37. člen ZZK-1

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Predmet tožbenega zahtevka, oblikovan po pozivu sodišča, podanem v okviru materialnoprocesnega vodstva, je ustrezno in določno opredeljen, zato tudi ni podlage za zavrženje tožbe. Glasi se na naložitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila toženi stranki, s čimer je tožeča stranka primerno zasledovala pravno varstvo po pridobitvi perfektne listine za vknjižbo lastninske pravice na v pogodbi določeni nepremičnini, to je po overitvi toženčevega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. Tožeča stranka namreč s takšno perfektno listino ne razpolaga.

Glede na določbo 526. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), je edini družbenik tisti, ki sam sprejme vse sklepe, ki bi jih sicer sprejemali družbeniki na skupščini ali drugače (dr. Bojan Zabel, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 225). Torej je bil v konkretni zadevi predlagatelj kot edini družbenik sedaj že izbrisane družbe A. d.o.o. pooblaščen, da samostojno odloča o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1, tako tudi o prenehanju družbe in razdelitvi premoženja te družbe. Navedeno pomeni, da predlagatelj predlogu ne more priložiti zapisnika skupščine, saj skupščine ni bilo. Tako v obravnavanem primeru za predlagani vpis (6. in 7. odstavek 45. člena ZZK-1) zadostujeta predlogu priložena sklepa, in sicer Sklep o prenehanju družbe A. d.o.o. po skrajšanem postopku z dne 16.3.2022, ki vključuje sklep o razdelitvi premoženja in Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Srg 52449/2022 z dne 8.6.2022.

Ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, predlogu ni treba priložiti potrdila o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1.

Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.

Po določbi 3. odstavka 33. člena ZZK-1 morajo biti listine, za katere ZZK-1 določa, da morajo biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložene, ker sicer overitev podpisa ni dovoljena, spojene z zemljiškoknjižnim dovolilom. S tem je potrjeno, da so bile listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih oziroma potrdilo o plačilu davkov dejansko pridobljene in je z njimi notar, preden je overitev opravil, razpolagal. S tem tudi postanejo sestavni del listine, ki je podlaga vpisu. Poleg tega mora sodišče preveriti obstoj listin, ki jih zahtevata 37. in 38. člen ZZK-1 (vsebinsko presojo izpolnjenosti pogojev za overitev opravi notar).

Predlagatelj ob sestavi zemljiškoknjižnega predloga notarske listine, ki obsega v fizični obliki več pol, vseh pol ni prešil z jamstvenikom, torej ni postopal, kot mu nalaga 35. člen ZN.

Pomen določbe iz 3. odstavka 33. člena ZZK-1, da morajo biti listine, za katere ZZK-1 določa, da morajo biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložene, ker sicer overitev podpisa ni dovoljena, spojene z zemljiškoknjižnim dovolilom, je v jamstvu, da so bile listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih oziroma potrdilo o plačilu davkov dejansko pridobljene in je z njimi notar, preden je overitev opravil, razpolagal. S tem pa tudi postanejo sestavni del listine, ki je podlaga vpisu.

Niti podjetnik niti njegovo podjetje nimata ločene pravne subjektivitete, in je nosilec stvarnih pravic tako osebnega premoženja kot tudi podjetniško organiziranega premoženja vedno le podjetnik kot fizična oseba. To velja tako za podjetnika prenosnika kot za prevzemnika. Univerzalno pravno nasledstvo je določeno le glede tistih pravnih razmerij, ki so povezana s prenesenim podjetjem podjetnika. Pri prenosu podjetja na drugo fizično osebo gre za vpis, predlagan na podlagi pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi katerega je potrebno predložiti dokazila iz 37. in 38. člena ZZK-1.

ZZK-1 ne zahteva, da bi se moralo zemljiškoknjižno sodišče pred odločanjem o predlogu ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega prebivališča predlagatelja. Pri sestavi elektronskega zemljiškoknjižnega predloga se o fizični osebi kot imetniku pravic vnese smo podatek o EMŠO fizične osebe, drugi podatki iz 24. člena ZZK-1 pa se povzamejo iz CRP in jih v zaslonskem obrazcu ni dovoljeno spreminjati. Tedaj, ko se zemljiškoknjižni vpis predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede predlagane vknjižbe oz. nalaga priznanje podpisa na zasebni listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, listini ni potrebno priložiti potrdila o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1.

V primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka. Res tretji odstavek 158. člena ZZK-1 napotuje zemljiškoknjižnega sodnika, da dovoli vpis na podlagi ugovora iz četrtega odstavka 146. člena ZZK-1, če so ugovoru priložene listine, na podlagi katerih bi bil vpis dovolj, če bi bile te listine priložene že zemljiškoknjižnemu predlogu in res v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka potrdilo še ni obstajalo, vendar bi v situaciji, ko je predlagateljica oproščena davka na plačilo nepremičnin (in ko v ničemer ne bi bilo kršeno načelo vrstnega reda vpisov), šlo za pretirano strogost, če vpisa ne bi dovolili zgolj zato, ker je potrdilo o tem, da je predlagateljica oproščena davka, izdano po začetku zemljiškoknjižnega postopka, vendar pred odločanjem o ugovoru.

Tudi v primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka.

Če mora predlagatelj v primeru, ko predlaga vpis na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo overjeno pred uveljavitvijo tega zakona, predlogu priložiti tudi listine, ki morajo biti po 34. do 38. členu tega zakona priložene zemljiškoknjižnemu dovolilu, ni videti prav nobenega razloga, da bi bil v primeru, ko trdi da listine, na kateri je bilo overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, sploh nima, ker se je uničila, v ugodnejši situaciji.

Pogodbeni stranki sta pred začetkom stečajnega postopka izvršili zavezovalni in razpolagalni pravni posel v zvezi z obravnavanimi nepremičninami in je imela tožeča stranka izpolnjene vse pogoje za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah v zemljiški knjigi (drugi odstavek 37. člena ZZK-1 in 49. člen SPZ). Začetek stečajnega postopka nad prodajalcem C.d.d. 23. 10. 2012 tako ne bi bil ovira za vpis lastninske pravice na tožečo stranko (1. alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1), zaradi izvršenega razpolagalnega pravnega posla pred začetkom stečajnega postopka, saj je (v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem) lastninska pravica že prešla na pridobitelja, torej na tožečo stranko. Ker pa tožeča stranka izločitvene pravice v stečajnem postopku ni pravočasno priglasila, stečajni upravitelj pa je prodal premoženje, ki bi bilo predmet izločitvene pravice, je tožeča stranka skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izgubila izločitveno pravico. Pridobila pa je pravico do denarnega nadomestila v višini kupnine zmanjšane za stroške prodaje.

Če se zahteva vpis lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati veljavnosti pravnega posla (peti odstavek 149. člena ZZK-1). Pritožnica zato s sklicevanjem na razloge za ničnost zavezovalnega posla (darilne pogodbe) ne more uspeti. Varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1), ki omogoča tudi zaznambo v zemljiški knjgi (245. člen ZZK-1). Enako pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem na ničnost zemljiškoknjižnega dovolila in zaradi nepravilnosti pri overitvi podpisa na njem. V skladu s četrtim odstavkom 149. člena ZZK-1 je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila. Ničnost, na katero mora paziti zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti, je zgolj ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ki izhaja iz njegove vsebine, tj., če obsega odložni ali razvezni pogoj (23. člen Stvarnopravnega zakonika).

Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da veljajo posebni pogoji iz 37. in 38. člena ZZK-1 le pri zemljiškoknjižnih dovolilih, s katerimi se dovoljuje vpis pridobitve lastninske pravice, medtem, ko gre v obravnavanem primeru le za izbris izvedene pravice. V takšnih okoliščinah je stališče, da lahko podpis overi le slovenski notar v nasprotju z 56. členom PDEU, saj omejitve svobode opravljenja storitev ni mogoče opravičiti iz razlogov javnega reda.

Ker za konkretni pravni posel (dogovor o služnosti) v ZZK-1 niso zahtevane nobene dodatne listine, je bila overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu s strani avstralske notarke dovoljena. Overitev je torej bila opravljena v skladu z določili Haaške konvencije o odpravi potrebe po legalizaciji tujih javnih listin, ki zavezuje tako Slovenijo kot Avstralijo.

Notarka je v imenu predlagatelja predlagala vpis lastninske pravice pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga je izstavila B.B., dedinja pokojnega A.A. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu je overila notarka v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer živi omenjena dedinja. To je razvidno iz apostille. Ameriška notarka je potrdila pristnost podpisa omenjene dedinje. Stališče pritožbe, da legalizacija te listine (overitev podpisa) v RS ni potrebna, je pravilno. To izhaja iz Haaške konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. oktobra 1961, ki zavezuje tako Slovenijo kot ZDA. Vendar pa za ta primer taka overitev ne zadošča. Zemljiškoknjižno dovolilo bi moral overiti slovenski notar. Ameriški notar ni pazil na izpolnitev pogojev, na katere pri overitvi podpisa na zasebni listini, s katero se nepremičnina odtuji, pazi slovenski notar. Da bi obstoj teh posebnih pogojev preverila naša notarka in potrdila, da so bili v času overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki ga je izstavila dedinja vknjiženega lastnika, vsi zakonski pogoji izpolnjeni, iz spisa ni razvidno. V tem postopku notarka nastopa zgolj kot poobl