VSM Sodba I Cpg 7/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 852.905,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2020 do 10. 9. 2021 v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka), hkrati pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, o katerih bo sodišče odločalo s posebnim sklepom, po pravnomočnosti te sodbe (točka II izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu izdaje vmesne sodbe oziroma podredno s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Objektivna odgovornost države za škodo je posebej določena za primer odgovornosti za neopravičeno obsodbo, in sicer v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) ter tudi v Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), če je bil nekdo obsojen za kaznivo dejanje ali prekršek, pa je bil kasneje v nadaljevanju postopka ali v novem postopku oproščen, oziroma je bil postopek ustavljen, ima pravico do povrnitve škode od države, ne glede na to, da država, če se je držala predpisanih postopkov, ni ravnala protipravno, saj je škoda posledica ravnanja države. Pri obravnavanju odškodninskega zahtevka se ne ugotavlja protipravnost ravnanja in odgovornost države za protipravno ravnanje, ampak zadošča nastanek škode in vzročna zveza med neopravičeno obsodbo in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje očita tožeči stranki, da pri zmanjševanju oziroma odpravljanju škodnih posledic ni ravnala dovolj skrbno, saj bi lahko z uporabo drugega pravnega sredstva, z vložitvijo ustavne pritožbe, dosegla učinek začasnega zadržanja uvrstitve na seznam gospodarskih subjektov z negativnimi referencami v postopkih javnega naročanja. Pri presoji zadeve je potrebno upoštevati, da lahko pride do spremembe, odprave ali razveljavitve pravnomočne odločbe o prekršku le v postopku z izrednim pravnim sredstvom, le ta pa so tri, in sicer: 1) zahteva za varstvo zakonitosti, 2) odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa in 3) ustavna pritožba. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da proti sodbam sodišč prve in druge stopnje ni ukrepala na način, da bi izkoristila, vložila pravna sredstva, da bi prišlo do zmanjšanja škode. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva, skladno s čemer je tožeča stranka postopala. Vložila je pobudo, državno tožilstvo je z njo uspelo ter je Vrhovno sodišče odločbo o prekršku spremenilo. Pomeni, da si je tožeča stranka aktivno prizadevala in storila vse, da se je nepravična pravnomočna odločba spremenila, zato je očitek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja povsem neutemeljen, saj med zelo omejenimi izrednimi pravnimi sredstvi, ki so na voljo, ni mogoče govoriti o bolj ali manj primernih. Še manj primerno pa je, da sodišče prve stopnje zavrača pravno sredstvo tožeči stranki s tem, ko jo krivi za izbiro napačnega pravnega sredstva. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti bi sicer lahko prišlo do zadržanja izvrševanja prekrškovne sankcije, torej do odložitve ali prekinitve izvršitve v smislu tretjega odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se v prekrškovnem postopku uporablja na podlagi drugega odstavka 191. člena ZP-1, vendar takšna odločitev ni bila sprejeta.

Tudi v postopku z ustavno pritožbo, ki bi jo po mnenju sodišča prve stopnje morala vložiti tožeča stranka, je odločitev o zadržanju izvršitve sankcije posledica odločitve Ustavnega sodišča, ki lahko zadrži izvrševanje ali pa tudi ne. Sicer pa je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji vložila dopis Ustavnega sodišča RS (številka Su-XIV-1/23-5 z dne 23. 2. 2023), iz katerega je razvidno, da je od prejema ustavne pritožbe zoper odločbo višjega sodišča v postopku prekrška do njenega sprejema po povprečju minilo 384 dni, kar pomeni, da bi tudi v primeru vložitve ustavne pritožbe prišlo tako šele v letu 2021, kar je očitno kasneje, kot je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločalo Vrhovno sodišče.

Sodišče prve stopnje se je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do navedb tožeče stranke o času odločanja Ustavnega sodišča, pri čemer je navedlo, da bi le to lahko na nejavni seji zadržalo izvršitev uvrstitve na črno listo, pri tem pa je po oceni pritožbe nepravilno ocenilo, kdaj bi Ustavno sodišče lahko to zadržalo, ker to ni takoj po vložitvi ustavne pritožbe, temveč šele ob sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V tej posledici je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin, kar ni moč preizkusiti.

