VSC Sodba Cp 473/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 149,33 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

- izdati notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim na podlagi Prodajne pogodbe z dne 28. 6. 2017 dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini k. o. ... parcela 716/27 (ID ...) v korist tožeče stranke, do 1/1 (ene enine) celote, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (izrek pod točko I);

- v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 954,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku roka za prostovoljno izpolnitev (izrek pod točko II).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec, pritožnik) po pooblaščencu. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. tožbo zavrže oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču, vse z naložitvijo vseh pravdnih stroškov v plačilo.

Pritožnik, sklicujoč se na nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe, najprej navaja, da je ta materialno pravno zmotna. Že med postopkom na prvi stopnji je ugovarjal, da tožnik z zemljiškoknjižnim dovolilom, ki ga vtožuje, že razpolaga, saj je vsebovano v prodajni pogodbi. Glede na ugotovitev sodišča, da je obveznost toženca zgolj notarska overitev podpisa pogodbe, zaradi česar je edina obveznost, ki je ni izpolnil, v notarski overitvi podpisa na prodajni pogodbi oz. v priznanju podpisa za svojega, pri čemer tožeča stranka tudi ni zadostila pozivu sodišča na naroku po specifikaciji zahtevka in ga ni ustrezno modificirala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti oziroma tožbo zavreči.

Nadalje sodba vsebuje napačno in nepopolno dokazno oceno zaradi neupoštevanja napotila iz 8. člena ZPP. Ta je pavšalna in enostranska v zmotni ugotovitvi, da prodajna pogodba ni brez pravnega učinka in da ni fiktivna ter da ni obstajal dejanski dogovor in namen pravdnih strank, da izvedeta zamenjavo zemljišč. Sodba je obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, obenem pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med samimi listinami. Sodišče se do številnih trditev ter dokazov in izpovedb tožene stranke ni opredelilo, zato ni jasno, kako jih je presojalo, s čimer uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nekritično je sledilo zgolj izpovedbam tožeče stranke ter izpovedbam z njene strani predlaganih prič, s čimer je kršilo načelo enakosti orožij ter kontradiktornosti postopka. V nadaljevanju s povzemanjem konkretne vsebine izpovedi zaslišanih po več sklopih navaja, da izpovedbe tožene stranke ter njenih prič kažejo povsem drugačno dejansko stanje ter da nasprotujejo ugotovitvam izpodbijane sodbe ter izpovedbam prič, ki jih je predlagal tožnik (kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), sodišču pa očita, da je njegova dokazna ocena nepopolna in nezadostna, saj bi se moralo sodišče ob takšnih nasprotjih izčrpno opredeliti, zakaj določenim izpovedim verjame in določenim ne. Posledično izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Izpostavlja okoliščine, ki jih sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo ter jih presojalo, in sicer: (-) obstoj razumnega razloga za menjavo (izguba dostopa tožene stranke po dovozni poti tik pod vrtom do kmetijskih zemljišč z razdružitvijo nepremičnin v letu 2001), (-) nevložitev tožbe tožnika vse do sredine leta 2022, kljub podpisu prodajne pogodbe že sredi leta 2017 ter zatrjevani plačani kupnini ter neobstoječim trditvam o pozivih tožene stranke na overitev njenega podpisa, razen tik pred vložitvijo tožbe, (-) neobstoj razumnega razloga, da tožena stranka do vložitve tožbe ali pa glede na trditve tožnika, dokler ni izvedela za odhod tožeče stranke v tujino, ne bi overila svojega podpisa na pogodbi. Hkrati sodišču očita: (-) arbitrarnost ugotovitve o vitalnosti vrta oziroma zemljišča z igrali za tožnika, čeprav je enakega vitalnega pomena za toženca vzpostavitev dovozne poti za dostop na njegova zemljišča za gospodarskim poslopjem, kot je predhodno potekala tik pod vrtom, zaradi česar je bila med pravdnima stranka dogovorjena zamenjava, ter (-) jasno razvidno fiktivnost simbolične kupnine iz prodajne pogodbe, ki ne ustreza vrednosti parkirišča toženca, ter ni bila nikoli plačana.

