51. člen ZUstS

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno naravo izpodbijanega sklepa, saj je prav ustavna skladnost te pravne narave bistvo teh ugovorov. Smisel zahteve po (materialnem) izčrpanju pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS) je zagotoviti, da se vsa p

Pritožnik v pritožbi navaja, da zakonska ureditev, po kateri davčni zavezanec nima pravice doseči odloga davčne izvršbe, ni v skladu z Ustavo, konkretno z njenim 23., 25. in 33. členom, kar je argumentirano uveljavljal že v tožbi. Glede na to, da je od presoje skladnosti navedene zakonske ureditve z Ustavo odvisen tudi odgovor na vprašanje, ali bi moralo biti o pritožnikovem predlogu s strani prvostopenjskega davčnega organa odločeno z odločbo, zoper katero bi moral biti zagotovljen upravni spor, gre za upošteven ustavnopraven ugovor, na katerega bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Zatrjevana neustavnost bi tako lahko vodila do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, v primeru utemeljenosti teh ustavnopravnih ugovorov, pa bi to vplivalo tudi na položaj pritožnika v tem upravnem sporu in njegovo možnost sodnega varstva. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč kljub pritožnikovi obsežni argumentaciji, zakaj meni, da je zakonska ureditev neustavna in predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti (drugeg

Prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to je za vložitev ustavne pritožbe v kazenski zadevi, saj ni niti v okviru postopka odločanja o prošnji za dodelitev BPP niti v tožbi zatrjeval, da je v obravnavani zadevi izčrpal vsa pravna sredstva, pa tudi ne, da so podani ostali pogoji za vložitev ustavne pritožbe.

Tožeča stranka izpolnjevanja pogoja za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo ne izkazuje, saj zoper sodbo, s katero je sodišče odločilo o njeni pritožbi, nedvomno ni vložila revizije. Pogojev, da bi lahko v skladu s drugim odstavkom 51. člena ZUstS vložila ustavno pritožbo prav tako ne izkazuje.

Zakaj je, upoštevaje obseg in težavnost storitve, organ za BPP sestavo ustavne pritožbe v kazenski zadevi ovrednotil nižje, kot velja za povprečen primer (za katerega se določi nagrada v srednji vrednosti v razponu), je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel: ker so bile v ustavni pritožbi znova izpostavljene vse okoliščine, ki so bile s strani tožnika kot odvetnika izpostavljene že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi bil izpodbijani sklep z vidika uporabe pravičnega preudarka nezadostno obrazložen in da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami, z uporabo materialnega in procesnega prava s strani sodišč, kolikor ti očitki ne posegajo na področje človekovih pravic.

Po določbi 51. člena ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti na Ustavno sodišče v roku 60 dni od prejema odločbe, s katero je bil pred rednimi sodišči postopek končan. Drugačnega dejanskega stanja, torej da ni zamudil prekluzivnega roka za vložitev ustavne pritožbe, tožnik v tožbi niti ne izkazuje. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da prošnja za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe v konkretnem primeru nima verjetnega izgleda za uspeh.

Prosilec za BPP v pravdni zadevi ni vložil izrednega pravnega sredstva, kar pomeni, da ni izčrpal vseh pravnih sredstev, poleg tega pa gre za spor majhne vrednosti, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev posebne BPP v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo, izdano v navedeni pravdni zadevi.

Tožeča stranka v pravdni zadevi ni izčrpala vseh pravnih sredstev, poleg tega pa gre tudi za spor majhne vrednosti, zato je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da za vložitev ustavne pritožbe ni izpolnjen objektivni pogoj iz petega odstavka 24. člena BPP.

Predlog tožeče stranke, upoštevaje vrednost spora (94,00 EUR) ne izpolnjuje pogoja za uvedbo ustavne presoje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Tožnik zoper sklep Bpp 28/2011-4 ni vložil tožbe v upravnem sporu, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev posebne pravne pomoči v zvezi z ustavno pritožbo zoper citirani sklep.

Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije je procesni in prekluzivni rok, zamuda tega roka pa narekuje zavrženje predloga. Izčrpanost pravnih sredstev po prvem odstavku 51. člena ZUstS za vložitev ustavne pritožbe pa pomeni, da mora biti revizija izčrpana ne le formalno, temveč tudi po vsebini, torej si oseba ne bi mogla varovati roka za vložitev ustavne pritožbe, če bi Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot prepozno ali nepopolno, temveč le v primeru, če Vrhovno sodišče revizije ne bi dopustilo.

Ker je tožniku v konkretni zagotovljeno sodno varstvo v obsegu in na način kot je določen v Zakonu o zemljiški knjigi, po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki jih za zemljiškoknjižne zadeve navedeni zakon določa, pa je v primeru kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustna tudi ustavna pritožba, tožnik ne more dodatno uveljavljati še sodnega varstva ustavnih pravic po 3. odstavku 1. člena ZUS.