Izpodbijana sodba popolnoma spregleda še eno bistveno okoliščino, in sicer, da je predpostavka za pravno sredstvo ustavne pritožbe pred ustavnim sodiščem izčrpanje vseh pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS), kar pomeni, da bi bila takoj, po pravnomočnosti odločbe o prekršku vložena ustavna pritožba zavržena zaradi odsotnosti osnovne predpostavke, da so bila pred tem izčrpana vsa pravna sredstva.

Pri obravnavi te zadeve pa je potrebno upoštevati vse okoliščine primera in tudi namen posebnega instituta odškodninske odgovornosti države zaradi neupravičene obsodbe v kazenskem in prekrškovnem postopku. Pravica do rehabilitacije zagotavlja postopku zaradi prekrška naravo "poštenega sojenja", če ne drugače, vsaj z odškodnino za krivične odločitve, kar naj popravi napake in povrne zaupanje v pravno državo. Tega namena pa ni mogoče doseči, če je pravica do odškodnine zavrnjena zaradi izbora pravnega sredstva, s katerim pride do odprave neupravičene odločbe o prekršku ter takšna zavrnitev predstavlja resen poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS).

Sodišče druge stopnje mora pri svojem odločanju upoštevati namen zakonskih določb, ki omogočajo tožeči stranki uveljavitev plačila odškodnine zaradi tega, ker je bila na podlagi dveh sodnih odločb spoznana za odgovorno storitve prekrška in ji je bila izrečena stranska kazen uvrstitve na "črno listo" ter ji priznati pravico do plačila odškodnine, pri čemer odločitev sodišča prve stopnje daje vtis, da sodišče zadevo ne presoja neodvisno in nepristransko ter interpretira zakonska določila na način, da bi državo obvarovala pred njeno odškodninsko odgovornostjo. Tožeča stranka je pridobila strokovno pravno mnenje prof. dr. A. A., iz katerega je razvidno, da ob vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, opustitev vložitve ustavne pritožbe, ni ravnanje, s katerim bi prišlo do pretrganja vzročne zveze med odgovornostjo države za neopravičeno obsodbo in nastalo škodo, kar potrjuje dejstvo, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti, podredno razveljaviti. Priglaša stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti kot neutemeljene zavrača pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo povzročila tožena stranka tožeči stranki (napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje) zaradi izreka globe in stranske sankcije (izločitev tožeče stranke iz postopka javnega naročanja za dobo 5 let) v prekrškovnem postopku. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni vložila Ustavne pritožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve globe, s čimer je bila pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Štelo je, da tožeča stranka ni izčrpala vseh možnih pravnih sredstev zoper (napačno) odločitev sodišč, zato je nastanek škode posledica ravnanja tožeče stranke. Pri odločitvi je izhajalo iz materialne podlage 26. in 30. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 193. člena ZP-1 ter sodne prakse sodišč v primerljivih zadevah.

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. členom ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke. V izpodbijani sodbi je obširno in argumentirano, z dokazno oceno, navedlo razloge, na katerih temeljijo zaključki, ki jim pritrjuje kot pravilnim sodišče druge stopnje in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje. Zgolj v odgovor pritožbenim grajam pa navaja naslednje:

7Bistveno vprašanje v pritožbenem postopku je ali je tožeča stranka v danem primeru storila vse, da bi zmanjšala oziroma preprečila nastanek škode, nastale ji zaradi neupravičeno izrečene stranske sankcije v prekrškovnem postopku pred sodiščem¹, s katero je tožečo stranko umestilo na seznam gospodarskih subjektov z negativnimi referencami v postopkih javnega naročanja v RS, na tako imenovano "črno listo".

8Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja sodišča je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena Ustave RS (URS)². Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države zaradi protipravnega ravnanja sodišča (prvi odstavek 26. člena URS) pa je, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe. Odškodninski spor in v njem (vnovično) odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je skrajno sredstvo in je zato mogoče le, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode³. Namen sodnega postopka je, da se spor vsebinsko dokončno razreši in se ta razrešitev več ne postavlja pod vprašaj. Morebitnemu nepravilnemu odločanju sodišč je v tem okviru namenjen sistem pravnih sredstev. Prizadevanje, vsebovano v pravnem redu, da se doseže navedene učinke pravnomočnosti, bi zato razvodenelo, če bi stranka, za katero se je postopek zaključil neuspešno, v naknadnem sporu zaradi plačila odškodnine zgolj z zatrjevanjem nepravilnega sojenja toženo stranko lahko potisnila v položaj, da se mora (glede na smiselno uporabo pravila splošnega odškodninskega statuta) ekskulpirati. Protipravno ravnanje sodišča (zaradi napačne odločitve) pa ne more samo po sebi povzročiti odškodninsko odgovornost države. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takem primeru škode ni mogoče pripisati protipravnemu ravnanju sodišča, temveč opustitvi vložitve pravnega sredstva (ki bi bilo objektivno sposobno razveljaviti, odpraviti ali spremeniti protipravno ravnanje, ki je dejanski vzrok škode). Škodo je v takem primeru pripisati strankini opustitvi. Od sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu, lahko namreč utemeljeno pričakujemo, da bi protipravnost, ki je bila storjena na nižji stopnji sojenja, odpravilo. Smisel in namen sistema pravnih sredstev (in ustavne pravice do pravnega sredstva) je prav v varstvu posameznika pred sodnimi napakami. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Če je sodniška napaka odpravljiva in bi se stranka s tem škodi izognila (ne samo hipotetično, ampak neovrgljivo domnevno) ni odškodninske obveznosti. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako, tako formalna kot neformalna, če so v praksi utrjena in običajna⁴.

9Res je, kot trdi pritožba, da lahko pride do spremembe, odprave ali razveljavitve pravnomočne odločbe o prekršku z izrednima pravnima sredstvoma kot je, prvič zahteva za varstvo zakonitosti (169. člen ZP-1) in drugič odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa (171.a člen ZP-1). Prvo vloži vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo stranke, o njej pa odloči VS RS (170. člen ZP-1) pri čemer se za postopek za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe ZKP (171. člen ZP-1). Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka podala pobudo na Vrhovno državno tožilstvo, ki je nato vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uspelo (glej opombo 1 obrazložitve te sodbe). Pravnomočno končan (na prvi in drugi stopnji sojenja) prekrškovni postopek je bil ustavljen. Tožeča stranka zatrjuje, da je najprej z vloženim rednim pravnim sredstvom v prekrškovnem postopku (pritožbo), nato pa s podano pobudo Vrhovemu državnemu tožilstvu, izkoristila oziroma izčrpala vsa pravna sredstva, ki so ji bila na voljo, da bi preprečila nastanek škode. Takšno stališče tožeče stranke pa je napačno, njena pritožba pa v tej posledici ni utemeljena.

10Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja tudi, da je v prekrškovnem postopku možno vložiti tudi ustavno pritožbo, vendar pa vztraja pri stališču, da je v danem primeru z dano pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti državnemu tožilstvu, izkoristila oziroma izčrpala vsa pravna sredstva, da bi na ta račun zmanjšala škodo. Sodba sodišča prve stopnje temelji na prekinjeni vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem sodišč v prekrškovnem postopku in nastalo škodo tožeči stranki zaradi opustitve vložitve ustavne pritožbe.

11V tretjem odstavku 160. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je določeno, da če zakon ne določa drugače, odloča Ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno sredstvo, o tem, ali Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, pa odloči na podlagi meril in postopka, ki so določeni z zakonom. V 6. alineji prvega odstavka 160. člena URS je določeno, da Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Podrobnejše pogoje za vložitev ustavne pritožbe in postopek za reševanje ustavne pritožbe torej določa Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ZUstS (prvi odstavek 50. člena ZUstS), vložiti pa jo je dopustno v prekluzivnem roku 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga, razen ko gre za posamezne izjeme (52. člen ZUstS), pri čemer so predpostavke za dopustnost ustavne pritožbe njena pravočasnost, dovoljenost, izčrpanje pravnih sredstev, pravni interes ustavnega pritožnika in popolnost ustavne pritožbe (sicer se ustavna pritožba zavrže).