Sodišču tudi očita, da vtoževane terjatve tožeče stranke dejansko in materialno pravno, kar predstavlja zmotno in nepopolno uporabo materialnega prava, ni presojalo z vidika ugovorov tožene stranke o sočasnosti izpolnitve iz 101. člena Obligacijskega zakonika ter o nezapadlosti terjatve, sklicujoč se na tožnikovo lastno izpoved o minornosti plačanega zneska in na toženčevo izpoved o sklenjenem dogovoru o overitvi svojega podpisa šele po tem, ko bo tudi tožeča stranka odmerila 1/2 vrta, pripravila ter podpisala pogodbo, s katero bo za isti znesek 275,40 EUR prenesla lastninsko pravico na 1/2 vrta na toženo stranko. Uveljavlja, da se sodbe posledično ne more preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP).

3V odgovoru tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženca, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe,¹ in na podlagi izvedenih dokazov² izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je opredelilo v točkah 9 in 10 obrazložitve. Pritožbeno sodišče dodaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni izrecno sklicevalo na določbe Zakona o notariatu (ZN) o overjanju podpisov (člen 64) in na 40. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), vendar jih je uporabilo in v zvezi z njimi obravnavalo vsa pravno pomembna dejstva, ki jih zahteva njihova uporaba.³ Pravilno je tudi povzelo ostala pravno pomembna dejstva v obravnavanem sporu in ob pravilnem materialno pravnem izhodišču tudi pravilno zaključilo, da toženec ni dokazal svojih trditev o sklenitvi zatrjevane navidezne pogodbe, ker naj bi s tožnikom želela zamenjavo zemljišč pod pretvezo dveh sklenjenih prodajnih pogodb, kar je z materialno pravnega vidika presojalo po 50. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki definira navidezno pogodbo.⁴

6Pritožba sodišču najprej očita napačno uporabo materialnega prava, ker da je edina obveznost, ki je toženec ni izpolnil, v notarski overitvi podpisa na prodajni pogodbi oz. v priznanju podpisa za svojega, zaradi česar bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Pritrditi je pritožbenim navajanjem o pravilni pravni podlagi, ki je v določbah 4. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1⁵ v povezavi s členom 64 ZN o overjanju podpisov.⁶ Vendar ob tem, ko ni sporno, da prodajna pogodba z dne 28. 6. 2017 vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem pa toženec doslej ni overil svojega podpisa, očitku, da tožeča stranka brez podlage zahteva ponovno izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ni pritrditi. Tožeča stranka namreč slednjega ne zahteva. Glede na predmet tožbenega zahtevka in upoštevaje določbo 23. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), da mora biti podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen, ne gre prezreti, da tožeča stranka zahteva izdajo takšnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo vsebovalo po notarju overjen podpis toženca, kar zahteva aktivnost slednjega, glede na po notarju potrebno ugotavljanje istovetnosti. Predmet tožbenega zahtevka, oblikovan po pozivu sodišča, podanem v okviru materialnoprocesnega vodstva, je ustrezno in določno opredeljen, zato tudi ni podlage za zavrženje tožbe. Glasi se na naložitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila toženi stranki, s čimer je tožeča stranka primerno zasledovala pravno varstvo⁷ po pridobitvi perfektne listine za vknjižbo lastninske pravice na v pogodbi z dne 28. 6. 2017 določeni nepremičnini, to je po overitvi toženčevega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Tožeča stranka namreč s takšno perfektno listino ne razpolaga.

