169. člen ZP-1

Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja. Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.

Pritožnica je v upravnem sporu zahtevala sodno presojo zakonitosti odločitev s področja prekrškov, to je področja kaznovalnega prava, ki ga ureja ZP-1. Ta zakon pa za oškodovanca ne določa posebej, da lahko zoper odločitev policijske uprave, na kar se nanaša tožbeni predlog, vloži tožbo, niti da to lahko stori pred upravnim ali rednim sodiščem (pritožbeno sodišče zato obravnavane tožbe ni moglo odstopiti drugemu sodišču kot pristojnemu za njeno obravnavo). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2020, v kateri je razložilo, da gre pri odločitvi policijske uprave o nevložitvi obdolžilnega predloga, na katero zakon veže učinek dokončnosti, za odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je po 169. členu ZP-1 dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. S tem je zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva. Glede na navedeno pritožnica ne more utemeljiti dopustnosti obravnavane tožbe s trditvijo, da je za izvajanje nalog iz ZP-1 pooblaščen prekrškovni organ, ki je upravni organ in ki odloča tudi v upravnih postopkih ter izdaja upravne odločbe. Pomembno je, da se

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

Smrt storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (in po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti), ne predstavlja procesne ovire, ki bi vplivala na odločanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1.

Vrhovni državni tožilec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, v kateri je bilo že zavzeto stališče, ki ga zastopa z zahtevo, nima pravnega interesa, kar pomeni, da temeljna procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni izpolnjena.

Tožena stranka je pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, vloženo zaradi sestave pobude državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano v postopku o prekršku. Vložitve pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče šteti za uresničevanje pravice obdolženca do sodnega varstva. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, temveč lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državni tožilec.

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je dovoljeno prekrškovno sankcijo izpodbijati iz razloga po 5. točki 156. člena ZP-1, torej v primeru, ko je kršitev povezana s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Poleg tega je ob upoštevanju prvega odstavka 169. člena ZP-1, s sklicevanjem na drugi odstavek 158. člena ZP-1 dovoljeno izpodbijati sankcijo tudi, če so bila pri njenem izreku prekršena določila ZP-1. Vendar je ob tem treba poudariti, da zgolj presoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ter njihovo tehtanje samo po sebi, še ne pomeni tudi kršitve zakona.

Z odločbo, ki je samo formalno pravnomočna, zato ker zoper njo ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je zgolj odločeno, da se prejšnja odločitev o neki stvari razveljavi in da je o tej stvari treba ponovno odločiti. Zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča zato ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre v tem primeru le za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo višjega sodišča.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katerimi utemeljuje, zakaj v obravnavani sporni zadevi meni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ker lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva. Državni tožilec bo tako lahko na pobudo tožnika vložil izredno pravno sredstvo.

Vložnik v svoji zahtevi, kljub temu, da gre v obravnavanem primeru za odločbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o odmeri stroškov postopka (nagrade in izdatkov zagovornice), ki je ob analogni uporabi prvega odstavka 420. člena ZKP primerljiva t. i. drugi odločbi v kazenskem postopku, z ničemer ne zatrjuje, da bi imela odločitev Vrhovnega sodišča o predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti kakršenkoli širši pomen za razvoj sodne prakse na področju prekrškovnega prava v smislu določbe tretjega odstavka 169. člena ZP-1.

V zadevah o prekršku sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le vrhovni državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška.

Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z (iz)rednimi pravnimi sredstvi. Ko gre za sodniške napake, so lahko podlaga odškodninske odgovornosti samo grobe kršitve sodniške dolžnosti - sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (ki se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija in druge grobe kršitve poštenosti postopka. S protipravnostjo torej sodna praksa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, tj. nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ko sodnik ne uporabi jasne določbe zakona ali predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, ali če namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.

Odločba, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, mora obstajati v pravnem smislu, torej da sama zase ali v zvezi z drugimi odločbami, izdanimi v postopku o prekršku, odloča o določeni stvari oziroma ureja pravno pomembna razmerja konkretnega primera. Odločba prve in druge stopnje skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo. Če je pravno sredstvo na drugi stopnji zavrnjeno, niti ena niti druga odločba v tem primeru ne obstajata samostojno.

Odločitev Višjega sodišča, ki je pri odločitvi o razveljavitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upoštevalo razloge zamude roka za predložitev dokazila, dejstvo, da se je storilka prijavila takoj, ko je to bilo mogoče in se, v času do odločanja o pritožbi rehabilitacijskega programa tudi že udeležila, ni nezakonita.

Vprašanje dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je v ZP-1 izrecno urejeno, zato smiselna uporaba 420. člena ZKP, ne pride v poštev. Interpretacija osmega odstavka 202d. člena ZP-1 s strani pritožbenega sodišča, da je preklic zaradi nepravočasne predložitve dokazila v konkretnem primeru nesorazmeren z namenom zahtevane predložitve, ob jasni zakonski ureditvi, presega dovoljen okvir presoje sodišča (upoštevajoč, da storilec ni z ničemer izkazal, da dokazila ni mogel pravočasno pridobiti oziroma predložiti zaradi objektivnih razlogov).

Zahteva za varstvo zakonitosti zaradi izpodbijanja odločitve sodišča o odmeri stroškov postopka o prekršku ni dovoljena.

S sklicevanjem na to, da je prekrškovni organ dokaz pridobil v nasprotju s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, vrhovna državna tožilka ne uveljavlja kršitve, zaradi katere je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ne gre za kršitev ZP-1 oziroma drugega predpisa, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

Višje sodišče je v postopku odločanja o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na vlogo storilca, naslovljeno pritožba, smiselno uporabilo institut vrnitve v prejšnje stanje in sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo. Določba prvega odstavka 420. člena ZKP se v prekrškovnem postopku smiselno ne uporablja.

Obdolženec je v prekrškovnem postopku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Ker sodišče ni zaslišalo kršitelja ter verodostojnosti obremenilnih izjav ni preverilo z zaslišanjem njihovih avtorjev, čeprav je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal pravilnost dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa, ki so temeljile izključno na neposrednih zaznavah carinikov, je kršilo 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije oziroma prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.