171. člen ZP-1

Tudi v prekrškovnem postopku - smiselno enako kot v kazenskem postopku - velja domneva o razpravni sposobnosti storilca prekrška, prav tako pa se domneva tudi njegova prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja. Razpravna sposobnost - glede na razlike v časovni dimenziji in intenziteti psihofizičnih pomankljivosti storilca - učinkuje bodisi kot procesna predpostavka (v primeru trajnosti psihofizične motnje) bodisi kot predpostavka storilčevih procesnih dejanj (ko so telesne ali duševne pomanjkljivosti manj intenzivne). Prištevnost pa predstavlja temeljni pogoj za ugotovitev krivde posameznika oziroma odgovornosti za prekršek. Upoštevajoč vložnikovo zatrjevanje kršitev pravic obrambe in priloženega gradiva pri teh domnevah očitno ni več mogoče vztrajati.

Izdaja računa za vinjeto je vezana na prekrškovni postopek ter izdano odločbo o prekršku in ni odločba, s katero bi bil postopek končan, ali druga odločba v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, zato zoper izdani račun ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ampak zgolj zoper odločbo o prekršku, v zvezi s katerim je bil račun izdan.

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP. Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP). Med nujne oper

Odvetnik iz druge države članice, ki ni vpisan v imenik odvetnikov, sme v skladu z določbo 34.d člena ZOdv v Republiki Sloveniji opravljati odvetniške storitve, ki sodijo v okvir odvetniškega poklica ob pogoju iz drugega odstavka 34.c člena ZOdv, to je, da mora sodelovati z odvetnikom, ki ima v Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom „odvetnik“. Vpis v imenik odvetnikov zakon zahteva le v primeru, če želi odvetnik iz druge države članice Evropske unije v Republiki Sloveniji opravljati odvetniški poklic.

Vročanje z javnim naznanilom je mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka. Storilcu pa so v predmetni zadevi skušali plačilni nalog vročiti z javnim naznanilom, ne da bi bil pred tem sploh seznanjen, da zoper njega teče prekrškovni postopek. Plačilni nalog storilcu ni bil (pravilno) vročen, zato še ni pravnomočen. Ker v tej zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

S tožilčevo ekstenzivno (jezikovno) razlago, po kateri bi poleg besedoslovnih, slovničnih in slogovnih pravil za iskanje pravega pomena zakonske določbe po 4. točki prvega odstavka 171a. člena ZP-1 uporabili še druge razlagalne metode, bi nedopustno prestopili besedni pomen norme, za kar pa ni zakonske podlage. Iz citirane določbe jasno izhaja, da mora iz novo ugotovljenih dejstev in novo predloženih dokazov očitno izhajati, da storilec ni storil prekrška, vendar samo zaradi razloga, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. Tako imenovane novote na podlagi tega izrednega pravnega sredstva ne morejo biti usmerjene k izpodbijanju pravno odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obstoj prekrška ali odgovornost zanj, saj zakon za kaj takega ne daje podlage.

V primeru odvzema vozila osebi, ki ni storilec prekrška, mora sodišče še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namene te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati tudi z vidika lastnika avtomobila.

Pravno sredstvo, ki se imenuje odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa, je bilo v postopek o prekršku uvedeno z novelo ZP-1G leta 2011 predvsem zato, ker se v odločbah prekrškovnih organov večkrat zgodijo napake, ki jih ugotovijo že prekrškovni organi, vendar jih pred uvedbo tega pravnega sredstva zaradi nastopa pravnomočnosti ni bilo mogoče sanirati drugače kot s pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je po svoji naravi namenjena vsebinsko zahtevnim pravnim vprašanjem, v katerih mora Vrhovno sodišče s svojimi odločitvami oblikovati enotno sodno prakso, ne pa odpravljati napake v odločbah prekrškovnih organov. V skladu z 2. točko prvega odstavka 171.a člena ZP-1 sodišče, ki je pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, na predlog prekrškovnega organa odpravi ali spremeni pravnomočno odločbo o prekršku, če se opira na drugo odločbo o prekršku ali na kakšno drugo odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Navedeni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva torej zajema procesne situacije, ko prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku izda odl

Za pravilno uporabo materialnih določb zakona so dejstva, ki bi potrjevala oziroma ovrgla obstoj kratkotrajnega dela, posledično pa omogočala sklepanje o tem, ali gre za prekršek zaposlitve na črno, odločilna, vendar pa jih okrajno sodišče ni ugotavljalo.