7Nadalje pritožba z obširnimi navedbami graja po sodišču prve stopnje nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Z očitanim neupoštevanjem napotil iz 8. člena ZPP se sklicuje na napačno in nepopolno dokazno oceno, v zvezi s čimer uveljavlja tudi procesne kršitve. Pritožbeno sodišče ob preizkusu očitkov, ki se nanašajo na postopkovne kršitve, uveljavljane v zvezi z zatrjevano napačno ugotovitvijo dejanskega stanja, ugotavlja, da ima izpodbijana sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Očitek pritožnika, da se sodba zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, s čimer uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Takšna kršitev je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Obrazložitev sodišča prve stopnje je kljub jedrnatosti koncizna, v obrazložitvi zapisani razlogi pa logično in razumljivo pojasnjujejo dokazno oceno v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev. Razlogi o odločilnih dejstvih si tudi ne nasprotujejo in niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni utemeljen pritožbeno uveljavljani očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožbeno sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožnik ga namreč vsebinsko ne pojasni oziroma ne konkretizira⁸ zatrjevanega nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S pritožbenim zatrjevanjem nasprotja med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami, citirane procesne kršitve ne more uspešno uveljaviti.

8Nadalje pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do številnih trditev ter dokazov in izpovedi, zaradi česar ni jasno, kako jih je presojalo. Najprej se pritožbeno sodišče opredeljuje do očitka, da prvostopno sodišče zahtevane terjatve ni presojalo z vidika njenega ugovora o sočasnosti izpolnitve ter o nezapadlosti terjatve. Izpostaviti gre, da so ob zaključku, da med pravdnima strankama sklenjeni pravni posel ne predstavlja navidezne pogodbe in da med pravdnima strankama ni šlo za za sklenitev pravnega posla zamenjave zemljišč pod pretvezo dveh prodajnih pogodb, trditve o potrebni presoji sočasnosti izpolnitve pogodb (člen 101 OZ) in o nezapadlosti terjatve (člen 299 OZ) pravno nepomembne in se sodišču do njih niti ni bilo treba opredeljevati, zato s tem ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Naslednji je očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi tožene stranke in izpovedi po njej predlaganih prič A. A., B. B. in C. C. Njihovo delno vsebino pritožnik tudi zapiše, v zvezi s čimer sam trdi, da kažejo povsem drugačno dejansko stanje ter so nasprotne ugotovitvam izpodbijane sodbe in izpovedim po tožniku predlaganih prič, v zvezi s čimer ob kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja še kršitev po 8. točki citirane določbe. Če pritožba meri na to, da dokazna ocena prvostopnega sodišča ne izpolnjuje temeljnih postulatov proste presoje dokazov kot formalne metode, zagotovljene z 8. členom ZPP, je očitek neutemeljen. Prvostopno sodišče je, ob trditveni podlagi vsake od pravdnih strank, upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP o skrbni in vestni presoji vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha dokazovanja, na podlagi česar je najprej ločeno obravnavalo posamezne izvedene dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj, kot to izhaja iz obrazložitve pod točkami 13 do 15 in 17 do 18. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično-sintetična. Omenjene pritožbene trditve se zaradi vsebine pritožbenega očitka v nadaljevanju o nepopolni in nezadostni dokazni oceni tako vsebinsko izkažejo za v zatrjevano procesno kršitev skrito grajo dejanskega stanja (kar bo predmet presoje pritožbenega sodišča v nadaljevanju). Na to napotuje tudi po oceni pritožbenega sodišča sicer neutemeljeni izrecni očitek sodišču o nekritičnem sledenju zgolj izpovedbam tožeče stranke ter z njene strani predlaganim pričam, ne da bi se upoštevalo vsebinsko nasprotne izpovedi toženca in z njegove strani predlaganih prič; zatrjevanje vsebinsko (zaradi nekritičnosti) neprepričljive dokazne ocene namreč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s tem pritožnik očita sodišču tudi kršitev načela enakosti orožij in kontradiktornosti postopka, vendar neutemeljeno. Pravica do kontradiktornosti res zahteva spoštovanje načela enakosti orožij, ki je izraz ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, kar pa je sodišče spoštovalo - pritožniku je bilo omogočeno, kar je tudi izrabil, da se izjasni o zahtevku in navedbah nasprotne stranke, pri čemer je sodišče obe pravdni stranki zaslišalo (česa drugačnega tudi ne zatrjuje).

