VSL Sodba II Cp 1592/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Pravdni stranki sta oče in hči. Tožnik in njegova žena A. A. sta 10. 1. 2014 s toženko sklenila kupoprodajno pogodbo, katere predmet so bile nepremičnine parcelna št. 529/66, 529/68 in 529/70, vse k. o. ..., za kupnino 22.460 EUR.

2Nad tožnikom je bil 6. 3. 2018 uveden postopek osebnega stečaja; sklep o začetku postopka osebnega stečaja, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. St .../2018, je postal pravnomočen 28. 5. 2019.

3V tej pravdi tožnik po stečajnem upravitelju izpodbija pravno dejanje - zgoraj navedeno kupoprodajno pogodbo iz razlogov po 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.¹

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da kupoprodajna pogodba z dne 10. 1. 2014 nima učinka med pogodbenimi strankami (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); razveljavilo učinke pravnega dejanja (sklenitve zgoraj navedene kupoprodajne pogodbe) za račun stečajnega dolžnika, ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice do ene polovice pri uvodoma navedenih nepremičninah v korist toženke in pri teh nepremičninah vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da je dovolilo izbris lastninske pravice toženke in posledično vpis lastninske pravice tožnika do ene polovice (II. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške s pripadki (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek

5Zoper II. in III. t0čko izpodbijane sodbe se pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je napačna aktivna legitimacija, saj v sodbi ni navedeno, da je B. A. v stečaju in da ga zastopa stečajni upravitelj. Ker je bila sklenjena kupoprodajna pogodba in je bila kupnina za nepremičnine plačana A. A., toženka ni pasivno legitimirana, saj je kupnino poravnala, kar je sodišče nesporno ugotovilo. Tožba je bila vložena po poteku roka iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP in bi jo bilo treba zavreči. Tožba je tudi vložena več kot pet let pred uvedbo stečajnega postopka, kar je v nasprotju s 391. členom ZFPPIPP. Objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, saj zaradi ravnanja toženke ni prišlo do zmanjšanja čiste stečajne mase, ker je bila kupnina v celoti poravnana. Tudi ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti, toženka z insolventnostjo tožnika dne 10. 1. 2014 ni mogla biti seznanjena. Kljub temu, da je toženka plačala kupnino, je sodišče zaključilo, da naj bi stečajni dolžnik premoženje odsvojil za bistveno nižjo vrednost. Sodni cenilec je nepremičnine ocenil na 19.315,60 EUR. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da ko odrasel otrok nekaj kupi od staršev, staršem to ne preprečuje, da tega istega otroka obdarijo, tudi v višji vrednosti, kot je znašala kupnina. Ne glede na pravno naravo poznejših nakazil oziroma sproščanja depozitov ostaja dejstvo, da je toženka plačala kupnino, narave tega plačila pa tudi morebitna kasnejša darila in povratni tokovi denarja ne spremenijo. Toženka se tudi ne strinja z navedbami sodišča, da naj ne bi bile relevantne poznejše spremembe na nepremičnini, še posebej upoštevajoč, da je bila toženka dobroverna. Namen posla ni bila odsvojitev nepremičnin z namenom oškodovanja upnikov, temveč gradnja, kot dokazuje dejansko stanje danes.

6Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7Pritožba ni utemeljena.

Glede aktivne in pasivne legitimacije

8Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z aktivno legitimacijo. Drži, da bi sodišče moralo v uvodu izpodbijane sodbe tožnika označiti kot "B. A. - v stečaju" in zapisati, da ga zastopa stečajni upravitelj, vendar pa ta relativna kršitev drugega odstavka 324. člena Zakona o pravdnem postopku² ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. B. A. in "B. A. - v stečaju" sta ena in ista fizična oseba, zato ni najmanjšega dvoma, kdo je tožnik. Iz spisa je razvidno, da je tožbo v imenu stečajnega dolžnika vložil stečajni upravitelj Žiga Stamenković, ki je tudi pooblastil odvetnika. Stečajni upravitelj je v skladu s prvim odstavkom 276. člena ZFPPIPP upravičen v imenu stečajnega dolžnika vložiti izpodbojno tožbo.

9Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o pomanjkanju pasivne legitimacije. V pravdi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je pasivno legitimirana oseba, ki je na podlagi izpodbojnega pravnega dejanja oziroma posla prejela premoženje stečajnega dolžnika (primerjaj drugi odstavek 271. člena, 275., 278. in 391. člen ZFPPIPP). Toženka je z izpodbijanim pravnim dejanjem (pogodbo z dne 10. 1. 2014) prejela premoženje stečajnega dolžnika - nepremičnino in se vpisala v zemljiško knjigo kot njena lastnica, zato je pasivno legitimirana za izpodbojno tožbo.

Glede pravočasnosti tožbe in teka rokov

10ZFPPIPP v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj določa dva roka: v prvem odstavku 277. člena je določeno, da je izpodbojno tožbo treba vložiti v 12 mesecih po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, v prvem odstavku 391. člena pa, da je v postopku osebnega stečaja obdobje izpodbojnosti zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za nekatere vrste pravnih poslov: med drugim za posle, ki jih je stečajni dolžnik sklenil z ožjimi povezanimi osebami, kar je tudi toženka - hči stečajnega dolžnika (18. člen ZFPPIPP).

