58. člen ZUstS

Glede na določili četrtega odstavka 235. člena in četrtega odstavka 234. člena ZFPPIPP družbenik dolžnika ne more izpodbijati obstoja upnikove terjatve, izpodbija lahko le domnevno insolventnost.

Če je bilo predhodno s sodbo že odločeno o predhodnem vprašanju, sodišče o tem vprašanju ne sme znova odločati, temveč mora prejšnjo sodbo vzeti za podlago svoje odločitve.

Pritožnik ni navedel in izkazal, da je Ustavno sodišče RS zadržalo izvršitev navedenih posamičnih aktov oziroma ju razveljavilo ali odpravilo. Zato ni bilo ovire za izdajo sklepa o dedovanju, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje.

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Poseg v človekove pravice v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča lahko pomeni težko popravljivo škodo samo po sebi, ki pa mora biti kot taka ustrezno zatrjevana in izkazana. Izvrševanje odločbe, ki bi očitno povzročilo poseg v tožnikove človekove pravice, kar bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske določbe, na kateri bi taka odločba temeljila, bi z vidika spoštovanja obveznosti odločb Ustavnega sodišča imelo za posledico vzdrževanje z Ustavo ugotovljenega neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico, ki je podlaga za začasno zadržanje akta po določbah ZUstS. V tem primeru bi torej učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic narekovalo, da se izvršitev odmerne odločbe zadrži. V okoliščinah obravnavanega primera izvrševanje odmerne odločbe, izdane na podlagi 68.a člena ZDavP-2, do ustavno dopustne višine ne pomeni posega v človekove pravice, pred katerim je pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča treba varovati v okviru 32. člena ZUS-1. Ne gre namreč za situacijo, ko bi davčna izvršba sama po sebi pomenila poseg v ustavno varovano č

Izjemoma določba 58. člena ZUstS dopušča, da če je ustavna pritožba sprejeta, lahko senat ali ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pritožnika nista zatrjevala niti izkazala, da je Ustavno sodišče zadržalo izvršitev sporne davčne odločbe.

Že z odločbama Ustavnega sodišča Up-38/17 z dne 21. 3. 2017 in Up-38/17 z dne 11. 7. 2019 je bilo rešeno vprašanje prekinitve pritožbenega postopka in njegovega nadaljevanja ter vprašanje skladnosti določbe tretjega odstavka 34. člena novele ZFPPIPP-G v zvezi s to novelo spremenjenim 399. členom ZFPPIPP z Ustavo ter posledično vprašanje z ustavno pritožbo uveljavljane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vse to pa so bili v pritožbi zoper sedaj izpodbijani sklep izrecno kot ključni izpostavljeni pritožbeni razlogi. Nanje pa je kot o predhodnem vprašanju za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa odgovorilo že Ustavno sodišče, zato je pritožba z zgoraj navedenima odločbama izzvenela.

Dan pred izdajo sklepa Ustavnega sodišča RS Up-1581/18 z dne 20. 12. 2018 (pd 678), torej 19. 12. 2018, je bil na internetnih straneh AJPES objavljen nov predlog stečajnega upravitelja (pd 672) za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 2. 7. 2018, tokrat z najboljšim ponudnikom E. Z izpodbijanim sklepom (pd 673) je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi drugi upraviteljev predlog (pd 672) za izdajo soglasja k prodaji zadevnih nepremičnin najboljšemu ponudniku. Glede na to, da je Ustavno sodišče RS sklep VSL Cst 534/2018 z dne 14. 11. 2018 (pd 665) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek (pd 702), bo moralo pritožbeno sodišče v nadaljevanju postopka najprej odločiti o pritožbah proti sklepu z dne 10. 9. 2018 (pd 599), s katerim je sodišče prve stopje zavrnilo upraviteljev predlog z dne 14. 8. 2918 (pd 591) za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 8. 2018, katere predmet je 49 nepremičnin na lokaciji T. v L., s predkupnim upravičencem I. P. Oba predloga upravitelja (pd 591 in pd 672) za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe se namreč nanašata na prodajo istih nepremičnin. Ker pa so te lahko prodane le enkrat, ni mogoče odl

Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka v postopku odpusta obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja. Ustavno sodišče ni sprejelo sklepa o zadržanju tega postopka, zato ni ovir za njegovo končanje.

Ker pravdno dejanje stranskega intervenienta nasprotuje pravdnemu dejanju stranke same, vložena pritožba ne more imeti pravnega učinka in je posledično nedovoljena (četrti odstavek 201. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vprašanje, ali ima tožeča stranka veljavno koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, v predmetnem postopku predstavlja predhodno vprašanje. Ker je Ustavno sodišče sprejelo odločitev o zadržanju odločitve Vrhovnega sodišča in ker sta tudi po oceni pritožbenega sodišča vprašanji (veljavnost koncesije in vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe) povezani, je sodišče prve stopnje pravilno prekinilo predmetni postopek do rešitve ustavne pritožbe.

Kadar sklep o izvršbi na podlagi verodostojne postane pravnomočen preden se nad dolžnikom začne stečajni postopek, mora sodišče prve stopnje uporabiti določbo 132. člena ZFPPIPP.

1. Pri presoji utemeljenosti predloga za odložitev izvršbe se v upravnem postopku upoštevajo samo tiste okoliščine, ki jih je predlagatelj navedel v predlogu. 2. Odločanje o zadržanju izvršitve posamičnega akta zaradi vložene ustavne pritožbe je samo v pristojnosti Ustavnega sodišča.