Ni dvoma, da je tožeča stranka v prekrškovnem postopku izčrpala vsa pravna sredstva, kar je predpostavka za vložitev ustavne pritožbe. Tožeča stranka je imela namreč v prekrškovnem postopku možnost vložitve rednega pravnega sredstva, kar je izkoristila, hkrati pa je imela zgolj možnost dati pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kar je prav tako izkoristila, drugih pravnih sredstev, tako rednih kot izrednih pa ni imela.

Ugotoviti torej je, da je tožeča stranka izpolnila pogoj izčrpanja pravnih sredstev kot predpostavke za vložitev ustavne pritožbe. Pri tem ni moč mimo dejstva, da pomeni izčrpanje pravnih sredstev v smislu predpostavke za dopustnost ustavne pritožbe, izčrpanje tako v materialnem kot procesnem smislu. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni le formalno izčrpanje (vložitev pravnega sredstva), temveč tudi materialno izčrpanje (vsebinsko uveljavljanje kršitve človekovih pravic v že vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pomeni torej, da je potrebno v pravnih sredstvih, ki jih ima stranka na voljo pred rednimi sodišči, uveljavljati prav tiste kršitve človekovih pravic, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi.⁵ Predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev pa za vložitev ustavne pritožbe ni nujna v primeru, ko je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS). Pri tem je potrebno dodati še, da se v postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče ne more spuščati v presojo materialno pravne ali procesno pravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Naloga Ustavnega sodišče ob presoji ustavne pritožbe je zgolj preveriti, ali so sodišča z razlago zakonskim določbam in posameznim institutom dala vsebino, ki bi bila nesprejemljiva z vidika kake ustavne pravice. Ustavna pritožba je torej v tem smislu posebno pravno sredstvo, ki vsakomur omogoča, da pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom za varstvo ustavnosti in človekovih pravic uveljavlja varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi bile kršene s konkretnim posamičnim aktom, na primer s sodno ali upravno odločbo.⁶

12Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sicer res, da je tožeča stranka vložila pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer v postopku ni navedla, ali je v njej morebiti podala predlog na odložitev oziroma prekinitev izrečene stranske sankcije. Tako kot sodišče prve stopnje tudi Vrhovno sodišče v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku (katerega določbe se smiselno uporabljajo tudi v postopku o prekršku (171. člen ZP-1)) lahko odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine (tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člen ZKP).⁷ Dejstvo pa je, da vrhovni državni tožilec, ki je z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti uspel glede prekrškovnega postopka, ki ga v tej zadevi obravnavamo, ni hkrati zahteval odložitve oziroma prekinitve izvrševanja stranske sankcije, torej zadržanje izvršitve odločbe sodišč prve in druge stopnje v prekrškovnem postopku. Res pa je, da je na strani obdolženega v prekrškovnem postopku, torej na strani stranke zgolj možnost vložitve pobude s predlogom za zadržanje, medtem ko je o tem, ali bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena ali ne oziroma ali bo hkrati v zahtevi tudi predlagano zadržanje izvršitve odločbe, v domeni Vrhovnega državnega tožilstva, torej ne neposredno na strani pobudnika. Navedeno pomeni, tako ocenjuje sodišče druge stopnje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila. Pri tem ni moč mimo dejstva, da je prekluzivni rok za vložitev ustavne pritožbe 60 dni (od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje v prekrškovnem postopku), medtem ko je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti daljši, vložiti jo je potrebno v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (tretji odstavek 421. člena ZKP). Tudi v ustavni pritožbi se lahko zahteva začasno zadržanje izvršitve sodbe (kot na primer izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo 5 let), kar evidentno izhaja tudi iz sodne prakse Ustavnega sodišča.⁸ Ustavno sodišče je v odločbi Up-150/19, Up-151/19 z dne 5. 3. 2020 v zvezi s sklepom Up-150/19 z dne 20. 3. 2019 (glej opombo 7), odločilo o začasnem zadržanju dne 20. 3. 2019, dokončno pa dne 5. 3. 2020, pri čemer je bila ustavna pritožba vložena 6. 2. 2019. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeno grajo o času odločanja Ustavnega sodišča v zvezi s predloženim dopisom Ustavnega sodišča z dne 23. 2. 2023 (dokazna listina A13 spisa)⁹. Hkrati pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na tovrstno pritožbeno grajo odgovorilo že v točki 15 obrazložitve, ko je med drugim zapisalo, da lahko Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, za kar ima podlago v 58. členu ZUstS.¹⁰ Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča evidentno izhaja, da je Ustavno sodišče odločilo o začasnem zadržanju v približno mesecu in pol od vložitve ustavne pritožbe oziroma predloga za začasno zadržanje, končno odločitev pa sprejelo v enajstih mesecih od vložitve ustavne pritožbe. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so njegovi razlogi o tem v nasprotju z listino v spisu, konkretno z dopisom Ustavnega sodišča z dne 23. 2. 2023, se izkaže za neutemeljeno. Iz citiranega dopisa izhaja zgolj povprečen čas reševanja zadev s sprejemom dokončne odločitve.

13Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena oziroma na tiste, ki so bile dovolj konkretizirane, da so sodišču druge stopnje omogočile pritožbeni preizkus ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15Tožeča stranka je s pritožbo v celoti propadla, zato sama krije svoje stroške, ki so ji v zvezi z njo nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko tožena stranka z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve na drugi stopnji ni v ničemer prispevala (155. člen ZPP), zato je te stroške dolžna kriti sama. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 103/2018 z dne 2. 10. 2019 (tožeča stranka je bila s sodbo spoznana za odgovorno za prekršek, izrečena ji je bila poleg globe kot stranska sankcija - izločitev iz postopkov javnega naročanja za dobo 5 let po pravnomočnosti te sodbe) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 349/2019 z dne 4. 6. 2020 (zavrnjena je bila pritožba tožeče stranke in sodba sodišča prve stopnje potrjena). VSRS je s sodbo IV Ips 33/2020 z dne 20. 4. 2021 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in ustavilo postopek o prekršku zoper pravno osebo (našo tožečo stranko) in njeni odgovorni osebi (glej dokazne listine A2 do A4).
² (1) Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. (2) Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
³ VSRS sodba II Ips 275/2016 z dne 13. 9. 2018.
⁴ Jan Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, izvirni znanstveni članek, Pravni letopis 1/2013, stran 185 do 213.
⁵ Mag. Marta Klampfer, Ustavna pritožba pred Ustavnim sodiščem RS, Revija Odvetnik št. 4 (58)/2012 z dne 31. 12. 2012.
⁶ Prav tam.
⁷ Hinko Jenull in drugi, Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 893 do 895.
⁸ Glej odločbo Up-150/19, Up-151/19 z dne 5. 3. 2020 v zvezi s sklepom Up-150/19 z dne 20. 3. 2019 (s sklepom je senat Ustavnega sodišča, ki je sprejel ustavno pritožbo v obravnavo, izvršitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izločitev pritožnice iz postopkov javnega naročanja za dobo 5 let, do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo, hkrati pa odločilo, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, medtem ko je v nadaljevanju meritorno odločilo o ustavni pritožbi in dne 5. 3. 2020 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje).
⁹ Iz dopisa izhaja, da je od prejema ustavne pritožbe zoper odločbo višjega sodišča v postopku prekrška do njenega sprejema v obravnavo v povprečju trajalo 384 dni, v obdobju 1. 7. 2020 do 31. 8. 2020 je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi zoper odločbo višjega sodišča v postopku prekrška v povprečju 287 dni.
¹⁰ Če je ustavna pritožba sprejeta, lahko senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.