9Najobširnejši del pritožbenih navedb se tako nanaša na pritožbeni razlog nepopolno oz. napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena le ena prodajna pogodba,⁹ ki jo sodišče temelji ne le na listini o zapisu pogodbe (A2) in njeni vsebini, temveč tudi na skladnosti prepričljive izpovedi tožnika z izpovedbami prič A. A.¹⁰ ter tožnikovih staršev, v primerjavi z neprepričljivo izpovedjo toženca o sklenjenem dogovoru za zamenjavo zemljišč, sicer vsebinsko skladno z izpovedbami toženčeve žene in hčerke ter prijateljice C. C., v pritožbi načenja le na splošno, s sklicevanjem na neverodostojno in naučeno izpovedovanje tožnikovih prič glede vedenja o menjavi zemljišč in na /sicer neutemeljeno) neskladnost njihovih izpovedi z izpovedjo tožnika. Bolj vztraja pri svojem nestrinjanju z njo na način, da sicer obširno, a selektivno izpostavlja dele izpovedb toženca in po njemu predlaganih prič, ki naj bi jih sodišče ne upoštevalo. S takšnim postopanjem in lastno dokazno oceno, ki ne zadosti napotilu iz 8. člena ZPP,¹¹ ob upoštevanju po tožencu ponujene trditvene podlage glede sklenitve dogovora za zamenjavo zemljišč pod pretvezo dveh prodajnih pogodb, in njegovega dokaznega bremena za trditve, ki glede na določbo 50. člena OZ¹² predstavljajo pravno pomembna dejstva, ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene prvostopnega sodišča s pravilnim zaključkom, da (toženec) ni dokazal, da je prišlo do zatrjevane po tožniku izražene volje za menjavo zemljišč in sklenitev dogovora pod pretvezo dveh prodajnih pogodb.¹³ Trdnosti in celovitosti dokazne ocene, upoštevajoč nenazadnje tudi odobritev pravnega posla z dne 28. 6. 2017 po pristojni upravni enoti, o čemer se je opredelilo tudi prvostopno sodišče, v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ),¹⁴ ne more načeti niti s ponovitvijo niza okoliščin,¹⁵ za katere ob zatrjevanju, da jih sodišče ni upoštevalo, ponovno ponuja lastno dokazno oceno in stališča. Za to, da bi sodišče dalo večjo težo dejstvom, ki jih izpostavlja pritožnik, ni nobene podlage, glede na to, da je izvedene dokaze sodišče skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP tudi ustrezno vsebinsko ocenilo; zavzemanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje odreči verodostojnost izpovedim tožnika in z njegove strani predlaganih prič, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženčevo izpodbijanje dejanskega stanja temelji na določenih dejanskih okoliščinah, ki jih izpostavlja kot pomembne zaradi svojega zmotnega materialnopravnega stališča o sklenjeni fiktivni pogodbi.

10Ob tem, ko se je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 13 do 15 in 17 do 18 po opravljenem tehtanju opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank in njunih dokazov, kar izhaja iz v sodbi zapisanih razlogov in celotnega konteksta obrazložitve o okoliščinah, ki so spremljale sklepanje pogodbe z dne 28. 6. 2017 in dogovarjanje pred oz. za tem, pri čemer je potrebno imeti v vidu tudi, da v okviru razlogovanja sodišče ni dolžno izrecno obravnavati konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, sodbi ni moč očitati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ji iz tega razloga ni moč očitati niti procesne kršitve po uveljavljani 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oz. po prvem odstavku 339. člena ZPP, glede na neutemeljeno grajo o neopravljeni presoji dokazov skladno s členom 8 ZPP¹⁶. Tudi (sicer neutemeljene) trditve, da je zaključek sodišča o financiranju asfaltiranja s strani tožnika, ki temelji na računu (A10), v nasprotju s samo vsebino računa, predstavljajo kritiko ugotovljenega dejanskega stanja in s takšnimi trditvami niti ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.¹⁷

