30. člen URS

Neupravičeno obsojeni posameznik ima pravico do povrnitve celotne škode, pri čemer je ključno vprašanje, ali je škoda nastala kot posledica neupravičene obsodbe. Časovni okvir, v katerem je škoda nastala, v primeru pozitivnega odgovora na zgornje vprašanje ne more biti relevanten. Jasno je, da neupravičena obsodba nima za posledico tudi nezakonitega teka (celotnega) kazenskega postopka. Ta je tekel zakonito, na podlagi zahteve upravičenega tožilca, vendar pa je končni rezultat kazenskega postopka na prvi stopnji obremenjen z nezakonitostjo. Če bi kazensko sodišče sprejelo pravilno odločitev ter skladno s pravico do obrambe in načelom poštenega sojenja dopustilo izvedbo razbremenilnega dokaza, ves nadaljnji postopek ne bi bil potreben. Zato je pravilna ugotovitev, da je tožnik upravičen tudi do nepremoženjske škode za duševne bolečine, ki jih je utrpel zaradi (nepotrebnega in neupravičenega) teka kazenskega postopka.

Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve. Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji. Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.

Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP). Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.

Država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja. Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik. Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine primera kot so (med drugim) trajanje odvzema prostosti, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obsojen, pa tudi druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.

Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbe tožnice glede preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka storili bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ali sta tožnici zagotovili pošteno in enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave), drugostopno sodišče pa tudi pravico do pritožbe (25. člen Ustave) s tem, ko sta v obrazložitvi sodnih odločb navajali, da je o vprašanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 in posledično o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz drugega škodnega dogodka v svojih odločbah nista navedli nobenih vsebinskih razlogov (glede na prvostopne in pritožbene trditve tožnice ter glede na izveden dokazni postopek na prvi stopnji), - ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo preostalega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz prvega škodnega dogodka napačno uporabili materialno pravo, in sicer 200. člen ZOR ter tudi

Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost. Za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, je treba uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka.

Bistvo določbe 546. člena ZKP je vzpostavitev pravnega stanja, ki bi ga le ta uživala, če kazni zapora ne bi bilo in bi bila lahko v tem času zaposlena ali samozaposlena oziroma bi bila delovno aktivna. Tudi Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da odškodnine za izgubo delovne dobe ni mogoče dati drugače kot na način, da se vzpostavi delovna doba, ki bi jo oškodovanec v času odvzema prostosti zaradi neupravičene obsodbe pridobil. Slednje je mogoče realizirati le tako, da se delovna doba prizna v ustrezni dolžini in da se vplačajo tudi ustrezni denarni zneski za pokojninsko zavarovanje oškodovanca. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v kolikor bi zakonodajalec želel s sprejemom ZPIZ-2, dobo priznano po ZKP obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil. Pravilno je zatrjevanje tožeče stranke, da se določilo 546. člena ZKP kot specialni predpis uporablja neposredno. Ne glede na siceršnjo vsebino področne zakonodaje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora biti glede na namen določila 546. člena ZKP, le-to upoštevano neposredno, če bo za določeno osebo izpolnjen pravni dejanski stan, kot ga ta člen določa.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.

Tožniku je bil v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega v zvezi s temi dejanji, odrejen pripor. Razlog za odreditev pripora je bila ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je temeljila na opisu dejanj, zaradi katerih je tekel kazenski postopek, v katerem je bil tožnik oproščen. V sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora so bile sicer ugotovljene tudi druge okoliščine (tožnikova osebnost), vendar te same po sebi glede na povzete obrazložitve sklepov niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi s tožnikovimi dejanji, glede katerih je tekel kazenski postopek. Obravnavana ravnanja tožnika, zaradi katerih je tekel zoper njega kazenski postopek in na opisu katerih je temeljil priporni razlog, torej nimajo znakov kaznivega dejanja, taka ravnanja pa sama po sebi ne morejo predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno. Z oprostilno sodbo se je naknadno izkazala kot neutemeljena za pripor odločilna okoliščina o ponovitveni nevarnosti. Takšna ugotovitev zadošča za sklep,

Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2). Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stal

Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.

Nosilno stališče revizije, da bi se v tem odškodninskem sporu lahko dokazovalo, da se je sporni historični dogodek odvil drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju z oškodovančevo domnevo nedolžnosti. Toženkini ugovori in predlagani dokazi so bili zaradi učinkovanja domneve nedolžnosti oziroma vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo pravno nepomembni.

Četudi odreditev pripora ni bila nezakonita ali protipravna, obdolženemu pripada odškodnina, če kasneje v kazenskem postopku zoper njega ni bila izdana obsodilna sodba.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe je v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo. Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo pa je na oškodovancu.

V skladu s sodno prakso duševne in telesne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti predstavljajo enotno obliko škode in zajemajo vse potrebne nepremoženjske škode, ki je oškodovancu nastala. Zanjo se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera kot npr. ugled, ki ga oškodovanec prej uživa v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.

Pravno pomembno je samo dejstvo, da se je za priprtega/zaprtega končal postopek na enega izmed zakonsko naštetih načinov. Če je temu tako, govorimo o neutemeljeno odvzeti prostosti. V obravnavanem primeru je bila tožniku izrečena kazenska sankcija, v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je bil zaradi zastaranja kazenskega pregona nato kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Zato gre tožniku (za 1287 dni odvzeto prostost) pravica do odškodnine.