugi strani premoženjsko korist IH, saj posojilo ni bilo vrnjeno (kar izhaja tudi iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014)1, je tožnici v višini nevrnjenega posojila nastala škoda. V tem kontekstu je pravilen zaključek izpodbijane sodbe v točki 42 obrazložitve, da okoliščina, da je bila (namesto, da bi bilo s strani ZEH tožnici posojilo vrnjeno) sklenjena nova posojilna pogodba med tožnico in novim dolžnikom (družbo IH), ki je na ta način (delno) poravnal svoj dolg do ZEH in katerega finančno stanje v trenutku sklenitve pravnega posla ni dopuščalo vrnitve posojila, kaže na to, da je (tudi) pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe obstajal realen vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu in njenega zakonitega zastopnika. Glede na obrazloženo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev nima vpliva dejstvo, da je odvisna družba (tožnica) s sklenitvijo sporne pogodbe soglašala in odsotnost "denarnega toka". Pri tem pa se drugi toženec po pravilni pre

Upnik je aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tudi v primeru, če verjetno izkaže obstoj terjatve, ki je v plačilo zapadla po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Glede na obveznost poslovodstva, ki mora spremljati finančno stanje družbe in ob nastanku položaja insolventnosti sprejeti ustrezne ukrepe, je brez podlage stališče dolžnika, da bi ga bilo dolžno sodišče ponovno opozoriti na možnost vložitve zahteve za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik ima obligacijsko pravni zahtevek do družbe, da mu izplača dobiček, šele ko skupščina sprejme sklep o razdelitvi bilančnega dobička. Če je bil tak sklep sprejet po prenosu poslovnega deleža na tretjega, pripada zahtevek za izplačilo pridobitelju, ne glede na to, kdaj je bil dobiček ustvarjen.

Po določbi prvega odstavka 429. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom (toženka - lastnica in najemodajalka) in prevzemnikom (najemnica), v katero je privolil upnik (tožnik - upravnik). V obravnavanem primeru je že Pogodba o opravljanju upravniških storitev določala, da mora lastnik poslovnega prostora o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe, s katero na najemnika prenese obveznosti vzdrževanja skupnih delov, obvestiti upravnika in da se do trenutka obvestila šteje, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova upravljanja stavbe lastnik. Če je do tedaj on dolžnik, se samo po sebi vsiljuje sklepanje, da je po obvestilu dolžnik nekdo drug, torej najemnik. Privolitev upravnika so potrjevala tudi njegova aktivna ravnanja: na najemnico je naslavljal račune in sprejemal njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, kar je izkazoval tudi v svojih poslovnih knjigah.

Ob zanikanju tožeče stranke, da je bil sklenjen ustni dogovor, se je procesno trditveno breme prevalilo na toženo stranko. Ta bi morala, zatrjevati, kje in kdaj je bil takšen dogovor sklenjen. Ob pomanjkanju konkretiziranih trditev pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem prič. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvajalo dokaznega postopka, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se je lastnik dela stavbe v etažni lastnini, poslovnega prostora v poslovni stavbi, glede na okoliščine primera, v razmerju do upravnika razbremenil svoje dolžnosti lastnika za plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe, s tem, da je obveznost plačila pogodbeno prenesel na najemnika in o tem obvestil upravnika ter mu predložil fotokopijo najemne pogodbe ter je upravnik od obvestila dalje svoje račune izdajal neposredno najemniku.

Spremembo dolžnika kot enega od učinkov prevzema dolga določa 429. člen OZ. Po zakonu se torej šteje, da je prevzem dolga privativen: prejšnji dolžnik je prost svoje obveznosti. Seveda se stranki lahko dogovorita o kumulativnem prevzemu, torej o pristopu novega dolžnika k dolgu, vendar pa se morata za kumulativno zavezo starega in novega dolžnika izrecno dogovoriti.

Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake.

Posledica dejstva, da dolg prevzame prevzemnik, ki je ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, je urejena v določbi drugega odstavka 429. člena OZ. Če upnik v takem primeru ni vedel in ni bil dolžan vedeti za prevzemnikovo prezadolženost, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima učinek pogodbe o pristopu k dolgu. To pomeni, da podlaga pogodbe o prevzemu dolga za primer, da je prevzemnik prezadolžen, ni prepovedana.