11Toženčeva pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato samo nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Mora pa toženec tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Tožnik je po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT) upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 200 namesto priglašenih 250 odvetniških točk (tar. št. 19/1 v zvezi s tar. št. 22/1 - pravna sredstva), do materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 4 točke in do 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 149,33 EUR. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

¹ Primerjaj točke 1 do 6 obrazložitve.
² Primerjaj točko 7 obrazložitve.
³ Glej točko 18 obrazložitve.
⁴ Točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Ta določa listine, ki so podlaga za vknjižbo, med drugim je to pravnomočna sodba, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo da prizna svoj podpis na zasebni listini iz 1. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 oz. da izroči odpravek notarskega zapisa, sestavljen za vpis v zemljiško knjigo.
⁶ Kjer je v tretjem odstavku določeno, da se overitev vpiše na izvirno listino v fizični obliki z navedbo, kako je bila ugotovljena istovetnost ter ugotovitvijo, da je podpis ali ročni znak pristen, pri čemer overitvena klavzula vsebuje opravilno številko vpisnika ter datum, notarjev podpis in pečat.
⁷ Ta se v vsebinskem smislu ne razlikuje od v pritožbi izpostavljene zadeve VSL II Cp 55/2014 z dne 14. 5. 2014, kjer je tožeča stranka zahtevala overitev podpisa, prav tako se s pravnega vidika ne razlikuje sicer v dejanskem pogledu neprimerljiva zadeva II Ips 84/2016 z dne 21. 9. 2017.
⁸ Razen glede računa D. d.o.o. na A10; glej obrazložitev v nadaljevanju.
⁹ Z dne 28. 6. 2017 s predmetom pogodbe - nepremičnino k. o. ... parcela 716/27.
¹⁰ Tožnikova teta in toženčeva sestra.
¹¹ Tega je nasprotno upoštevalo prvostopno sodišče.
¹² Ta ureja navidezno pogodbo, katere bistvo je strinjanje pogodbenih strank o navideznosti, ki pomeni hoteno in med pogodbenikoma sporazumno neskladnost med njuno voljo in izjavo volje navzven, katera zanju ne velja, pri čemer namena sklepanja takšnega posla oz. prikrivanja ni moč razbrati niti iz trditvene podlage, ponujene po tožencu med postopkom na prvi stopnji (niti iz pritožbe).
¹³ Poleg citirane še za nepremičnino parc. št. 716/27.
¹⁴ Določba 3. odstavka 21. člena.
¹⁵ Obstoj razumnega razloga za zamenjavo; nevložitev tožbe do sredine leta 2022; neobstoj razumnega razloga, da toženec do takrat, ko je izvedel za tožnikov odhod, ne bi overil podpisa; vitalnost pomena vrta ne le za tožnika; simbolična kupnina kljub realni ceni več tisoč EUR za 9 asfaltiranih parkirišč namesto kupnine v pogodbi v višini 275,40 EUR (prejem te zanika, sklicujoč se na izpoved žene, dodatno pa izpostavlja dejstvo asfaltiranja parcele 716/27 že pred rekonstrukcijo, s čimer zanika, da bi asfaltiranje financiral toženec - prav: tožnik oz. njegova mati).
¹⁶ Pritožnik namreč zatrjuje, da sodišče ni ugotavljalo in upoštevalo predlaganih dokazov: zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov, grafičnega prikaza (fotografije) z vrisanim potekom ceste preko nepremičnin pravdnih strank pred izvedeno sporno rekonstrukcijo, Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sklenjene med Mestno občino Celje ter pravdnima strankama, presojo pa je temeljilo le na računu za asfaltiranje (A10).
¹⁷ Glej točko 7 te obrazložitve.