52. člen ZUstS

Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožeča stranka izkoristila vsa možna pravna sredstva že z vložitvijo rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Slednjo je vložila neodvisno od volje tretjih, enako pa bi lahko storila tudi z vložitvijo ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva, pa tega ni storila.

60 dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ZSV 271/2019, z dne 3. 9. 2020, je pričel teči prvi dan po vročitvi te sodbe storilcu A. A., to je dne 23. 9. 2020 in je iztekel dne 23. 11. 2020 ob 24.00 uri (na dan izteka 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe je bila sobota, zato se iztek roka prenese na prvi delovni dan). Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-991/17-31, U-I-304/20-9, z dne 17. 12. 2020, je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije 5/21 dne 14. 1. 2021. Zaradi navedenega niso izpolnjeni pogoji iz 5. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki dovoljujejo pritožbo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki jo lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je tako potekel pred objavo ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka v postopku odpusta obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja. Ustavno sodišče ni sprejelo sklepa o zadržanju tega postopka, zato ni ovir za njegovo končanje.

Za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami, z uporabo materialnega in procesnega prava s strani sodišč, kolikor ti očitki ne posegajo na področje človekovih pravic.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnila, v zvezi s katero zadevo želi prosilka vložiti ustavno pritožbo in opisala tako vsebino kot potek pravdnega postopka, v katerem je prosilka uveljavljala plačilo odškodnine, s tem pa je v zadostni meri utemeljila trditev iz 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, da je ustavna pritožba dovoljena, saj ne gre za primer iz 55a. člena ZUstS. Po presoji sodišča ni (več) sporno niti izpolnjevanje določbe 52. člena istega zakona, tožena stranka pa, glede na določbo petega odstavka 24. člena ZBPP, ni bila dolžna izvesti nadaljnjega postopka preizkusa vsebinske utemeljenosti ustavne pritožbe.

Tožena stranka ni presodila pogoja iz 55a. člena ZUstS, ki se nanaša na dovoljenost ustavne pritožbe, nepravilno pa je presodila tudi izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 52. člena istega zakona, po katerem se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Tožena stranka je štetje roka oprla na določbe, ki se nanašajo na tek roka med sodnimi počitnicami (83. člen ZS). Vendar pa določbe ZS veljajo za vsa sodišča v Sloveniji, razen za Ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS).