171.a člen ZP-1

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Tudi kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) ni podana, saj je s sklepom Okrajnega sodišča v Celju ZSV 77/2021 prvotno izdan plačilni nalog bil odpravljen, kar pomeni, da so bile odpravljene vse posledice in se šteje, da nikoli ni bil izdan. Zato predhodno izdan plačilni nalog ne predstavlja ovire za vložitev obdolžilnega predloga. Nenazadnje to jasno izhaja iz prvega odstavka 171.č člena ZP-1.

V sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje pogojno odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni določno navedeno, kaj pomeni hujši prekršek, vendar pa je tako v drugem odstavku 23. člena ZP-1, kot tudi v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, za katerega pa velja domneva, da njegovo vsebino pozna vsak voznik z veljavnim vozniškim dovoljenjem, določeno, da je hujši prekršek tisti prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu. S pravnomočnostjo plačilnega naloga, odločbe o prekršku in sodbe nastopi stanje, v katerem nastalega pravnega razmerja ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zato se v vsebino oziroma pravilnost pravnomočne odločbe o prekršku ali plačilnega naloga sodišči prve in druge stopnje ne smeta spuščati. Prekinitev postopka o izreku prenehanja ni obvezna, odločitev je prepuščena sodišču prve stopnje, ki mora samo presoditi, ali je podana zadostna verjetnost, da bo izredno pravno sredstvo vloženo uspešno.

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo potem, ko je bil s sklepom istega sodišča ZSV 1937/2018 s 1. 4. 2020 na podlagi 171.a člena ZP-1 odpravljen plačilni nalog prekrškovnega organa, izreklo sankcije v višini, kot so mu bile izrečene z odpravljenim plačilnim nalogom, z odločitvijo o sankciji ni kršilo prepovedi reformatio in peius. Obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev globe. Čeprav je bil v vabilu na narok za zaslišanje poučen, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja in da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist (torej tudi morebitne posebne olajševalne okoliščine uveljavljati, ki bi utemeljevale omilitev globe) do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, se namreč naroka za zaslišanje ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil.

Prekrškovni organ je ob ugotovitvi, da je bil stvarno nepristojen za izvedbo hitrega postopka, postopal pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 171.b člena ZP-1, ko je po uradni dolžnosti podal pristojnemu okrajnemu sodišču predlog za odpravo ali spremembo odločbe (plačilnega naloga); po odločitvi sodišča pa je pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 171.č člena ZP-1 vložil obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču. Zaradi pravilnega postopanja prekrškovnega organa in sodišča so tako neutemeljene in v nasprotju z določili ZP-1 pritožbene navedbe, da predlagatelj ne bi smel vložiti obdolžilnega predloga za navedeni prekršek, prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo z izpodbijano sodbo prekršeno načelo ne bis in idem.

S tožilčevo ekstenzivno (jezikovno) razlago, po kateri bi poleg besedoslovnih, slovničnih in slogovnih pravil za iskanje pravega pomena zakonske določbe po 4. točki prvega odstavka 171a. člena ZP-1 uporabili še druge razlagalne metode, bi nedopustno prestopili besedni pomen norme, za kar pa ni zakonske podlage. Iz citirane določbe jasno izhaja, da mora iz novo ugotovljenih dejstev in novo predloženih dokazov očitno izhajati, da storilec ni storil prekrška, vendar samo zaradi razloga, ker o njegovi istovetnosti niso bili predloženi resnični osebni podatki. Tako imenovane novote na podlagi tega izrednega pravnega sredstva ne morejo biti usmerjene k izpodbijanju pravno odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obstoj prekrška ali odgovornost zanj, saj zakon za kaj takega ne daje podlage.

Pravno sredstvo, ki se imenuje odprava ali sprememba odločbe na predlog prekrškovnega organa, je bilo v postopek o prekršku uvedeno z novelo ZP-1G leta 2011 predvsem zato, ker se v odločbah prekrškovnih organov večkrat zgodijo napake, ki jih ugotovijo že prekrškovni organi, vendar jih pred uvedbo tega pravnega sredstva zaradi nastopa pravnomočnosti ni bilo mogoče sanirati drugače kot s pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je po svoji naravi namenjena vsebinsko zahtevnim pravnim vprašanjem, v katerih mora Vrhovno sodišče s svojimi odločitvami oblikovati enotno sodno prakso, ne pa odpravljati napake v odločbah prekrškovnih organov. V skladu z 2. točko prvega odstavka 171.a člena ZP-1 sodišče, ki je pristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, na predlog prekrškovnega organa odpravi ali spremeni pravnomočno odločbo o prekršku, če se opira na drugo odločbo o prekršku ali na kakšno drugo odločbo, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Navedeni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva torej zajema procesne situacije, ko prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku izda odl

Drži sicer, da je v konkretnem primeru šlo za zmoto poslujočega policista glede statusa obdolženke, vendar pa ne drži, da prekrškovni organ ni ravnal pravilno, ko je predlagal odpravo tako izdanega PN in nato vložil obdolžilni predlog, saj ni nobenega dvoma o tem, da je prvotno izdani PN izdal nepristojni prekrškovni organ. Slednje mu nalaga tudi določba prvega odstavka člena 171č ZP-1, iz katere izhaja, da v primeru, če je odločba odpravljena iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 171. a ZP-1, prekrškovni organ po odpravi odločbe pošlje predlog pristojnemu prekrškovnemu organu oziroma vloži obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču, kar je prekrškovni organ v obravnavanem primeru tudi storil.

Pravici do izjave o prekršku in do vložitve zahteve za sodno varstvo sta procesni pravici storilca, določeni s procesnimi določbami ZP-1. Takšne, četudi očitne kršitve procesnih pravic, po besedilu prvega odstavka 171.a člena ZP-1, veljavnega v času odločanja sodišča, niso izpolnjevale zakonskega pogoja, pod katerim je sodišče na predlog prekrškovnega organa lahko odpravilo ali spremenilo pravnomočno odločbo o prekršku. Sodišče je glede na takrat veljavne predpise pravilno odločilo in zavrnilo predlog za odpravo plačilnega naloga.

Odločba, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, mora obstajati v pravnem smislu, torej da sama zase ali v zvezi z drugimi odločbami, izdanimi v postopku o prekršku, odloča o določeni stvari oziroma ureja pravno pomembna razmerja konkretnega primera. Odločba prve in druge stopnje skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo. Če je pravno sredstvo na drugi stopnji zavrnjeno, niti ena niti druga odločba v tem primeru ne obstajata samostojno.

Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilca, Vrhovno sodišče le ugotovi kršitev.

Zmotna navedba v pravnem pouku sklepa glede pravice do pritožbe stranki (v tem primeru prekrškovnemu organu) ne more dati pravice, ki je po zakonu nima. Odprava ali sprememba odločbe je urejena v 171.a do 171.č členih ZP-1 in v drugem odstavku 171.b člena izrecno določa, da sodišče o predlogu (za odpravo ali spremembo odločbe) odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.

Storilec prekrška, ki mu je bila izrečena sankcija, ne more neposredno na sodišče vložiti predloga za odpravo ali spremembo odločbe prekrškovnega organa, temveč lahko prekrškovnemu organu poda le pisno pobudo, naj na pristojno sodišče vloži tak predlog. Prekrškovni organ o pobudi osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, odloči tako, da na njeni podlagi pri pristojnemu sodišču vloži predlog za odpravo ali spremembo odločbe, ali pa predloga ne vloži in o tem obvesti pobudnike.

Predloga za odpravo ali spremembo odločbe na predlog prekrškovnega organa ni mogoče vložiti iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, četudi je ta še tako očitna.