Drži sicer, da je v konkretnem primeru šlo za zmoto poslujočega policista glede statusa obdolženke, vendar pa ne drži, da prekrškovni organ ni ravnal pravilno, ko je predlagal odpravo tako izdanega PN in nato vložil obdolžilni predlog, saj ni nobenega dvoma o tem, da je prvotno izdani PN izdal nepristojni prekrškovni organ. Slednje mu nalaga tudi določba prvega odstavka člena 171č ZP-1, iz katere izhaja, da v primeru, če je odločba odpravljena iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 171. a ZP-1, prekrškovni organ po odpravi odločbe pošlje predlog pristojnemu prekrškovnemu organu oziroma vloži obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču, kar je prekrškovni organ v obravnavanem primeru tudi storil.

Glede na vsebino psihiatričnega izvida, iz katerega izhaja, da je bil storilec v kritičnem obdobju zaradi epilepsije, organske osebnostne motnje in organske psihotične motnje hospitaliziran v PB Idrija, prav tako pa se pri storilcu odražajo osebnostne in vedenjske posebnosti, impulzivnost, senzitivnost, nanašalnost, kverulantski odnos do institucij in občasno disocialno obnašanje, storilec pa je poročal tudi o zaznavnih motnjah, ki so bile po mnenju nevrologa najverjetneje epi izvora in je bil med zdravljenjem tudi voden s strani nevrologa, je po oceni VSRS podan precejšen dvom v storilčevo zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja v kritičnem obdobju, prav tako pa tudi precejšen dvom o tem, da se je bil storilec med prekrškovnim postopkom sposoben uspešno braniti.

Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe ES izhaja, da je namen celotne Uredbe ES preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.

Že iz jezikovne razlage določbe sedmega odstavka 6. člena Uredbe jasno izhaja, da se izjema, po kateri ni treba imeti posebnega dovoljenja oziroma potrdila o usposobljenosti, nanaša na vse osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km, ne glede na to, ali gre za rejce lastnih živali ali za prevoznike, ki živali le prevažajo. Izjema za kmete, ki opravljajo prevoz lastnih živali je opredeljena le v 1. členu Uredbe, ki določa, da se samo člena 3 in 27 Uredbe uporabljata za prevoz živali, ki ga opravljajo kmetje s kmetijskimi vozili ali lastnimi prevoznimi sredstvi, kadar je treba zaradi geografskih okoliščin opraviti prevoz zaradi sezonske selitve nekaterih vrst živali, ter v primeru prevoza lastnih živali, ki ga opravljajo kmetje s svojimi prevoznimi sredstvi na razdalji manj kot 50 km od svojega kmetijskega gospodarstva. Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe izhaja, da je namen celotne Uredbe preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti

V zadevah o prekršku sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le vrhovni državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška.

Ni nemogoče, da nekdo ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (invalid I. kategorije), je pa sposoben opravljati določene naloge, opravke in druge zadolžitve drugačne intenzivnosti ali kakovosti. Vendar vložnica z navedbami, da storilec za opravljanje splošnokoristnega dela ne potrebuje zdravniškega spričevala za zaposlitev in da sodišče ni ugotavljalo, ali je storilec kljub invalidnosti sposoben opraviti delo v splošno korist, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel konkretne podatke treh prič oziroma prijateljev, ki so se z njim kot gledalci udeležili nogometne tekme, in relevantne okoliščine, o katerih bi vedeli izpovedati, in ki bi, če bi se izkazale za resnične, njegovo odgovornost za očitani mu prekršek mogle ovreči, bi moralo sodišče dokaznemu predlogu obrambe ugoditi ter priče zaslišati.

Čeprav storilec v utemeljitev navedbe, da dne 22. 10. 2015 ni vozil svojega vozila in da je bila storilka njegova soproga, ni izrecno predlagal njenega zaslišanja z besedami „predlagam zaslišanje I. P.“, njegove izjave, da naj se sodišče v zvezi z obravnavanim prekrškom obrne nanjo, ni mogoče razumeti drugače kot materialnopravno relevanten (identiteta storilke) in zadostno konkretiziran dokazni predlog (storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel osebne podatke storilke) za zaslišanje I. P.

Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) iz