11V zvezi s tekom rokov pritožnica meša pojma uvedbe in začetka stečajnega postopka: stečajni postopek se uvede z vložitvijo predloga (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP), začne pa se s sklepom, s katerim sodišče odloči o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP).

12V konkretnem primeru je bil stečajni postopek uveden z vložitvijo predloga dne 6. 3. 2018 (priloga A3), izpodbojno dejanje pa je bilo storjeno leta 2014, torej manj kot pet let pred uvedbo stečajnega postopka.

13Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prekoračitvijo roka iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da je sklep o začetku stečajnega postopka postal pravnomočen 28. 5. 2019 in tega dne je začel teči enoletni rok iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP. Rok se je nominalno iztekel 28. 5. 2020, tožba pa je bila vložena 3. 7. 2020, torej 37 dni po nominalnem izteku enoletnega roka.

14Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil tek roka zadržan na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19),³ ki je v 3. členu določal, da med epidemijo ne tečejo roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, med katere nedvomno sodi tudi enoletni rok iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP. Četudi je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve napačno zapisalo, da je prekinitev teka rokov trajala od 16. 3. do 1. 7. 2020 (namesto pravilno: do 31. 5. 2020), je še vedno pravilen zaključek, da enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe ni bil prekoračen. Na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ je bil tek prekluzivnih rokov zaradi epidemije zadržan med 29. 3. in 31. 5. 2020, kar znese skupaj 64 dni. Za toliko dni so se podaljšali prekluzivni roki, ki se deloma ali v celoti tekli ali se iztekli v navedenem obdobju. V navedenem primeru je bil nominalni rok prekoračen za 37 dni, vendar so bili roki zaradi izrednih ukrepov v času pred iztekom roka zadržani za 64 dni, kar je imelo za posledico, da se je za toliko dni tudi zamaknil potek roka. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba glede na prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP v zvezi s 3. členom ZZUSUDJZ vložena pravočasno.

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so stečajne zadeve nujne v smislu 83. člena Zakona o sodiščih⁴ in da zato zadržanje teka rokov zanje ne velja. V skladu s 83.a členom ZS lahko predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ob naravnih in drugih hujših nesrečah, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih z odredbo odloči o omejitvi izvajanja sodne oblasti, kar lahko vsebuje tudi odločitev, da se nekatere zadeve iz 83. člena ZS za čas trajanja izrednih dogodkov ne štejejo za nujne. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je 30. 3. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS in razlogov iz prvega člena ZZUSUDJZ,⁵ s katero je izmed nujnih zadev v smislu 83. člena ZS, za katere zadržanje teka rokov v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ ne velja, izvzel tudi zadeve prisilne poravnave in stečaja (4. točka prvega člena Odredbe). Poenostavljeno povedano, v času veljavnosti izrednih ukrepov zaradi epidemije covid stečajne zadeve niso veljale za nujne, zato je bil tudi v teh zadevah tek rokov zadržan na podlagi prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ.

Glede izpolnjevanja drugih pogojev za izpodbijanje

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju (primerjaj 4., 6., 8. in 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je toženka kupnino za sporno nepremičnino plačala. Nesporno je, da kupnina (razen nepomembnega dela - 300 EUR) ni bila nakazana ali kako drugače prenesena v premoženje stečajnega dolžnika. V prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je med drugim določeno, da je izpodbojno dejanje, katerega posledica je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Posledica spornega pravnega posla, s katerim je poznejši stečajni dolžnik odsvojil nepremičnino, zanjo pa ni prejel kupnine (temveč jo je prejela njegova žena), je ta, da se je zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika in da bi lahko zaradi tega upniki prejeli nižje poplačilo, saj se ne bi mogli poplačati iz odsvojene nepremičnine. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo in zelo natančno obrazložilo (10. do 16., od tega predvsem 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je A. A., kateri je bila nakazana sporna kupnina, denar v približnem znesku kupnine le nekaj dni po plačilu domnevne kupnine s strani toženke nakazala nazaj toženki in njenemu partnerju Gašperju Bariču, kot namen teh nakazil pa je bilo označeno "posojilo." Pritožba se s skrbno, natančno in z listinami podprto analizo denarnih tokov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, konkretizirano in vsebinsko sploh ne sooči, temveč le ponavlja, da je bila kupnina plačana (ni sporno, da je bila, vendar ne bodočemu stečajnemu dolžniku) in da ni prepovedano, da starši svojemu odraslemu otroku nekaj podarijo (s tem je verjetno mišljen denar, ki ga je A. A. le nekaj dni po plačilu kupnine ali "kupnine" nakazala toženki ter njenemu partnerju). Četudi povedano o dovoljenosti obdarovanja med starši in otroki drži, pa so navedbe o darilu v logičnem nasprotju z okoliščino, da so bila sporna nakazila opredeljena kot "posojilo," za kar tudi pritožba ne ponudi nobene tehtne razlage. Sodišče prve stopnje se pri tem ni "vtikalo v družinske zadeve," kot navaja pritožba, temveč je ugotavljalo okoliščine, ki so relevantne za presojo izpolnjevanja pogojev za izpodbojnost pravnega posla.

17Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so okoliščine spornega posla nenavadne in nelogične: kupnina ni bila nakazana tožniku kot enemu od domnevnih prodajalcev nepremičnine; praktično enak znesek je bil le nekaj dni pozneje s strani prejemnice domnevne kupnine, A. A., vrnjen toženki in njenemu partnerju z očitno neresnično oznako "posojilo;" oboje je nenavadno in nelogično tako za pravni posel, ki je nominalno naveden v izpodbojni pogodbi (kupoprodajna pogodba), kot tudi za posel, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga v zvezi z denarjem smiselno zatrjuje tudi pritožba (darilna pogodba).⁶ Ko se dodatno upošteva dejstvo, da je bil tožnik v času sklepanja sporne pogodbe zaprt zaradi premoženjskih kaznivih dejanj in je imel precej dolgov (primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), se kot edina logična razlaga nenavadnega in nepotrebno zapletenega prenosa lastninske pravice na nepremičnini s staršev na hčerko ponuja le ta, da sta tožnik in njegova žena hotela premoženje skriti pred upniki, zato sta nepremičnino prenesla na hčerko z dejansko darilno pogodbo, ki je bila navzven simulirana kot kupoprodajna pogodba. Dokazano je najmanj to, da je bilo premoženje stečajnega dolžnika zmanjšano v smislu prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka.

18Vprašanje dobrovernosti, ki ga izpostavlja pritožba, v tej zadevi ni relevantno, saj se v primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti,⁷ za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa.

19Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z vrednostjo parcele. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka večino denarja, ki ga je plačala kot kupnino (vendar ne tožniku), v nekaj dneh dobila nazaj (oziroma ga je prejel njen zunajzakonski partner), torej je nepremičnino prejela brezplačno oziroma za majhno, simbolično vrednost, šlo pa je tudi za pravni posel med ožjimi povezanimi osebami (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP). Zato ni pomembno, kakšna je bila dejanska vrednost nepremičnine in kakšna v pogodbi nominalno določena kupnina.

20Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je toženka na sporni parceli pozneje zgradila hišo in s tem bistveno povečala vrednost nepremičnine, ni pomembno. Res so razlogi sodišča prve stopnje o tem ugovoru toženke kratki, vendar povsem zadostni. ZFPPIPP v 271. in 391. členu določa, pod katerimi pogoji so pravni posli stečajnega dolžnika izpodbojni in za uspešno izpodbijanje morajo biti izpolnjeni zgolj ti pogoji. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Zakaj bi taka sprememba vplivala na izpodbojnost, tudi pritožba konkretizirano ne pojasni. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika,⁸ ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pridobila lastninsko pravico, torej je gradila na svojem, zato uporaba 48. člena SPZ ne pride v poštev. Tudi ni bistveno, kar izpostavlja pritožba, da naj bi bil namen nakupa parcele graditev; tudi te okoliščine (namena sklenitve pravnega posla) ZFPPIPP ne omenja med pogoji izpodbojnosti, še posebej ne v primeru iz drugega odstavka 391. člena ZFPPIPP.

21Okoliščine v zvezi z gradnjo hiše in posledičnim povečanjem vrednosti nepremičnine niso pomembne in jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati. Zato tudi ni storilo nobene od kršitev ZPP, Ustave in Konvencije, ki jih obširno navaja toženka na 8. in 9. strani pritožbe. Na toženkine navedbe v zvezi z graditvijo in povečanjem vrednosti nepremičnine je sodišče prve stopnje zadosti odgovorilo, ko je povedalo, da te okoliščine niso pomembne. Katere zakonske določbe ali stališča sodne prakse bi izkazovali nasprotno, tudi pritožba ne pove.

Sklepno in stroški

22Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ustrezno argumentirana. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

23Ker je toženka v pritožbenem postopku propadla, tožnik pa je na pritožbo vsebinsko odgovoril, mu je na podlagi 154. in 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado (750 odvetniških točk ali 450 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 176/2021 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZFPPIPP.
² Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 36/2020 in 61/2020, v nadaljevanju ZZUSUDJZ.
⁴ Uradni list RS, št. 94/2007 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZS.
⁵ Uradni list RS, št. 39/2020, v nadaljevanju Odredba.
⁶ Če bi šlo za darilno pogodbo za nepremičnino med starši in odraslim otrokom, ni videti nobene ovire, da ne bi starša lastninske pravice na nepremičnini na toženko prenesla neposredno z darilno pogodbo, brez vseh zapletenih prelivanj denarja.
⁷ V tej zadevi je izkazano, da je toženka tožniku dejansko plačala le 300 EUR v gotovini, ves preostali denar pa je nakazala svoji mami, ki ga je glede na obrazloženo kmalu potem spet vrnila toženki oziroma njenemu partnerju.
⁸ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.